Sveti o膷e: Prosimo Gospoda, da bi znali odgovarjati na njegova povabila
Homilija pape啪a Leona XIV.
Svetopisemski odlomek, ki smo mu prisluhnili, je za膷etek 膷udovitega pisma, ki ga je sveti Pavel naslovil na kristjane v Rimu in katerega sporo膷ilo se nana拧a na tri pomembne teme: milost, vera in 辫谤补惫颈膷苍辞蝉迟. Medtem ko za膷etek tega novega pontifikata izro膷amo pripro拧nji apostola narodov, skupaj razmislimo o njegovem sporo膷ilu.
Sveti Pavel najprej pravi, da je od Boga prejel milost poklicanosti (prim. Rim 1,5). To pomeni, da prepozna, da sta njegovo sre膷anje s Kristusom in njegovo poslanstvo povezana z ljubeznijo, s katero je Bog hodil pred njim in ga poklical k novemu 啪ivljenju, ko je bil 拧e dale膷 od evangelija in je preganjal Cerkev. Sveti Avgu拧tin, ki je bil prav tako spreobrnjenec, govori o isti izku拧nji z besedami: »Kaj lahko izberemo, 膷e nismo bili pred tem izbrani mi sami? 膶e nismo bili najprej ljubljeni, tudi ne moremo ljubiti« (Govor 34,2). Na za膷etku vsake poklicanosti je Bog: njegovo usmiljenje, njegova dobrota, velikodu拧na kot pri materi (prim. Iz 66, 12-14), ki naravno, s svojim telesom, hrani otroka, ko se 拧e ne more prehranjevati sam (prim. Sv. Avgu拧tin, Esp. sul Salmo 130,9).
Vendar pa Pavel v istem odlomku govori tudi o »poslu拧nosti vere« (Rim 1,5) in tudi tukaj podeli to, kar je do啪ivel. Gospod mu namre膷 s tem, ko se mu je prikazal na poti v Damask, ni odvzel svobode, ampak mu je pustil mo啪nost izbire, poslu拧nosti, ki je sad naporov, notranjih in zunanjih bojev, katere je bil pripravljen soo膷iti. Zveli膷anje ne pride kot 膷arovnija, ampak po skrivnosti milosti in vere, po predhodni Bo啪ji ljubezni ter po zaupni in svobodni privolitvi s strani 膷loveka (prim. 2 Tim 1,12).
Medtem ko se Gospodu zahvaljujemo za klic, s katerim je spremenil Savlovo 啪ivljenje, ga prosimo, da bi znali tudi mi na enak na膷in odgovarjati na njegova povabila, ter bi postali pri膷e ljubezni, ki je bila »izlita v na拧a srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Prosimo ga, da bi znali gojiti in 拧iriti njegovo ljubezen ter postajali bli啪nji drug drugemu (prim. Fran膷i拧ek, Homilija med drugimi ve膷ernicami ob slovesnosti spreobrnjenja svetega Pavla, 25. januar 2024), v isti tekmi naklonjenosti, ki je od sre膷anja s Kristusom dalje nekdanjega preganjalca spodbujala, da je postal »vsem vse« (prim. 1 Kor 9,19-23), vse do mu膷eni拧tva. Tako kot zanj se bo tudi za nas v slabosti mesa razodela mo膷 vere v Boga, ki 辞辫谤补惫颈膷耻箩别 (prim. Rim 5,1-5).
Bazilika je 啪e stoletja zaupana v oskrbo benediktinski skupnosti. Kako se torej, ko govorimo o ljubezni kot viru in gonilni sili oznanjevanja evangelija, ne bi spominjali vztrajnih pozivov svetega Benedikta v njegovem Pravilu k bratski ljubezni v samostanu in gostoljubnosti do vseh (Pravilo, poglavji LIII in LXIII)?
沤elel bi skleniti z besedami, ki jih je ve膷 kot tiso膷 let pozneje mladim namenil drug Benedikt, pape啪 Benedikt XVI.: »Dragi prijatelji,« je dejal, »Bog nas ljubi. To je velika resnica na拧ega 啪ivljenja in daje smisel vsemu drugemu [...]. V za膷etku na拧ega obstoja je na膷rt Bo啪je ljubezni«, vera pa nas vodi k temu, da »odpremo svoja srca tej skrivnosti ljubezni in 啪ivimo kot osebe, ki prepoznavajo, da jih Bog ljubi« (Homilija na molitvenem bdenju z mladimi, Madrid, 20. avgust 2011).
Tu je korenina, preprosta in edinstvena, vsakega poslanstva, tudi mojega, kot Petrovega naslednika in dedi膷a Pavlove apostolske gore膷nosti. Naj mi Gospod podeli milost, da bom zvesto odgovarjal na njegov klic.
