Kateheza: Kdor je spoznal resnico globoke ljubezni, lahko sprejme tudi rano izdajstva
Splo?na avdienca se je zaradi velike vro?ine odvijala v vatikanski dvorani Pavla VI., ki pa ni mogla sprejeti vseh obiskovalcev. Zato so jo mnogi spremljali prek velikih zaslonov na trgu Petriano pred vatikansko dvorano, ?tevilni verniki pa so bili zbrani tudi v baziliki svetega Petra. Pape? jih je tako pred kot po splo?ni avdienci pri?el na kratko pozdravit in jih blagoslovil.
Berilo, ki se je bralo na za?etku splo?ne avdience, je bilo iz Markovega evangelija, v katerem Jezus med zadnjo ve?erjo razkrije, da ga bo eden od dvanajsterih izdal. U?enci se na njegove besede odzovejo z ?alostjo in vpra?anjem: »Sem morda jaz?«
To vpra?anje, lahko postane tudi na?e, saj odpira prostor za resnico v na?ih srcih ter razkrije na?o krhkost. »Jezus ne obsoja, da bi poni?al,« je izpostavil pape? Leon XIV.. »Govori resnico, ker ?eli re?iti. In da bi bili re?eni, moramo ?utiti: ?utiti, da smo vpleteni, ?utiti, da smo kljub vsemu ljubljeni, ?utiti, da je zlo resni?no, vendar pa nima zadnje besede. Samo kdor je spoznal resnico globoke ljubezni, lahko sprejme tudi rano izdajstva.
Svetopisemski odlomek: Mr 14,17-21
Ko se je zve?erilo, je pri?el z dvanajsterimi. In ko so bili pri mizi in jedli, je Jezus rekel: »Resni?no, povem vam: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal.« U?alostili so se in mu za?eli drug za drugim govoriti: »Saj nisem jaz?« On pa jim je rekel: »Eden izmed dvanajsterih, tisti, ki z menoj pomaka v skledo. Sin ?lovekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu ?loveku, ki bo izdal Sina ?lovekovega. Bolje bi bilo za tega ?loveka, da se ne bi bil rodil.«
Cikel katehez – Jubilej 2025: Jezus Kristus, na?e upanje
III. Jezusova velika no?
2. Izdaja. »Saj nisem jaz?« (Mr 14,19)
Dragi bratje in sestre,
nadaljujemo na?o pot v ?oli evangelija ter sledimo Jezusovim korakom v zadnjih dneh njegovega ?ivljenja. Danes se bomo ustavili ob intimnem, dramati?nem, a tudi globoko resni?nem prizoru. Gre za trenutek, ko med velikono?no ve?erjo Jezus razkrije, da ga bo eden od dvanajsterih izdal: »Resni?no, povem vam: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal« (Mr 14,18).
Mo?ne besede. Jezus jih ne izre?e zato, da bi obsodil, ampak da bi pokazal, kako ljubezen – ko je resni?na – ne more brez resnice. Sobo v zgornjem nadstropju, kjer je malo pred tem bilo vse skrbno pripravljeno, nenadoma napolni tiha bole?ina, ki jo sestavljajo vpra?anja, sumi, ranljivost. To je bole?ina, ki jo tudi mi dobro poznamo, ko se v odnose, ki so nam najdra?ji, prikrade senca izdaje.
Vendar pa je na?in, kako Jezus govori o tem, kar se bo zgodilo, presenetljiv. Ne povzdigne glasu, ne ka?e s prstom, ne izre?e Judovega imena. Govori tako, da se vsak lahko vpra?a. In prav to se zgodi. Marko pravi: »U?alostili so se in mu za?eli drug za drugim govoriti: Saj nisem jaz?« (Mr 14,19).
Dragi prijatelji, to vpra?anje – »Sem morda jaz?« – je morda eno najbolj iskrenih, ki si ga lahko zastavimo sami sebi. Ni vpra?anje nedol?nega, ampak vpra?anje u?enca, ki razkrije svojo krhkost. Ni krik krivega, ampak ?epet tistega, ki kljub temu, da ?eli ljubiti, vé, da lahko rani. V tem zavedanju se za?ne pot zveli?anja.
Jezus ne obsoja, da bi poni?al. Govori resnico, ker ?eli re?iti. In da bi bili re?eni, moramo ?utiti: ?utiti, da smo vpleteni, ?utiti, da smo kljub vsemu ljubljeni, ?utiti, da je zlo resni?no, vendar pa nima zadnje besede. Samo kdor je spoznal resnico globoke ljubezni, lahko sprejme tudi rano izdajstva.
Odziv u?encev ni jeza, ampak ?alost. Ne razburijo se, ampak se raz?alostijo. To je bole?ina, ki nastane zaradi resni?ne mo?nosti, da so vpleteni. In prav ta ?alost, ?e je iskreno sprejeta, postane kraj spreobrnjenja. Evangelij nas ne u?i, naj zanikamo zlo, ampak naj ga prepoznamo kot bole?o prilo?nost za ponovno rojstvo.
Jezus nato doda ?e en stavek, ki nas vznemiri in nam daje misliti: »Gorje tistemu ?loveku, ki bo izdal Sina ?lovekovega. Bolje bi bilo za tega ?loveka, da se ne bi bil rodil« (Mr 14,21). To so zagotovo ostre besede, a treba jih je pravilno razumeti: ne gre za prekletstvo, ampak za krik bole?ine. V gr??ini beseda »gorje« zveni kot to?ba, kot »oh«, »joj«, kot izraz iskrenega in globokega so?utja.
Mi smo navajeni obsojati. Bog pa, nasprotno, sprejema trpljenje. Ko vidi zlo, se ne ma??uje, ampak se raz?alosti. In tisti »bolje bi bilo, da se ne bi rodil«, ni obsodba, izre?ena a priori, ampak resnica, ki jo lahko prepozna vsak od nas: ?e zanikamo ljubezen, ki nas je ustvarila, ?e s prevaro postanemo nezvesti sami sebi, potem zares izgubimo smisel svojega prihoda na svet in se sami izklju?imo iz zveli?anja.
Pa vendar prav tam, v najtemnej?em trenutku, lu? ne ugasne. Nasprotno, za?ne svetiti. Kajti ?e priznamo svoje omejitve, ?e dopustimo, da se nas dotakne Kristusova bole?ina, potem se lahko kon?no ponovno rodimo. Vera nam ne odvzame mo?nosti greha, a vedno nam ponuja pot iz njega: to je pot usmiljenja.
Jezus se ne pohuj?uje nad na?o krhkostjo. Dobro vé, da nobeno prijateljstvo ni nedovzetno za nevarnost izdaje. A Jezus ?e naprej zaupa. ?e naprej sedi za mizo s svojimi. Ne odpove se lomljenju kruha za tistega, ki ga bo izdal. To je tiha mo? Boga: nikoli ne zapusti mize ljubezni, niti takrat, ko vé, da bo ostal sam.
Dragi bratje in sestre, tudi mi se lahko danes iskreno vpra?amo: »Ali sem morda jaz?« Ne zato, da bi se po?utili obto?eni, ampak da bi v svojem srcu odprli prostor za resnico. Zveli?anje se za?ne tukaj: z zavedanjem, da smo lahko mi tisti, ki prelomimo zaupanje v Boga, a smo prav tako lahko tisti, ki ga sprejmemo, varujemo in obnovimo.
V bistvu je upanje prav to: vedeti, da, ?eprav nam lahko spodleti, Bog vedno ostaja. ?eprav mi lahko izdamo, nas On nikoli ne neha ljubiti. In ?e se prepustimo tej ljubezni – poni?ni, ranjeni, a vedno zvesti – se bomo lahko zares ponovno rodili. In za?eli bomo ?iveti ne ve? kot izdajalci, ampak kot vedno ljubljeni otroci.
Photogallery
