Sveti o膷e pri katehezi: Jezusova 啪eja na kri啪u je tudi na拧a 啪eja
Vatican News
Sveti o膷e je dejal, da Jezusove zadnje besede razodevajo smisel vsega obstoja Bo啪jega Sina. Na kri啪u se Jezus ne poka啪e kot zmagovit junak, ampak kot bera膷 ljubezni, ki poni啪no prosi za to, 膷esar si sam nikakor ne more dati. Na ta na膷in izra啪a svojo in na拧o 膷love拧kost, saj nih膷e izmed nas ni samozadosten. Nih膷e se ne more re拧iti sam. Spominja nas, da se 啪ivljenje ne »dopolni« takrat, ko smo mo膷ni, ampak takrat, ko se nau膷imo sprejemati.
笔补辫别啪 je prav tako poudaril, da je Jezusova 啪eja na kri啪u tudi na拧a. Je krik ranjenega 膷love拧tva, ki 拧e vedno i拧膷e 啪ivo vodo. In ta 啪eja nas ne oddaljuje od Boga, ampak nas zdru啪uje z Njim.
Svetopisemski odlomek: Jn 19,28-30
Nato je Jezus, ker je vedel, da je 啪e vse dopolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, rekel: »沤ejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namo膷eno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustom. Ko je Jezus vzel kis, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izro膷il duha.
Cikel katehez 鈥� Jubilej 2025: Jezus Kristus, na拧e upanje
III. Jezusova velika no膷
5. Kri啪anje. »沤ejen sem.« (Jn 19,28)
Dragi bratje in sestre,
v osr膷ju pripovedi o trpljenju, v najsvetlej拧em in hkrati najtemnej拧em trenutku Jezusovega 啪ivljenja, nam Janezov evangelij podaja dve besedi, ki vsebujeta neizmerno skrivnost: »沤ejen sem« (19,28) in takoj zatem »Dopolnjeno je« (19,30). To so zadnje besede, vendar so polne celotnega 啪ivljenja in razodevajo smisel vsega obstoja Bo啪jega Sina. Na kri啪u se Jezus ne poka啪e kot zmagovit junak, ampak kot bera膷 ljubezni. Ne oznanja, ne obsoja, se ne brani. Poni啪no prosi za to, 膷esar si sam nikakor ne more dati.
沤eja Kri啪anega ni samo fiziolo拧ka potreba izmu膷enega telesa. Je tudi in predvsem izraz globoke 啪elje: 啪elje po ljubezni, po odnosu, po ob膷estvu. Je tihi krik Boga, ki je hotel podeliti na拧e 膷love拧ko stanje v celoti in dopusti, da ga pre啪ame tudi ta 啪eja. Boga, ki se ne sramuje moledovati za en po啪irek, saj nam s to gesto pravi, da se mora ljubezen, da bi bila resni膷na, nau膷iti tudi prositi in ne samo dajati.
沤ejen sem, pravi Jezus, in na ta na膷in izra啪a svojo 膷love拧kost in tudi na拧o. Nih膷e izmed nas ni samozadosten. Nih膷e se ne more re拧iti sam. 沤ivljenje se ne »dopolni« takrat, ko smo mo膷ni, ampak takrat, ko se nau膷imo sprejemati. In prav v tistem trenutku, potem ko je iz tujih rok prejel gobo, namo膷eno v kis, Jezus re膷e: Dopolnjeno je. Ljubezen je postala pomo膷i potrebna in prav zato je dokon膷ala svoje delo.
To je kr拧膷anski paradoks: Bog ne re拧uje tako, da stori, ampak da dopusti da mu storijo. Ne tako, da zlo premaga s silo, ampak s tem, da do konca sprejme 拧ibkost ljubezni. Na kri啪u nas Jezus u膷i, da se 膷lovek ne uresni膷uje v mo膷i, ampak v zaupni odprtosti drugemu, celo kadar nam je sovra啪en in nasproten. Re拧itev ni v avtonomnosti, ampak v poni啪nem priznanju lastne potrebe ter v tem, da jo znamo svobodno izraziti.
Izpolnitev na拧e 膷love拧kosti v Bo啪jem na膷rtu ni dejanje mo膷i, ampak gesta zaupanja. Jezus ne re拧uje s presenetljivim preobratom, ampak tako, da prosi nekaj, 膷esar si sam ne more dati. In tu se odprejo vrata k resni膷nemu upanju: 膷e se je tudi Bo啪ji Sin odlo膷il, da ne bo samozadosten, potem tudi na拧a 啪eja 鈥� po ljubezni, po smislu, po pravi膷nosti 鈥� ni znamenje neuspeha, ampak resnice.
To resnico, ki se zdi tako preprosta, je te啪ko sprejeti. 沤ivimo v 膷asu, ki nagrajuje samozadostnost, u膷inkovitost, dose啪ke. Vendar pa nam evangelij ka啪e, da merilo na拧e 膷love拧kosti ni v tem, kar lahko osvojimo, ampak v sposobnosti, da se pustimo ljubiti, in kadar je potrebno, tudi pomagati.
Jezus nas re拧uje, ko nam poka啪e, da prositi ni nevredno, ampak osvobajajo膷e. Je pot, ki vodi iz skrivanja greha, da bi ponovno vstopili v prostor ob膷estva. Od samega za膷etka je greh vzbujal sram. Toda odpu拧膷anje, ki je resni膷no, se rodi, ko se lahko soo膷imo s svojo potrebo in se ne bojimo ve膷, da bi bili zavrnjeni.
Jezusova 啪eja na kri啪u je torej tudi na拧a. Je krik ranjenega 膷love拧tva, ki 拧e vedno i拧膷e 啪ivo vodo. In ta 啪eja nas ne oddaljuje od Boga, ampak nas zdru啪uje z Njim. 膶e imamo pogum, da jo priznamo, lahko odkrijemo, da je tudi na拧a krhkost most do nebes. Prav v tem, da prosimo 鈥� in ne v tem, da posedujemo 鈥� se odpre pot svobode, ker si nehamo domi拧ljati, da smo samozadostni.
V bratstvu, v preprostem 啪ivljenju, v umetnosti tega, da prosimo brez sramu in dajemo brez prera膷unavanja, se skriva veselje, ki ga svet ne pozna. Veselje, ki nas vra膷a k prvotni resnici na拧ega bivanja: smo bitja, ustvarjena za to, da dajemo in prejemamo ljubezen.
Dragi bratje in sestre, v Kristusovi 啪eji lahko prepoznamo vso svojo 啪ejo. In se nau膷imo, da ni ni膷 bolj 膷love拧kega, ni膷 bolj bo啪jega kot znati re膷i: potrebujem. Ne bojmo se prositi, posebej kadar se nam zdi, da si tega ne zaslu啪imo. Ne sramujmo se iztegniti roke. In prav tam, v tej poni啪ni gesti, se skriva re拧itev.
Photogallery
