Kateheza: Kr??ansko upanje je odlo?itev, da bomo ljubili tudi v uri preizku?nje
Vatican News
»Jezus ni bil ?rtev aretacije, ampak se je sam izro?il in tako postal avtor daru: Ne zaradi ?ibkosti, ampak iz ljubezni.« V tem dejanju je po pape?evih besedah utele?eno upanje re?itve za na?e ?love?tvo, saj nam ka?e, da lahko tudi v najtemnej?i uri ostanemo svobodni, da ljubimo do konca.
Logika evangelija je namre? druga?na od ?love?ke: samo to, kar se daruje, cveti. Samo ljubezen, ki postane zastonjska, lahko povrne zaupanje tudi tam, kjer se vse zdi izgubljeno.
Sveti o?e je prav tako povabil, naj dopustimo, da bo na?e ?ivljenje odgovor na dobro, ki smo ga prejeli. »Ni potrebno, da imamo v ?ivljenju vse pod nadzorom. Dovolj je, da se vsak dan odlo?imo, da bomo svobodno ljubili.«
Svetopisemski odlomek: Jn 18,4-9
Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo pri?lo nadenj, ?el ven in jim rekel: »Koga i??ete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazare?ana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel: »Jaz sem«, so stopili nazaj in padli po tleh. Spet jih je vpra?al: »Koga i??ete?« Rekli so: »Jezusa Nazare?ana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. ?e torej mene i??ete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je povedal: »Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil.«
Cikel katehez – Jubilej 2025: Jezus Kristus, na?e upanje
III. Jezusova velika no?
4. Izro?itev. »Koga i??ete?« (Jn 18,4)
Dragi bratje in sestre, danes se bomo zaustavili ob prizoru, ki zaznamuje za?etek Jezusovega trpljenja: trenutek njegove aretacije v vrtu Getsemani. Evangelist Janez nam s svojo zna?ilno globino ne predstavi Jezusa, ki je prestra?en, ki be?i ali se skriva. Nasprotno, poka?e nam svobodnega ?loveka, ki stopi naprej in spregovori ter se odkrito soo?i z uro, v kateri se lahko razodene lu? najve?je ljubezni.
»Jezus, ki je vedel, kaj vse bo pri?lo nadenj, je ?el ven in jim rekel: "Koga i??ete?"« (Jn 18,4). Jezus ve. Vendar pa se odlo?i, da se ne bo umaknil. Izro?i se. Ne zaradi ?ibkosti, ampak iz ljubezni. Ljubezni, ki je tako polna, tako zrela, da se ne boji zavrnitve. Jezusa ne primejo: pusti se prijeti. Ni ?rtev aretacije, ampak avtor daru. V tem dejanju je utele?eno upanje re?itve za na?e ?love?tvo: vedeti, da lahko tudi v najtemnej?i uri ostanemo svobodni, da ljubimo do konca.
Ko Jezus odgovori »jaz sem«, vojaki padejo po tleh. Gre za skrivnosten odlomek, saj ta izraz v svetopisemskem razodetju spominja na samo ime Boga: »Jaz sem«. Jezus razodeva, da se prisotnost Boga ka?e prav tam, kjer ?love?tvo do?ivlja krivico, strah, osamljenost. Prav tam je prava lu? pripravljena sijati brez strahu, da bi jo premagala vedno ve?ja tema.
Sredi no?i, ko se zdi, da se vse ru?i, Jezus ka?e, da kr??ansko upanje ni beg, ampak odlo?itev. Ta dr?a je sad globoke molitve, v kateri se Boga ne prosi, da bi nam prizanesel s trpljenjem, ampak da bi imeli mo?, da bi vztrajali v ljubezni, zavedajo? se, da nam nih?e ne more vzeti ?ivljenja, ki ga svobodno podarimo iz ljubezni.
»?e torej mene i??ete, pustite te, naj odidejo« (Jn 18,8). V trenutku aretacije Jezus ne skrbi za to, da bi re?il sebe: ?eli le, da bi lahko njegovi prijatelji od?li svobodni. To dokazuje, da je njegova daritev resni?no dejanje ljubezni. Jezus pusti, da ga stra?arji primejo in zaprejo samo zato, da bi lahko njegovi u?enci ostali na prostosti.
Jezus je ?ivel vsak dan svojega ?ivljenja kot pripravo na to dramati?no in vzvi?eno uro. Ko ta pride, ima zato mo?, da ne sku?a pobegniti. Njegovo srce dobro ve, da izgubiti ?ivljenje iz ljubezni ni poraz, ampak prina?a skrivnostno rodovitnost. Kot p?eni?no zrno, ki prav s tem, ko pade v zemljo, ne ostane samo, ampak umre in rodi sad.
Tudi Jezus je vznemirjen spri?o poti, za katero se zdi, da vodi samo v smrt in h koncu. Vendar pa je prav tako prepri?an, da se samo ?ivljenje, izgubljeno iz ljubezni, na koncu ponovno najde. V tem je resni?no upanje: ne v tem, da se sku?amo izogniti bole?ini, ampak da verujemo, da se tudi v osr?ju najbolj krivi?nih trpljenj skriva kal novega ?ivljenja.
In mi? Kolikokrat branimo svoje ?ivljenje, svoje na?rte, svoje gotovosti, pri tem pa se ne zavedamo, da tako ostajamo sami. Logika evangelija je druga?na: samo to, kar se daruje, cveti. Samo ljubezen, ki postane zastonjska, lahko povrne zaupanje tudi tam, kjer se vse zdi izgubljeno.
Markov evangelij nam pripoveduje tudi o mladeni?u, ki v trenutku, ko Jezusa aretirajo, gol pobegne (Mr 14,51). Gre za podobo, ki je skrivnostna, a globoko sugestivna. Tudi mi, ko sku?amo hoditi za Jezusom, do?ivljamo trenutke, ki nas presenetijo, in ostanemo brez svojih gotovosti. To so najte?ji trenutki, ko smo v sku?njavi, da bi zapustili pot evangelija, ker se nam ljubezen zdi nemogo?a pot. In vendar bo prav mladeni? tisti, ki bo na koncu evangelija ?enam oznanil vstajenje, ne ve? gol, ampak oble?en v belo obla?ilo.
To je upanje na?e vere: na?i grehi in na?e oklevanje ne prepre?ujejo Bogu, da nam odpusti in nam povrne ?eljo, da bi nadaljevali po poti za njim ter da bi postali sposobni darovati ?ivljenje za druge.
Dragi bratje in sestre, tudi mi se nau?imo izro?iti dobri volji O?eta ter dopustimo, da bo na?e ?ivljenje odgovor na dobro, ki smo ga prejeli. Ni potrebno, da imamo v ?ivljenju vse pod nadzorom. Dovolj je, da se vsak dan odlo?imo, da bomo svobodno ljubili. In to je resni?no upanje: vedeti, da nas tudi v temi preizku?nje podpira Bo?ja ljubezen in v nas zori sad ve?nega ?ivljenja.
Photogallery
