杏MAP导航

Vatican News

Svetopisemski odlomek: Mr 15,33-39

Ko je pri拧la 拧esta ura, se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Ob deveti uri je Jezus zaklical z mo膷nim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?«, kar v prevodu pomeni: 鈥篗oj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?鈥� Ko so nekateri, ki so stali zraven, to sli拧ali, so govorili: »Glejte, Elija kli膷e!« Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trs, mu dajal piti in govoril: »Pustite, poglejmo, ali bo pri拧el Elija, da ga sname.« Jezus pa je zaklical z mo膷nim glasom in izdihnil. In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki mu je stal nasproti, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resni膷no, ta 膷lovek je bil Bo啪ji Sin.«

  (@Vatican Media)

Cikel katehez 鈥� Jubilej 2025: Jezus Kristus, na拧e upanje

III. Jezusova velika no膷
4. Smrt. »Jezus je zaklical z mo膷nim glasom in izdihnil« (Mr 15,33-39)

Dragi bratje in sestre, dober dan in hvala za va拧o navzo膷nost, lepo pri膷evanje!
Danes zremo vrhunec Jezusovega 啪ivljenja na tem svetu: njegovo smrt na kri啪u. Evangeliji navajajo detajl, ki je zelo dragocen in ga je vredno premi拧ljevati z umom vere. Na kri啪u Jezus ne umre v ti拧ini. Ne uga拧a po膷asi, kakor lu膷, ki pojema, ampak 啪ivljenje zapusti s krikom: »Jezus je zaklical z mo膷nim glasom in izdihnil.« (Mr 15,37) Ta krik vklju膷uje vse: bole膷ino, zapu拧膷enost, vero, daritev. Ni samo glas telesa, ki se vda, ampak zadnje znamenje 啪ivljenja, ki se izro膷a.

Pred Jezusovim krikom je vpra拧anje; eno najbolj bole膷ih vpra拧anj, ki jih je mogo膷e izre膷i: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« To je prva vrstica Psalma 22, vendar pa na Jezusovih ustnicah dobi edinstveno te啪o. Sin, ki je vedno 啪ivel v tesnem ob膷estvu z O膷etom, zdaj do啪ivlja ti拧ino, odsotnost, brezno. Ne gre za krizo vere, ampak za zadnjo postajo ljubezni, ki se daruje do konca. Jezusov krik ni obup, ampak iskrenost; resnica, ki je dosegla skrajno mejo; zaupanje, ki vzdr啪i tudi takrat, ko vse mol膷i.

V tistem trenutku se nebo stemni in zagrinjalo v templju se pretrga (prim. Mr 15,33.38). Kot da bi bilo stvarstvo sámo soudele啪eno pri tej bole膷ini ter bi hkrati razodelo nekaj novega: Bog ne prebiva ve膷 za zagrinjalom, njegovo obli膷je je zdaj v celoti vidno v Kri啪anem. Tam, v tistem trpin膷enem 膷loveku se ka啪e najve膷ja ljubezen. Tam lahko prepoznamo Boga, ki ne ostaja dale膷, ampak gre do konca skozi na拧o bole膷ino.

Stotnik, pogan, to razume. Ne zato, ker je poslu拧al govor, ampak ker je videl Jezusa umreti na tak na膷in: »Resni膷no, ta 膷lovek je bil Bo啪ji Sin.« (Mr 15,39) To je prva izpoved vere po Jezusovi smrti. Je sad krika, ki se ni porazgubil v vetru, ampak se je dotaknil srca. V膷asih to, 膷esar ne uspemo re膷i z besedami, izrazimo z glasom. Ko je srce polno, vpije. In to ni vedno znamenje 拧ibkosti, lahko je globok izraz 膷love拧kosti.

Navajeni smo misliti, da je krik nekaj neprimernega; nekaj, kar je treba zatreti. Evangelij na拧emu kriku pripisuje izjemno vrednost in nas spominja, da je lahko pro拧nja, ugovor, 啪elja, izro膷itev. Lahko je celo skrajna oblika molitve, ko ostanemo brez besed. V tisti krik je Jezus polo啪il vse, kar mu je ostalo: vso svojo ljubezen, vse svoje upanje.

Da, kajti v kriku je tudi to: upanje, ki se ne vda. Vpijemo, kadar mislimo, da nas lahko 拧e kdo sli拧i. Ne vpijemo iz obupa, ampak iz 啪elje. Jezus ni vpil proti O膷etu, ampak k Njemu. Tudi v ti拧ini je bil prepri膷an, da je bil O膷e tam. In tako nam je pokazal, da na拧e upanje lahko vpije, tudi ko se zdi, da je vse izgubljeno.

Vpitje postane torej duhovno dejanje. Ni samo prvo dejanje ob na拧em rojstvu 鈥� ko ob prihodu na svet jokamo 鈥�: je tudi na膷in, da ostanemo 啪ivi. Vpijemo, kadar trpimo, pa tudi kadar ljubimo, kli膷emo, prosimo. Vpiti pomeni re膷i, da obstajamo, da ne 啪elimo ugasniti v ti拧ini, da imamo 拧e kaj ponuditi.

Na potovanju 啪ivljenja obstajajo trenutki, ko nas lahko to, da vse zadr啪ujemo v sebi, po膷asi iz膷rpa. Jezus nas u膷i, naj se ne bojimo vpitja, 膷e je iskreno, poni啪no, usmerjeno k O膷etu. Vpitje ni nikoli nekoristno, 膷e se rodi iz ljubezni. In nikoli ni prezrto, 膷e je izro膷eno Bogu. Je na膷in, da se ne predamo cinizmu, da 拧e naprej verujemo, da je druga膷en svet mogo膷.

Dragi bratje in sestre, nau膷imo se tudi tega od Gospoda Jezusa: nau膷imo se krika upanja, ko pride ura najhuj拧e preizku拧nje. Ne zato, da bi ranili, ampak da bi se izro膷ili; ne zato, da bi vpili proti komu, ampak da bi odprli srce. 膶e bo na拧 krik resni膷en, bo lahko postal prag nove svetlobe, novega rojstva. Kakor je bilo za Jezusa: ko se je zdelo, da je vsega konec, se je v resnici zveli膷anje za膷enjalo. 膶e je trpe膷 glas na拧e 膷love拧kosti, zdru啪en s Kristusovim glasom, izra啪en z zaupanjem in svobodo Bo啪jih otrok, lahko postane vir upanja za nas in za tiste, ki so poleg nas.