Kateheza: Kr拧膷ansko upanje je odlo膷itev, da bomo ljubili tudi v uri preizku拧nje
Vatican News
»Jezus ni bil 啪rtev aretacije, ampak se je sam izro膷il in tako postal avtor daru: Ne zaradi 拧ibkosti, ampak iz ljubezni.« V tem dejanju je po pape啪evih besedah utele拧eno upanje re拧itve za na拧e 膷love拧tvo, saj nam ka啪e, da lahko tudi v najtemnej拧i uri ostanemo svobodni, da ljubimo do konca.
Logika evangelija je namre膷 druga膷na od 膷love拧ke: samo to, kar se daruje, cveti. Samo ljubezen, ki postane zastonjska, lahko povrne zaupanje tudi tam, kjer se vse zdi izgubljeno.
Sveti o膷e je prav tako povabil, naj dopustimo, da bo na拧e 啪ivljenje odgovor na dobro, ki smo ga prejeli. »Ni potrebno, da imamo v 啪ivljenju vse pod nadzorom. Dovolj je, da se vsak dan odlo膷imo, da bomo svobodno ljubili.«
Svetopisemski odlomek: Jn 18,4-9
Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo pri拧lo nadenj, 拧el ven in jim rekel: »Koga i拧膷ete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazare膷ana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel: »Jaz sem«, so stopili nazaj in padli po tleh. Spet jih je vpra拧al: »Koga i拧膷ete?« Rekli so: »Jezusa Nazare膷ana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. 膶e torej mene i拧膷ete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je povedal: »Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil.«
Cikel katehez 鈥� Jubilej 2025: Jezus Kristus, na拧e upanje
III. Jezusova velika no膷
4. Izro膷itev. »Koga i拧膷ete?« (Jn 18,4)
Dragi bratje in sestre, danes se bomo zaustavili ob prizoru, ki zaznamuje za膷etek Jezusovega trpljenja: trenutek njegove aretacije v vrtu Getsemani. Evangelist Janez nam s svojo zna膷ilno globino ne predstavi Jezusa, ki je prestra拧en, ki be啪i ali se skriva. Nasprotno, poka啪e nam svobodnega 膷loveka, ki stopi naprej in spregovori ter se odkrito soo膷i z uro, v kateri se lahko razodene lu膷 najve膷je ljubezni.
»Jezus, ki je vedel, kaj vse bo pri拧lo nadenj, je 拧el ven in jim rekel: "Koga i拧膷ete?"« (Jn 18,4). Jezus ve. Vendar pa se odlo膷i, da se ne bo umaknil. Izro膷i se. Ne zaradi 拧ibkosti, ampak iz ljubezni. Ljubezni, ki je tako polna, tako zrela, da se ne boji zavrnitve. Jezusa ne primejo: pusti se prijeti. Ni 啪rtev aretacije, ampak avtor daru. V tem dejanju je utele拧eno upanje re拧itve za na拧e 膷love拧tvo: vedeti, da lahko tudi v najtemnej拧i uri ostanemo svobodni, da ljubimo do konca.
Ko Jezus odgovori »jaz sem«, vojaki padejo po tleh. Gre za skrivnosten odlomek, saj ta izraz v svetopisemskem razodetju spominja na samo ime Boga: »Jaz sem«. Jezus razodeva, da se prisotnost Boga ka啪e prav tam, kjer 膷love拧tvo do啪ivlja krivico, strah, osamljenost. Prav tam je prava lu膷 pripravljena sijati brez strahu, da bi jo premagala vedno ve膷ja tema.
Sredi no膷i, ko se zdi, da se vse ru拧i, Jezus ka啪e, da kr拧膷ansko upanje ni beg, ampak odlo膷itev. Ta dr啪a je sad globoke molitve, v kateri se Boga ne prosi, da bi nam prizanesel s trpljenjem, ampak da bi imeli mo膷, da bi vztrajali v ljubezni, zavedajo膷 se, da nam nih膷e ne more vzeti 啪ivljenja, ki ga svobodno podarimo iz ljubezni.
»膶e torej mene i拧膷ete, pustite te, naj odidejo« (Jn 18,8). V trenutku aretacije Jezus ne skrbi za to, da bi re拧il sebe: 啪eli le, da bi lahko njegovi prijatelji od拧li svobodni. To dokazuje, da je njegova daritev resni膷no dejanje ljubezni. Jezus pusti, da ga stra啪arji primejo in zaprejo samo zato, da bi lahko njegovi u膷enci ostali na prostosti.
Jezus je 啪ivel vsak dan svojega 啪ivljenja kot pripravo na to dramati膷no in vzvi拧eno uro. Ko ta pride, ima zato mo膷, da ne sku拧a pobegniti. Njegovo srce dobro ve, da izgubiti 啪ivljenje iz ljubezni ni poraz, ampak prina拧a skrivnostno rodovitnost. Kot p拧eni膷no zrno, ki prav s tem, ko pade v zemljo, ne ostane samo, ampak umre in rodi sad.
Tudi Jezus je vznemirjen spri膷o poti, za katero se zdi, da vodi samo v smrt in h koncu. Vendar pa je prav tako prepri膷an, da se samo 啪ivljenje, izgubljeno iz ljubezni, na koncu ponovno najde. V tem je resni膷no upanje: ne v tem, da se sku拧amo izogniti bole膷ini, ampak da verujemo, da se tudi v osr膷ju najbolj krivi膷nih trpljenj skriva kal novega 啪ivljenja.
In mi? Kolikokrat branimo svoje 啪ivljenje, svoje na膷rte, svoje gotovosti, pri tem pa se ne zavedamo, da tako ostajamo sami. Logika evangelija je druga膷na: samo to, kar se daruje, cveti. Samo ljubezen, ki postane zastonjska, lahko povrne zaupanje tudi tam, kjer se vse zdi izgubljeno.
Markov evangelij nam pripoveduje tudi o mladeni膷u, ki v trenutku, ko Jezusa aretirajo, gol pobegne (Mr 14,51). Gre za podobo, ki je skrivnostna, a globoko sugestivna. Tudi mi, ko sku拧amo hoditi za Jezusom, do啪ivljamo trenutke, ki nas presenetijo, in ostanemo brez svojih gotovosti. To so najte啪ji trenutki, ko smo v sku拧njavi, da bi zapustili pot evangelija, ker se nam ljubezen zdi nemogo膷a pot. In vendar bo prav mladeni膷 tisti, ki bo na koncu evangelija 啪enam oznanil vstajenje, ne ve膷 gol, ampak oble膷en v belo obla膷ilo.
To je upanje na拧e vere: na拧i grehi in na拧e oklevanje ne prepre膷ujejo Bogu, da nam odpusti in nam povrne 啪eljo, da bi nadaljevali po poti za njim ter da bi postali sposobni darovati 啪ivljenje za druge.
Dragi bratje in sestre, tudi mi se nau膷imo izro膷iti dobri volji O膷eta ter dopustimo, da bo na拧e 啪ivljenje odgovor na dobro, ki smo ga prejeli. Ni potrebno, da imamo v 啪ivljenju vse pod nadzorom. Dovolj je, da se vsak dan odlo膷imo, da bomo svobodno ljubili. In to je resni膷no upanje: vedeti, da nas tudi v temi preizku拧nje podpira Bo啪ja ljubezen in v nas zori sad ve膷nega 啪ivljenja.
Photogallery
