Sveti o?e: Prosimo Gospoda, da bi znali odgovarjati na njegova povabila
Homilija pape?a Leona XIV.
Svetopisemski odlomek, ki smo mu prisluhnili, je za?etek ?udovitega pisma, ki ga je sveti Pavel naslovil na kristjane v Rimu in katerega sporo?ilo se nana?a na tri pomembne teme: milost, vera in pravi?nost. Medtem ko za?etek tega novega pontifikata izro?amo pripro?nji apostola narodov, skupaj razmislimo o njegovem sporo?ilu.
Sveti Pavel najprej pravi, da je od Boga prejel milost poklicanosti (prim. Rim 1,5). To pomeni, da prepozna, da sta njegovo sre?anje s Kristusom in njegovo poslanstvo povezana z ljubeznijo, s katero je Bog hodil pred njim in ga poklical k novemu ?ivljenju, ko je bil ?e dale? od evangelija in je preganjal Cerkev. Sveti Avgu?tin, ki je bil prav tako spreobrnjenec, govori o isti izku?nji z besedami: »Kaj lahko izberemo, ?e nismo bili pred tem izbrani mi sami? ?e nismo bili najprej ljubljeni, tudi ne moremo ljubiti« (Govor 34,2). Na za?etku vsake poklicanosti je Bog: njegovo usmiljenje, njegova dobrota, velikodu?na kot pri materi (prim. Iz 66, 12-14), ki naravno, s svojim telesom, hrani otroka, ko se ?e ne more prehranjevati sam (prim. Sv. Avgu?tin, Esp. sul Salmo 130,9).
Vendar pa Pavel v istem odlomku govori tudi o »poslu?nosti vere« (Rim 1,5) in tudi tukaj podeli to, kar je do?ivel. Gospod mu namre? s tem, ko se mu je prikazal na poti v Damask, ni odvzel svobode, ampak mu je pustil mo?nost izbire, poslu?nosti, ki je sad naporov, notranjih in zunanjih bojev, katere je bil pripravljen soo?iti. Zveli?anje ne pride kot ?arovnija, ampak po skrivnosti milosti in vere, po predhodni Bo?ji ljubezni ter po zaupni in svobodni privolitvi s strani ?loveka (prim. 2 Tim 1,12).
Medtem ko se Gospodu zahvaljujemo za klic, s katerim je spremenil Savlovo ?ivljenje, ga prosimo, da bi znali tudi mi na enak na?in odgovarjati na njegova povabila, ter bi postali pri?e ljubezni, ki je bila »izlita v na?a srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Prosimo ga, da bi znali gojiti in ?iriti njegovo ljubezen ter postajali bli?nji drug drugemu (prim. Fran?i?ek, Homilija med drugimi ve?ernicami ob slovesnosti spreobrnjenja svetega Pavla, 25. januar 2024), v isti tekmi naklonjenosti, ki je od sre?anja s Kristusom dalje nekdanjega preganjalca spodbujala, da je postal »vsem vse« (prim. 1 Kor 9,19-23), vse do mu?eni?tva. Tako kot zanj se bo tudi za nas v slabosti mesa razodela mo? vere v Boga, ki opravi?uje (prim. Rim 5,1-5).
Bazilika je ?e stoletja zaupana v oskrbo benediktinski skupnosti. Kako se torej, ko govorimo o ljubezni kot viru in gonilni sili oznanjevanja evangelija, ne bi spominjali vztrajnih pozivov svetega Benedikta v njegovem Pravilu k bratski ljubezni v samostanu in gostoljubnosti do vseh (Pravilo, poglavji LIII in LXIII)?
?elel bi skleniti z besedami, ki jih je ve? kot tiso? let pozneje mladim namenil drug Benedikt, pape? Benedikt XVI.: »Dragi prijatelji,« je dejal, »Bog nas ljubi. To je velika resnica na?ega ?ivljenja in daje smisel vsemu drugemu [...]. V za?etku na?ega obstoja je na?rt Bo?je ljubezni«, vera pa nas vodi k temu, da »odpremo svoja srca tej skrivnosti ljubezni in ?ivimo kot osebe, ki prepoznavajo, da jih Bog ljubi« (Homilija na molitvenem bdenju z mladimi, Madrid, 20. avgust 2011).
Tu je korenina, preprosta in edinstvena, vsakega poslanstva, tudi mojega, kot Petrovega naslednika in dedi?a Pavlove apostolske gore?nosti. Naj mi Gospod podeli milost, da bom zvesto odgovarjal na njegov klic.
