Sveti o?e pri katehezi: Jezusova ?eja na kri?u je tudi na?a ?eja
Vatican News
Sveti o?e je dejal, da Jezusove zadnje besede razodevajo smisel vsega obstoja Bo?jega Sina. Na kri?u se Jezus ne poka?e kot zmagovit junak, ampak kot bera? ljubezni, ki poni?no prosi za to, ?esar si sam nikakor ne more dati. Na ta na?in izra?a svojo in na?o ?love?kost, saj nih?e izmed nas ni samozadosten. Nih?e se ne more re?iti sam. Spominja nas, da se ?ivljenje ne »dopolni« takrat, ko smo mo?ni, ampak takrat, ko se nau?imo sprejemati.
Pape? je prav tako poudaril, da je Jezusova ?eja na kri?u tudi na?a. Je krik ranjenega ?love?tva, ki ?e vedno i??e ?ivo vodo. In ta ?eja nas ne oddaljuje od Boga, ampak nas zdru?uje z Njim.
Svetopisemski odlomek: Jn 19,28-30
Nato je Jezus, ker je vedel, da je ?e vse dopolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, rekel: »?ejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namo?eno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustom. Ko je Jezus vzel kis, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izro?il duha.
Cikel katehez – Jubilej 2025: Jezus Kristus, na?e upanje
III. Jezusova velika no?
5. Kri?anje. »?ejen sem.« (Jn 19,28)
Dragi bratje in sestre,
v osr?ju pripovedi o trpljenju, v najsvetlej?em in hkrati najtemnej?em trenutku Jezusovega ?ivljenja, nam Janezov evangelij podaja dve besedi, ki vsebujeta neizmerno skrivnost: »?ejen sem« (19,28) in takoj zatem »Dopolnjeno je« (19,30). To so zadnje besede, vendar so polne celotnega ?ivljenja in razodevajo smisel vsega obstoja Bo?jega Sina. Na kri?u se Jezus ne poka?e kot zmagovit junak, ampak kot bera? ljubezni. Ne oznanja, ne obsoja, se ne brani. Poni?no prosi za to, ?esar si sam nikakor ne more dati.
?eja Kri?anega ni samo fiziolo?ka potreba izmu?enega telesa. Je tudi in predvsem izraz globoke ?elje: ?elje po ljubezni, po odnosu, po ob?estvu. Je tihi krik Boga, ki je hotel podeliti na?e ?love?ko stanje v celoti in dopusti, da ga pre?ame tudi ta ?eja. Boga, ki se ne sramuje moledovati za en po?irek, saj nam s to gesto pravi, da se mora ljubezen, da bi bila resni?na, nau?iti tudi prositi in ne samo dajati.
?ejen sem, pravi Jezus, in na ta na?in izra?a svojo ?love?kost in tudi na?o. Nih?e izmed nas ni samozadosten. Nih?e se ne more re?iti sam. ?ivljenje se ne »dopolni« takrat, ko smo mo?ni, ampak takrat, ko se nau?imo sprejemati. In prav v tistem trenutku, potem ko je iz tujih rok prejel gobo, namo?eno v kis, Jezus re?e: Dopolnjeno je. Ljubezen je postala pomo?i potrebna in prav zato je dokon?ala svoje delo.
To je kr??anski paradoks: Bog ne re?uje tako, da stori, ampak da dopusti da mu storijo. Ne tako, da zlo premaga s silo, ampak s tem, da do konca sprejme ?ibkost ljubezni. Na kri?u nas Jezus u?i, da se ?lovek ne uresni?uje v mo?i, ampak v zaupni odprtosti drugemu, celo kadar nam je sovra?en in nasproten. Re?itev ni v avtonomnosti, ampak v poni?nem priznanju lastne potrebe ter v tem, da jo znamo svobodno izraziti.
Izpolnitev na?e ?love?kosti v Bo?jem na?rtu ni dejanje mo?i, ampak gesta zaupanja. Jezus ne re?uje s presenetljivim preobratom, ampak tako, da prosi nekaj, ?esar si sam ne more dati. In tu se odprejo vrata k resni?nemu upanju: ?e se je tudi Bo?ji Sin odlo?il, da ne bo samozadosten, potem tudi na?a ?eja – po ljubezni, po smislu, po pravi?nosti – ni znamenje neuspeha, ampak resnice.
To resnico, ki se zdi tako preprosta, je te?ko sprejeti. ?ivimo v ?asu, ki nagrajuje samozadostnost, u?inkovitost, dose?ke. Vendar pa nam evangelij ka?e, da merilo na?e ?love?kosti ni v tem, kar lahko osvojimo, ampak v sposobnosti, da se pustimo ljubiti, in kadar je potrebno, tudi pomagati.
Jezus nas re?uje, ko nam poka?e, da prositi ni nevredno, ampak osvobajajo?e. Je pot, ki vodi iz skrivanja greha, da bi ponovno vstopili v prostor ob?estva. Od samega za?etka je greh vzbujal sram. Toda odpu??anje, ki je resni?no, se rodi, ko se lahko soo?imo s svojo potrebo in se ne bojimo ve?, da bi bili zavrnjeni.
Jezusova ?eja na kri?u je torej tudi na?a. Je krik ranjenega ?love?tva, ki ?e vedno i??e ?ivo vodo. In ta ?eja nas ne oddaljuje od Boga, ampak nas zdru?uje z Njim. ?e imamo pogum, da jo priznamo, lahko odkrijemo, da je tudi na?a krhkost most do nebes. Prav v tem, da prosimo – in ne v tem, da posedujemo – se odpre pot svobode, ker si nehamo domi?ljati, da smo samozadostni.
V bratstvu, v preprostem ?ivljenju, v umetnosti tega, da prosimo brez sramu in dajemo brez prera?unavanja, se skriva veselje, ki ga svet ne pozna. Veselje, ki nas vra?a k prvotni resnici na?ega bivanja: smo bitja, ustvarjena za to, da dajemo in prejemamo ljubezen.
Dragi bratje in sestre, v Kristusovi ?eji lahko prepoznamo vso svojo ?ejo. In se nau?imo, da ni ni? bolj ?love?kega, ni? bolj bo?jega kot znati re?i: potrebujem. Ne bojmo se prositi, posebej kadar se nam zdi, da si tega ne zaslu?imo. Ne sramujmo se iztegniti roke. In prav tam, v tej poni?ni gesti, se skriva re?itev.
Photogallery
