杏MAP导航

Pape? Leon XIV.

Homilija Leona XIV. 
Trg sv. Petra 
5. velikono?na nedelja 
18. maj 2025 

Dragi bratje kardinali, bratje v ?kofovstvu in v duhovni?tvu, spo?tovane oblasti in ?lani diplomatskega zbora, pozdrav romarjem, ki ste pri?li obhajati Jubilej bratov??in, bratje in sestre!

S srcem polnim hvale?nosti vas vse pozdravljam na za?etku slu?be, ki mi je bila zaupana. Sveti Avgu?tin je zapisal: »Ustvaril si nas zase, [Gospod], in na?a srca so nemirna, dokler se ne umirijo v tebi« (Izpovedi, 1, 1.1).

V zadnjih nekaj dneh smo do?iveli ?e posebej intenzivno obdobje. Smrt pape?a Fran?i?ka je napolnila na?a srca z ?alostjo in v tistih te?kih urah smo se po?utili kot tiste mno?ice, o katerih evangelij pravi, da so bile »kakor ovce brez pastirja« (Mt 9,36). Na veliko no? pa smo prejeli njegov zadnji blagoslov in se v lu?i vstajenja soo?ili s tem trenutkom v gotovosti, da Gospod nikoli ne zapusti svojega ljudstva, ampak ga zbere skupaj, ko je razkropljeno in ga »varuje, kakor pastir ?uva svojo ?redo« (Jer 31,10).

V tem duhu vere se je kardinalski zbor zbral na konklavu. Izhajajo? iz razli?nih zgodovin in poti, smo polo?ili v Bo?je roke ?eljo, da izvolimo novega Petrovega naslednika, rimskega ?kofa, pastirja, ki bo sposoben ?uvati bogato dedi??ino kr??anske vere in hkrati gledati dale? naprej, in ki bo kos vpra?anjem, vznemirjenostim in izzivom dana?njega ?asa. Ob va?i molitvi smo za?utili delovanje Svetega Duha, ki je znal uglasiti razli?na glasbila, tako da so strune na?ih src zavibrirale v eni sami melodiji.

Izbran sem brez vsake zasluge in s strahom in trepetom prihajam k vam kot brat, ki ?eli biti slu?abnik va?e vere in va?ega veselja ter hoditi s vami po poti ljubezni Boga, ki ?eli, da smo vsi zdru?eni v eno dru?ino.

Ljubezen in edinost. To sta dve razse?nosti poslanstva, ki ga je Jezus zaupal Petru. To nam pove evangeljski odlomek, ki nas popelje do Tiberijskega jezera, tja, kjer je Jezus za?el poslanstvo, ki ga je prejel od O?eta: »loviti« ?love?tvo, da bi ga re?il iz voda zla in smrti. Ko je ?el ob obali tega jezera, je Petra in druge prve u?ence poklical za »ribi?e ljudi« kot je On; in zdaj, po vstajenju, je na njih, da nadaljujejo to poslanstvo, da znova in znova vr?ejo mre?o, da upanje evangelija potopijo v vode sveta, da plujejo po morju ?ivljenja, da se lahko vsakdo znajde v objemu Boga.

Kako lahko Peter opravi to nalogo? Evangelij nam pravi, da je to mogo?e samo zato, ker smo v svojem ?ivljenju izkusili neskon?no in brezpogojno Bo?jo ljubezen, tudi v uri neuspeha in zanikanja. Iz tega razloga, ko Jezus nagovori Petra, evangelij uporablja gr?ki glagol agapao, ki se nana?a na ljubezen, ki jo ima Bog do nas, na njegovo daritev samega sebe brez zadr?kov in brez prera?unavanja, druga?no od tistega, ki se uporablja za Petrov odgovor, ki namesto tega opisuje ljubezen prijateljstva, ki si jo izmenjujemo med seboj.

Ko Jezus vpra?a Petra: »Simon, Janezov sin, ali me ljubi??« (Jn 21,16), se torej nana?a na O?etovo ljubezen. Kot da bi mu Jezus rekel: samo ?e si spoznal in izkusil to Bo?jo ljubezen, ki nikoli ne mine, bo? mogel pasti moja jagnjeta; samo v ljubezni Boga O?eta bo? lahko ljubil svoje brate z ne?im »ve?«, to je z darovanjem svojega ?ivljenja za svoje brate.

Petru je torej zaupana naloga, da »bolj ljubi« in da svoje ?ivljenje za ?redo. Petrovo slu?bo zaznamuje prav ta darovanjska ljubezen, kajti Rimska Cerkev predseduje v ljubezni in njena prava avtoriteta je Kristusova ljubezen. Nikoli ne gre za to, da bi lovili druge in si jih podvrgli z versko propagando ali sredstvi mo?i, ampak vedno in samo z ljubeznijo, kot je to po?el Jezus.

On – pravi sam apostol Peter – »je kamen, ki ste ga zavrgli vi, zidarji, in je postal vogelni kamen« (Apd 4,11). In ?e je skala Kristus, mora Peter pasti ?redo, ne da bi kdaj podlegel sku?njavi, da bi bil samotni voditelj ali poglavar, postavljen nad druge, in se postavil za gospodarja ljudi, ki so mu zaupani (glej 1 Pt 5,3). Nasprotno, poklican je, da slu?i veri svojih bratov in hodi skupaj z njimi. Vsi smo namre? »?ivi kamni« (1 Pt 2,5), poklicani s svojim krstom, da gradimo Bo?jo zgradbo v bratskem ob?estvu, v harmoniji Duha, v so?itju razli?nosti. Kot pravi sveti Avgu?tin: »Cerkev sestavljajo vsi, ki so v so?itju s svojimi brati in ljubijo bli?njega« (Razprava 359, 9).

To, bratje in sestre, ?elim naj bo na?a prva velika ?elja: enotna Cerkev, znamenje edinosti in ob?estva, ki postane kvas za spravljen svet.

V na?em ?asu ?e vedno vidimo preve? razdora, preve? ran zaradi sovra?tva, nasilja, predsodkov, strahu pred druga?nim in ekonomsko paradigmo, ki izkori??a zemeljske vire in marginalizira najrevnej?e. In v tem testu ?elimo biti majhen kvas edinosti, ob?estva, bratstva. Svetu ?elimo povedati s poni?nostjo in veseljem: glejte na Kristusa! Pribli?ajte se Njemu! Sprejmite njegovo Besedo, ki razsvetljuje in tola?i! Prisluhnite njegovemu predlogu ljubezni, da postanemo njegova edina dru?ina: v edinem Kristusu smo eno. In to je pot, ki jo moramo ubrati skupaj, med seboj pa tudi s sestrskimi kr??anskimi Cerkvami; s tistimi, ki hodijo po drugih verskih poteh; s tistimi, ki gojijo nemir iskanja Boga; z vsemi ?enskami in mo?kimi dobre volje, da zgradimo nov svet, v katerem vlada mir.

To je misijonarski duh, ki nas mora po?ivljati, ne da bi se zaprli v svojo majhno skupino ali se po?utili vzvi?ene nad svetom. Poklicani smo darovati Bo?jo ljubezen vsem, da bi dosegli tisto edinost, ki ne izni?i razlik, temve? krepi osebno zgodovino vsakega ?loveka ter dru?beno in versko kulturo vsakega ljudstva.

Bratje, sestre, to je ura ljubezni! Bo?ja dejavna ljubezen, ki nas dela med seboj brate, je srce evangelija in z mojim predhodnikom Leonom XIII., se danes lahko vpra?amo: ?e bi to merilo »prevladalo na svetu, ali ne bi takoj prenehali vsi spori in ali bi se morda ne vrnil mir?« (Okro?nica Rerum novarum, 21).

Z lu?jo in mo?jo Svetega Duha gradimo Cerkev, ki temelji na Bo?ji ljubezni in znamenju edinosti, misijonarsko Cerkev, ki odpira svoje roke svetu, ki oznanja Besedo, ki pusti, da jo vznemirja zgodovina in ki postane kvas harmonije za ?love?tvo.

Skupaj, kot eno ljudstvo, kot vsi bratje, hodimo Bogu naproti in se ljubimo med seboj.