Učenje sv. Avguština in učiteljstvo Leona XIV., v svojem srcu srečati Boga
Tiziana Campisi – Vatikan
V papeževih besedah, namenjenih Cerkvi in svetu, odmevajo poudarki na človekovi notranjosti, introspekciji, poglobljenem premišljevanju in osebni analizi, ki so zaznamovali življenjsko pot svetega Avguština. Ta sposobnost zrenja vase, raziskovanja lastnih občutkov, čustev, stisk in skrbi, veselja in sanj, hrepenenj in strahov – se kaže v spisih tega velikega cerkvenega očeta in bralcem pomaga, da se podajo na pot vase, ki vodi k Bogu.
Resnico je najprej iskal pri manihejcih, nato pristal v skepticizmu akademskih filozofov, zatem pa se – zahvaljujoč poslušanju pridig milanskega škofa Ambrozija – posvetil branju neoplatonikov, ki mu pomagajo, da se vrne vase, vstopi v globine svojega srca, odkrije zmožnost dviganja k Bogu in razumevanja Božje besede. Avguštin s pomočjo pisem svetega Pavla pride do sklepa, da je Kristus pot, resnica in življenje. On je posrednik med človekom in Bogom, je Modrost, ki je postala meso, je ponižni Odrešenik človeštva, ki je sam sebe izpraznil svoje enakosti z Bogom in postal podoben ljudem, da bi jih odrešil.
Kar iščemo zunaj, iščimo v srcu
Avguštinova pot – od 19. do 33. leta starosti, torej od filozofije do popolne izročitve Kristusu – nas uči, da mora človek najprej spoznati samega sebe, da bi lahko spoznal Boga, preseči mora svojo zunanjost, da bi dosegel svojo notranjost, kjer prebiva Božja luč in kjer se nahaja Božja podoba. Kot zapiše Avguštin: »Ne hôdi ven, ampak se vrni sam vase; v notranjem človeku prebiva resnica« (O pravi veri 39,72).
V Izpovedih poziva, naj Njega, ki ga iščemo zunaj, iščemo v svojem srcu (prim. Izpovedi V, 2). V Govorih o Janezovem evangeliju (18, 10) pa spodbuja, naj vstopimo v svoje srce in tam pogledamo, kaj lahko zaznamo o Bogu, kajti tam se nahaja Božja podoba, v človekovi notranjosti prebiva Kristus. Za Avguština je cilj Bog, človek pa se steguje k svojemu Stvarniku in vse njegovo življenje je nenehno nemirno iskanje. Ni naključje, da je papež Leon XIV. homilijo med mašo ob začetku svojega pontifikata začel z znanim stavkom iz Avguštinovih Izpovedi: »Zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi« (I,1,1) ter tako spodbudil k poglabljanju odnosa z Bogom in torej Jezusom.
Vprašanje o lastnem odnosu z Bogom
V papeževih govorih in homilijah se pogosto ponavlja poziv k notranjosti in spodbuda, naj začnemo pri sebi in svojem osebnem odnosu s Kristusom ter si prizadevamo za »vsakodnevno hojo spreobrnjenja«. »Tudi danes ne manjka okolij, v katerih je Jezus, čeprav je cenjen kot človek, zreduciran zgolj na nekakšnega karizmatičnega voditelja ali nadčloveka, in to ne le med neverniki, ampak tudi med mnogimi krščenimi, ki tako na tej ravni živijo v dejanskem ateizmu« (Homilija, 9. maj 2025). Zato je treba začeti od spodaj, začeti pri sebi in se vprašati o svojem odnosu z Bogom, o tem, kakšen je naš odnos s Kristusom.
Vse večje iskanje duhovnosti
Sveti oče zatrjuje, da je za naš čas značilno »vse večje iskanje duhovnosti, zlasti med mladimi, ki si želijo pristnih odnosov in učiteljev življenja. Prav zato je pomembno, da zna krščanska skupnost usmeriti pogled daleč naprej ter pred izzivi sveta postati varuhinja hrepenenja po veri, ki prebiva v srcu vsakega človeka« (sporočilo udeležencem seminarja »Evangelizirati z družinami danes in jutri«). Mlade, ki so bili 14. junija 2025 zbrani v Čikagu, je papež povabil, da pogledajo v svoje srce in v njem prepoznajo prisotnost Boga, ki jih išče morda na mnogo različnih načinov. Bog nas išče, nas kliče, nas vabi, da bi po Svetem pismu spoznali njegovega Sina Jezusa Kristusa; da bi odkrili, kako pomembno je, da je vsak od nas pozoren na prisotnost Boga v svojem srcu, na to hrepenenje po ljubezni v svojem življenju; kako pomembno je, da iščemo, zares iščemo in najdemo načine, s pomočjo katerih bomo lahko s svojim življenjem služili drugim.
»Vsi živimo s toliko vprašanji v srcu. Sveti Avguštin tako pogosto govori o naših nemirnih srcih in pravi: “Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi, Gospod.” Ta nemir ni nič slabega in ne smemo iskati načinov, kako pogasiti ogenj, odpraviti ali celo omrtvičiti napetosti, ki jih čutimo, težave, ki jih doživljamo. Raje stopimo v stik s svojim srcem in spoznajmo, da lahko Bog deluje v naših življenjih, skozi naša življenja in po nas doseže druge ljudi.«
Zgled nam daje sveti Avguštin, ki se je pred eksistencialnimi vprašanji, vprašanji o smislu življenja, izvoru zla in začetku vesolja, podal na globoko notranjo pot in nato vse odgovore našel v Bogu. Obrača se na samega sebe, kot da bi njegov jaz in njegov razum bili dve ločeni realnosti, prisoten pa bi bil le jaz, ter si zastavlja vprašanja.
Bog, ki nam govori v srcu
Na mlade se je papež Leon XIV. obrnil tudi v baziliki svetega Pavla zunaj obzidja, 20. maja 2025: »V začetku našega obstoja je načrt Božje ljubezni, vera pa nas vodi k temu, da odpremo svoja srca tej skrivnosti ljubezni in živimo kot osebe, ki prepoznavajo, da jih Bog ljubi«. V tem je »preprosta in edinstvena korenina vsakega poslanstva«.
Semeniščnike, ki jih je srečal ob njihovem jubileju, 24. junija 2025, je spodbudil, naj svojo pozornost usmerijo v središče, torej v srce, ki je »motor« njihove celotne poti: »Kot je Kristus ljubil s človeškim srcem, ste tudi vi poklicani, da ljubite s Kristusovim srcem! Da pa bi se naučili te umetnosti, morate delati na svoji notranjosti, kjer se sliši Božji glas in od koder izhajajo najgloblje odločitve; ki pa je tudi kraj napetosti in bojev (prim. Mr 7,14-23), da bi se spreobrnili in bi vsa vaša človeškost dišala po evangeliju. Prvo delo je torej treba opraviti v notranjosti. Dobro se zapomnite povabilo svetega Avguština, naj se vrnemo v srce, saj bomo tam našli sledi Boga. Vstopiti v srce nas lahko včasih prestraši, saj so v njem tudi rane. Ne bojte se skrbeti zanj, pustite si pomagati, saj se bo prav iz teh ran rodila sposobnost biti blizu trpečim. Brez notranjega življenja ni mogoče niti duhovno življenje, saj nam Bog govori prav tam, v srcu.«
ʲž jih je spodbudil, naj se naučijo »prepoznati premike srca: ne le hitrih in takojšnjih čustev, ki so značilna za dušo mladih ljudi, ampak predvsem svoja občutenja, ki vam bodo pomagala odkriti smer vašega življenja. Če se naučite poznati svoje srce, boste vedno bolj pristni in vam ne bo treba nadevati si mask. Prednostna pot, ki vodi v notranjost, pa je molitev: v dobi, ko smo hiperpovezani, je vse težje doživeti tišino in samoto. Brez srečanja z Njim nam ne bo uspelo zares spoznati niti samih sebe.«
Poslušanje in pogovor z Gospodom
Za papeža je zelo pomembno, da se naučimo vedno bolj poslušati in tako vstopimo v dialog (prim. homilja, 11. maj 2025). Opozarja, da »danes pogosto izgubljamo sposobnost resničnega poslušanja«. Včasih celo »pozabimo prisluhniti lastnemu srcu in prav v našem srcu nam Bog govori, nas kliče in vabi, da bi ga bolje spoznali in živeli v njegovi ljubezni«. S poslušanjem se lahko odpremo za Božjo milost, da nam okrepi vero v Jezusa (prim. nagovor mladih romarjev, 5. julij 2025). Na prvem mestu naj bo torej odnos z Gospodom in gojenje pogovora z njim. Potem nas bo On naredil za svoje delavce in nas poslal na njivo sveta kot priče svojega kraljestva.