Pape? Leon XIV.: Poklicani smo pri?evati radostno vero v Kristusa
Homilija pape?a Leona XIV. med ma?o v Sikstinski kapeli v ?etrtek, 9. maja 2025
Za?el bom z besedami v angle??ini, ostali del pa v italijan??ini.
?elel bi ponoviti besede iz odpeva Psalma: »Pel bom Gospodu novo pesem, ker je storil ?udovita dela.«
In res, ne samo z mano, ampak z vsemi nami. Bratje kardinali, ko v tem dopoldnemu obhajamo ma?o, vas vabim, da opazite ?udovita dela, ki jih je storil Gospod, blagoslove, ki jih Gospod nenehno izliva na vse nas po Petrovi slu?bi.
Poklicali ste me, da nosim ta kri? in da sem blagoslovljen s tem poslanstvom. Vem, da se lahko zanesem na vsakega med vami, da boste hodili z mano, medtem ko za?nemo kot Cerkev, kot skupnost Jezusovih prijateljev in kot verniki oznanjati dobro novico, oznanjati evangelij.«
Od tu naprej v italijan??ini.
»Ti si Mesija, Sin ?ivega Boga« (Mt 16,16). S temi besedami Peter, ki ga je U?itelj skupaj z ostalimi u?enci spra?eval o veri vanj, strnjeno izrazi dedi??ino, ki jo Cerkev dva tiso? let varuje, poglablja in posreduje z apostolskim nasledstvom.
Jezus je Kristus, Sin ?ivega Boga, je torej edini Odre?enik, ki razodeva O?etovo obli?je.
V Njem se nam je Bog, da bi postal blizu in dostopen ljudem, razodel v zaupljivih o?eh otroka, v ?ivahnem umu mladeni?a, v zrelih potezah mo?a (prim. pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 22), dokler se ni po vstajenju s svojim poveli?anim telesom prikazal svojim. Tako nam je pokazal model svete ?love?kosti, ki jo lahko vsi posnemamo, skupaj z obljubo ve?ne usode, ki presega vse na?e omejitve in sposobnosti.
Peter v svojem odgovoru dojame oboje: Bo?ji dar in pot, ki jo je treba prehoditi, da bi se mu pustili preoblikovati, nelo?ljivi razse?nosti odre?enja, ki sta zaupani Cerkvi, da bi ju oznanjala za dobro ?love?kega rodu. Zaupani nam, ki nas je On prvi izbral, ?e preden smo bili upodobljeni v materinem telesu (prim. Jer 1,5), ponovno rojeni v krstni vodi in kljub na?im omejitvam in brez na?ih zaslug vodeni sem in od tu odposlani, da bi oznanili evangelij vsakemu ustvarjenemu bitju (prim. Mr 16,15).
Posebej pa Bog, ki me je prek va?ega glasovanja poklical za naslednika prvega med apostoli, ta zaklad sedaj zaupa meni, da bi bil z njegovo pomo?jo zvest oskrbnik (prim. 1 Kor 4,2) za dobro vsega misti?nega telesa Cerkve; da bi Cerkev tako bila vedno bolj mesto, postavljeno na gori (prim. Raz 21,10), barka re?itve, ki pluje skozi valove zgodovine, svetilnik, ki razsvetljuje no?i sveta. In to ne toliko zaradi veli?astnosti njenih struktur ali mogo?nosti njenih zgradb – kot so spomeniki, kjer se nahajamo –, ampak zaradi svetosti njenih ?lanov, tistega »ljudstva, pridobljenega za to, da bi oznanjalo hvalo njega, ki vas je iz teme poklical v svojo ?udovito lu?« (1Pt 2,9).
Vendar pa se v pogovoru, med katerim Peter izpove svojo vero, pojavi ?e eno vpra?anje. »Kaj pravijo ljudje,« vpra?a Jezus, »kdo je Sin ?lovekov?« (Mt 16,13). To ni neko banalno vpra?anje, kajti nana?a se na pomemben vidik na?ega slu?enja: stvarnost, v kateri ?ivimo, z njenimi omejitvami in mo?nostmi, z njenimi vpra?anji in prepri?anji.
»Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin ?lovekov?« (Mt 16,13). ?e upo?tevamo prizor, o katerem razmi?ljamo, lahko na to vpra?anje najdemo dva mo?na odgovora, ki naka?eta prav toliko dr?.
Najprej je tu odgovor sveta. Matej izpostavi, da se pogovor med Jezusom in njegovimi o njegovi identiteti odvija v prelepem mestu Cezareja Filipova, bogatem z razko?nimi hi?ami, postavljenem v o?arljivo naravno pokrajino ob vzno?ju Hermona, ki pa je prav tako sede? krutih krogov oblasti in prizori??e izdajstev in nezvestobe. Ta podoba nam govori o svetu, ki ima Jezusa za povsem nepomembno osebo, kve?jemu za nenavadne?a, ki s svojim neobi?ajnim govorjenjem in delovanjem lahko vzbudi za?udenje. In tako, ko njegova navzo?nost postane mote?a zaradi zahtev po po?tenosti in moralnih zahtev, h katerim poziva, ga ta »svet« brez oklevanja zavrne in odstrani.
Nato imamo ?e drugi mo?ni odgovor na Jezusovo vpra?anje: to je odgovor obi?ajnih ljudi. Zanje Nazare?an ni nek »?arlatan«: je pravi?en ?lovek, ki je pogumen, govori dobro in prave stvari, kot drugi veliki preroki v zgodovini Izraela. Zato mu sledijo, vsaj dokler lahko to po?nejo brez prevelikega tveganja in neprijetnosti. Vendar pa ga imajo le za ?loveka, zato ga v trenutku nevarnosti, med pasijonom, tudi oni zapustijo in razo?arani odidejo.
Presenetljiva je aktualnost teh dveh dr?. Utele?ata namre? ideje, ki bi jih lahko zlahka ponovno na?li – morda izra?ene z druga?nim jezikom, a vsebinsko identi?ne – na ustnicah mnogih mo?kih in ?ensk na?ega ?asa.
Tudi danes imamo nemalo okolij, v katerih kr??anska vera velja za absurdno stvar, za ?ibke in bolj malo inteligentne ljudi; okolij, v katerih se daje prednost drugim gotovostim, kot so tehnologija, denar, uspeh, mo?, u?itek.
Gre za okolja, v katerih ni preprosto pri?evati in oznanjati evangelij in kjer se osebo, ki veruje, zasmehuje, ovira, prezira ali v najbolj?em primeru prena?a in pomiluje. A prav zato so to kraji, kjer je nujno potrebno poslanstvo, kajti pomanjkanje vere pogosto s sabo prina?a drame, kot so izguba smisla ?ivljenja, pozaba usmiljenja, nasilje nad dostojanstvom oseb v najhuj?ih oblikah, kriza dru?ine in mnoge druge rane, zaradi katerih trpi na?a dru?ba, in to ne malo.
Tudi danes ne manjka okolij, v katerih je Jezus, ?eprav je cenjen kot ?lovek, zreduciran zgolj na nekak?nega karizmati?nega voditelja ali nad?loveka, in to ne le med neverniki, ampak tudi med mnogimi kr??enimi, ki tako na tej ravni ?ivijo v dejanskem ateizmu.
To je svet, ki nam je zaupan in v katerem smo, kot nas je veliko krat u?il pape? Fran?i?ek, poklicani pri?evati radostno vero v Kristusa Odre?enika. Zato je tudi za nas bistveno, da ponavljamo: »Ti si Mesija, Sin ?ivega Boga« (Mt 16,16).
Bistveno je, da to najprej storimo v na?em osebnem odnosu z Njim, v prizadevanju za vsakodnevno hojo spreobrnjenja. Nato pa tudi kot Cerkev, ko skupaj ?ivimo svojo pripadnost Gospodu in vsem prina?amo njegovo veselo novico (prim. dogmati?na konstitucija Lumen gentium, 1).
To pravim najprej zase, kot Petrov naslednik, ko za?enjam to svoje poslanstvo ?kofa Cerkve, ki je v Rimu, poklicane, da v ljubezni vodi vesoljno Cerkev, v skladu z znanim izrazom svetega Ignacija Antiohijskega (prim. Pismo Rimljanom, Pozdrav). On, ki so ga v verigah pripeljali v to mesto, kraj njegovega skoraj?njega ?rtvovanja, je tukaj?njim kristjanom zapisal: »Tedaj bom zares u?enec Jezusa Kristusa, ko svet ne bo videl mojega telesa« (Pismo Rimljanom, IV, 1). Mislil je na to, da ga bodo po?rle zveri v cirkusu – in tako se je tudi zgodilo –, vendar njegove besede v splo?nej?em smislu izpostavljajo obveznost, ki se ji ne more odre?i nih?e, ki v Cerkvi opravlja slu?bo oblasti: izginiti, da bi Kristus ostal, postati majhen, da bi bil On spoznan in poveli?an (prim. Jn 3,30), izro?iti se vse do konca, da nih?e ne bi ostal brez prilo?nosti, da bi ga spoznal in ljubil.
Bog naj mi dá to milost danes in vedno, s pomo?jo ne?ne pripro?nje Marije, Matere Cerkve.
