杏MAP导航

Vatican News

Svetopisemski odlomek: Mr 15,33-39

Ko je pri?la ?esta ura, se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Ob deveti uri je Jezus zaklical z mo?nim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?«, kar v prevodu pomeni: ?Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?? Ko so nekateri, ki so stali zraven, to sli?ali, so govorili: »Glejte, Elija kli?e!« Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trs, mu dajal piti in govoril: »Pustite, poglejmo, ali bo pri?el Elija, da ga sname.« Jezus pa je zaklical z mo?nim glasom in izdihnil. In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki mu je stal nasproti, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resni?no, ta ?lovek je bil Bo?ji Sin.«

  (@Vatican Media)

Cikel katehez – Jubilej 2025: Jezus Kristus, na?e upanje

III. Jezusova velika no?
4. Smrt. »Jezus je zaklical z mo?nim glasom in izdihnil« (Mr 15,33-39)

Dragi bratje in sestre, dober dan in hvala za va?o navzo?nost, lepo pri?evanje!
Danes zremo vrhunec Jezusovega ?ivljenja na tem svetu: njegovo smrt na kri?u. Evangeliji navajajo detajl, ki je zelo dragocen in ga je vredno premi?ljevati z umom vere. Na kri?u Jezus ne umre v ti?ini. Ne uga?a po?asi, kakor lu?, ki pojema, ampak ?ivljenje zapusti s krikom: »Jezus je zaklical z mo?nim glasom in izdihnil.« (Mr 15,37) Ta krik vklju?uje vse: bole?ino, zapu??enost, vero, daritev. Ni samo glas telesa, ki se vda, ampak zadnje znamenje ?ivljenja, ki se izro?a.

Pred Jezusovim krikom je vpra?anje; eno najbolj bole?ih vpra?anj, ki jih je mogo?e izre?i: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« To je prva vrstica Psalma 22, vendar pa na Jezusovih ustnicah dobi edinstveno te?o. Sin, ki je vedno ?ivel v tesnem ob?estvu z O?etom, zdaj do?ivlja ti?ino, odsotnost, brezno. Ne gre za krizo vere, ampak za zadnjo postajo ljubezni, ki se daruje do konca. Jezusov krik ni obup, ampak iskrenost; resnica, ki je dosegla skrajno mejo; zaupanje, ki vzdr?i tudi takrat, ko vse mol?i.

V tistem trenutku se nebo stemni in zagrinjalo v templju se pretrga (prim. Mr 15,33.38). Kot da bi bilo stvarstvo sámo soudele?eno pri tej bole?ini ter bi hkrati razodelo nekaj novega: Bog ne prebiva ve? za zagrinjalom, njegovo obli?je je zdaj v celoti vidno v Kri?anem. Tam, v tistem trpin?enem ?loveku se ka?e najve?ja ljubezen. Tam lahko prepoznamo Boga, ki ne ostaja dale?, ampak gre do konca skozi na?o bole?ino.

Stotnik, pogan, to razume. Ne zato, ker je poslu?al govor, ampak ker je videl Jezusa umreti na tak na?in: »Resni?no, ta ?lovek je bil Bo?ji Sin.« (Mr 15,39) To je prva izpoved vere po Jezusovi smrti. Je sad krika, ki se ni porazgubil v vetru, ampak se je dotaknil srca. V?asih to, ?esar ne uspemo re?i z besedami, izrazimo z glasom. Ko je srce polno, vpije. In to ni vedno znamenje ?ibkosti, lahko je globok izraz ?love?kosti.

Navajeni smo misliti, da je krik nekaj neprimernega; nekaj, kar je treba zatreti. Evangelij na?emu kriku pripisuje izjemno vrednost in nas spominja, da je lahko pro?nja, ugovor, ?elja, izro?itev. Lahko je celo skrajna oblika molitve, ko ostanemo brez besed. V tisti krik je Jezus polo?il vse, kar mu je ostalo: vso svojo ljubezen, vse svoje upanje.

Da, kajti v kriku je tudi to: upanje, ki se ne vda. Vpijemo, kadar mislimo, da nas lahko ?e kdo sli?i. Ne vpijemo iz obupa, ampak iz ?elje. Jezus ni vpil proti O?etu, ampak k Njemu. Tudi v ti?ini je bil prepri?an, da je bil O?e tam. In tako nam je pokazal, da na?e upanje lahko vpije, tudi ko se zdi, da je vse izgubljeno.

Vpitje postane torej duhovno dejanje. Ni samo prvo dejanje ob na?em rojstvu – ko ob prihodu na svet jokamo –: je tudi na?in, da ostanemo ?ivi. Vpijemo, kadar trpimo, pa tudi kadar ljubimo, kli?emo, prosimo. Vpiti pomeni re?i, da obstajamo, da ne ?elimo ugasniti v ti?ini, da imamo ?e kaj ponuditi.

Na potovanju ?ivljenja obstajajo trenutki, ko nas lahko to, da vse zadr?ujemo v sebi, po?asi iz?rpa. Jezus nas u?i, naj se ne bojimo vpitja, ?e je iskreno, poni?no, usmerjeno k O?etu. Vpitje ni nikoli nekoristno, ?e se rodi iz ljubezni. In nikoli ni prezrto, ?e je izro?eno Bogu. Je na?in, da se ne predamo cinizmu, da ?e naprej verujemo, da je druga?en svet mogo?.

Dragi bratje in sestre, nau?imo se tudi tega od Gospoda Jezusa: nau?imo se krika upanja, ko pride ura najhuj?e preizku?nje. Ne zato, da bi ranili, ampak da bi se izro?ili; ne zato, da bi vpili proti komu, ampak da bi odprli srce. ?e bo na? krik resni?en, bo lahko postal prag nove svetlobe, novega rojstva. Kakor je bilo za Jezusa: ko se je zdelo, da je vsega konec, se je v resnici zveli?anje za?enjalo. ?e je trpe? glas na?e ?love?kosti, zdru?en s Kristusovim glasom, izra?en z zaupanjem in svobodo Bo?jih otrok, lahko postane vir upanja za nas in za tiste, ki so poleg nas.