笔补辫别啪 Leon XIV.: Poklicani smo pri膷evati radostno vero v Kristusa
Homilija pape啪a Leona XIV. med ma拧o v Sikstinski kapeli v 膷etrtek, 9. maja 2025
Za膷el bom z besedami v angle拧膷ini, ostali del pa v italijan拧膷ini.
沤elel bi ponoviti besede iz odpeva Psalma: »Pel bom Gospodu novo pesem, ker je storil 膷udovita dela.«
In res, ne samo z mano, ampak z vsemi nami. Bratje kardinali, ko v tem dopoldnemu obhajamo ma拧o, vas vabim, da opazite 膷udovita dela, ki jih je storil Gospod, blagoslove, ki jih Gospod nenehno izliva na vse nas po Petrovi slu啪bi.
Poklicali ste me, da nosim ta kri啪 in da sem blagoslovljen s tem poslanstvom. Vem, da se lahko zanesem na vsakega med vami, da boste hodili z mano, medtem ko za膷nemo kot Cerkev, kot skupnost Jezusovih prijateljev in kot verniki oznanjati dobro novico, oznanjati evangelij.«
Od tu naprej v italijan拧膷ini.
»Ti si Mesija, Sin 啪ivega Boga« (Mt 16,16). S temi besedami Peter, ki ga je U膷itelj skupaj z ostalimi u膷enci spra拧eval o veri vanj, strnjeno izrazi dedi拧膷ino, ki jo Cerkev dva tiso膷 let varuje, poglablja in posreduje z apostolskim nasledstvom.
Jezus je Kristus, Sin 啪ivega Boga, je torej edini Odre拧enik, ki razodeva O膷etovo obli膷je.
V Njem se nam je Bog, da bi postal blizu in dostopen ljudem, razodel v zaupljivih o膷eh otroka, v 啪ivahnem umu mladeni膷a, v zrelih potezah mo啪a (prim. pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 22), dokler se ni po vstajenju s svojim poveli膷anim telesom prikazal svojim. Tako nam je pokazal model svete 膷love拧kosti, ki jo lahko vsi posnemamo, skupaj z obljubo ve膷ne usode, ki presega vse na拧e omejitve in sposobnosti.
Peter v svojem odgovoru dojame oboje: Bo啪ji dar in pot, ki jo je treba prehoditi, da bi se mu pustili preoblikovati, nelo膷ljivi razse啪nosti odre拧enja, ki sta zaupani Cerkvi, da bi ju oznanjala za dobro 膷love拧kega rodu. Zaupani nam, ki nas je On prvi izbral, 拧e preden smo bili upodobljeni v materinem telesu (prim. Jer 1,5), ponovno rojeni v krstni vodi in kljub na拧im omejitvam in brez na拧ih zaslug vodeni sem in od tu odposlani, da bi oznanili evangelij vsakemu ustvarjenemu bitju (prim. Mr 16,15).
Posebej pa Bog, ki me je prek va拧ega glasovanja poklical za naslednika prvega med apostoli, ta zaklad sedaj zaupa meni, da bi bil z njegovo pomo膷jo zvest oskrbnik (prim. 1 Kor 4,2) za dobro vsega misti膷nega telesa Cerkve; da bi Cerkev tako bila vedno bolj mesto, postavljeno na gori (prim. Raz 21,10), barka re拧itve, ki pluje skozi valove zgodovine, svetilnik, ki razsvetljuje no膷i sveta. In to ne toliko zaradi veli膷astnosti njenih struktur ali mogo膷nosti njenih zgradb 鈥� kot so spomeniki, kjer se nahajamo 鈥�, ampak zaradi svetosti njenih 膷lanov, tistega »ljudstva, pridobljenega za to, da bi oznanjalo hvalo njega, ki vas je iz teme poklical v svojo 膷udovito lu膷« (1Pt 2,9).
Vendar pa se v pogovoru, med katerim Peter izpove svojo vero, pojavi 拧e eno vpra拧anje. »Kaj pravijo ljudje,« vpra拧a Jezus, »kdo je Sin 膷lovekov?« (Mt 16,13). To ni neko banalno vpra拧anje, kajti nana拧a se na pomemben vidik na拧ega slu啪enja: stvarnost, v kateri 啪ivimo, z njenimi omejitvami in mo啪nostmi, z njenimi vpra拧anji in prepri膷anji.
»Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin 膷lovekov?« (Mt 16,13). 膶e upo拧tevamo prizor, o katerem razmi拧ljamo, lahko na to vpra拧anje najdemo dva mo啪na odgovora, ki naka啪eta prav toliko dr啪.
Najprej je tu odgovor sveta. Matej izpostavi, da se pogovor med Jezusom in njegovimi o njegovi identiteti odvija v prelepem mestu Cezareja Filipova, bogatem z razko拧nimi hi拧ami, postavljenem v o膷arljivo naravno pokrajino ob vzno啪ju Hermona, ki pa je prav tako sede啪 krutih krogov oblasti in prizori拧膷e izdajstev in nezvestobe. Ta podoba nam govori o svetu, ki ima Jezusa za povsem nepomembno osebo, kve膷jemu za nenavadne啪a, ki s svojim neobi膷ajnim govorjenjem in delovanjem lahko vzbudi za膷udenje. In tako, ko njegova navzo膷nost postane mote膷a zaradi zahtev po po拧tenosti in moralnih zahtev, h katerim poziva, ga ta »svet« brez oklevanja zavrne in odstrani.
Nato imamo 拧e drugi mo啪ni odgovor na Jezusovo vpra拧anje: to je odgovor obi膷ajnih ljudi. Zanje Nazare膷an ni nek »拧arlatan«: je pravi膷en 膷lovek, ki je pogumen, govori dobro in prave stvari, kot drugi veliki preroki v zgodovini Izraela. Zato mu sledijo, vsaj dokler lahko to po膷nejo brez prevelikega tveganja in neprijetnosti. Vendar pa ga imajo le za 膷loveka, zato ga v trenutku nevarnosti, med pasijonom, tudi oni zapustijo in razo膷arani odidejo.
Presenetljiva je aktualnost teh dveh dr啪. Utele拧ata namre膷 ideje, ki bi jih lahko zlahka ponovno na拧li 鈥� morda izra啪ene z druga膷nim jezikom, a vsebinsko identi膷ne 鈥� na ustnicah mnogih mo拧kih in 啪ensk na拧ega 膷asa.
Tudi danes imamo nemalo okolij, v katerih kr拧膷anska vera velja za absurdno stvar, za 拧ibke in bolj malo inteligentne ljudi; okolij, v katerih se daje prednost drugim gotovostim, kot so tehnologija, denar, uspeh, mo膷, u啪itek.
Gre za okolja, v katerih ni preprosto pri膷evati in oznanjati evangelij in kjer se osebo, ki veruje, zasmehuje, ovira, prezira ali v najbolj拧em primeru prena拧a in pomiluje. A prav zato so to kraji, kjer je nujno potrebno poslanstvo, kajti pomanjkanje vere pogosto s sabo prina拧a drame, kot so izguba smisla 啪ivljenja, pozaba usmiljenja, nasilje nad dostojanstvom oseb v najhuj拧ih oblikah, kriza dru啪ine in mnoge druge rane, zaradi katerih trpi na拧a dru啪ba, in to ne malo.
Tudi danes ne manjka okolij, v katerih je Jezus, 膷eprav je cenjen kot 膷lovek, zreduciran zgolj na nekak拧nega karizmati膷nega voditelja ali nad膷loveka, in to ne le med neverniki, ampak tudi med mnogimi kr拧膷enimi, ki tako na tej ravni 啪ivijo v dejanskem ateizmu.
To je svet, ki nam je zaupan in v katerem smo, kot nas je veliko krat u膷il pape啪 Fran膷i拧ek, poklicani pri膷evati radostno vero v Kristusa Odre拧enika. Zato je tudi za nas bistveno, da ponavljamo: »Ti si Mesija, Sin 啪ivega Boga« (Mt 16,16).
Bistveno je, da to najprej storimo v na拧em osebnem odnosu z Njim, v prizadevanju za vsakodnevno hojo spreobrnjenja. Nato pa tudi kot Cerkev, ko skupaj 啪ivimo svojo pripadnost Gospodu in vsem prina拧amo njegovo veselo novico (prim. dogmati膷na konstitucija Lumen gentium, 1).
To pravim najprej zase, kot Petrov naslednik, ko za膷enjam to svoje poslanstvo 拧kofa Cerkve, ki je v Rimu, poklicane, da v ljubezni vodi vesoljno Cerkev, v skladu z znanim izrazom svetega Ignacija Antiohijskega (prim. Pismo Rimljanom, Pozdrav). On, ki so ga v verigah pripeljali v to mesto, kraj njegovega skoraj拧njega 啪rtvovanja, je tukaj拧njim kristjanom zapisal: »Tedaj bom zares u膷enec Jezusa Kristusa, ko svet ne bo videl mojega telesa« (Pismo Rimljanom, IV, 1). Mislil je na to, da ga bodo po啪rle zveri v cirkusu 鈥� in tako se je tudi zgodilo 鈥�, vendar njegove besede v splo拧nej拧em smislu izpostavljajo obveznost, ki se ji ne more odre膷i nih膷e, ki v Cerkvi opravlja slu啪bo oblasti: izginiti, da bi Kristus ostal, postati majhen, da bi bil On spoznan in poveli膷an (prim. Jn 3,30), izro膷iti se vse do konca, da nih膷e ne bi ostal brez prilo啪nosti, da bi ga spoznal in ljubil.
Bog naj mi dá to milost danes in vedno, s pomo膷jo ne啪ne pripro拧nje Marije, Matere Cerkve.
