杏MAP导航

Svetopisemski odlomek: Lk 2,46.48-50

Po treh dneh se je dogodilo, da sta ga na拧la v templju, kjer je sedel med u膷itelji, jih poslu拧al in spra拧eval. Ko sta ga zagledala, sta bila presene膷ena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj o膷e in jaz sva te z bole膷ino iskala.« Dejal jima je: »Kako, da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega O膷eta?« Vendar nista razumela besede, ki jima jo je rekel.

Kateheza: Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, na拧e upanje.«

Jezusa najdejo v templju. »Otrok, zakaj si nama tako storil?«

Dragi bratje in sestre, dober dan! V tej zadnji katehezi, posve膷eni Jezusovemu otro拧tvu, bomo izhajali iz prizora, ko je Jezus pri dvanajstih letih ostal v templju, ne da bi povedal star拧ema, ki sta ga zaskrbljeno iskala in ga po treh dneh na拧la. Ta zgodba nam predstavi zelo zanimiv pogovor med Marijo in Jezusom, ki nam pomaga razmisliti o poti Jezusove matere, ki zagotovo ni bila lahka. Dejansko je Marija opravila duhovno pot, na kateri je napredovala v razumevanju skrivnosti svojega Sina.

Oglejmo si razli膷ne dele tega potovanja. Na za膷etku nose膷nosti Marija obi拧膷e Elizabeto in ostane pri njej tri mesece, vse do rojstva malega Janeza. Nato, ko je 啪e v devetem mesecu, se zaradi popisa prebivalstva z Jo啪efom odpravi v Betlehem, kjer rodi Jezusa. Po 拧tiridesetih dneh se odpravita v Jeruzalem, da bi darovala otroka, nato pa se vsako leto podajo na romanje v tempelj. Ko pa je bil Jezus 拧e dojen膷ek, sta se za dlje 膷asa zatekla v Egipt, da bi ga za拧膷itila pred Herodom, in 拧ele po kraljevi smrti sta se ponovno naselila v Nazaretu. Ko Jezus odrase in za膷ne svojo slu啪bo, je Marija navzo膷a in ima osrednjo vlogo na svatbi v Kani. Nato ga spremlja »na daljavo«, vse do njegovega zadnjega potovanja v Jeruzalem, do njegovega trpljenja in smrti. Po vstajenju Marija ostane v Jeruzalemu kot mati u膷encev in podpira njihovo vero, ko 膷akajo na izlitje Svetega Duha.

Na tej poti je Devica romarka upanja, v dolo膷enem smislu postane »h膷i svojega Sina«, njegova prva u膷enka. Marija je Jezusa, ki je upanje 膷love拧tva, prinesla na svet: hranila ga je, ga vzgajala, mu sledila in se pustila oblikovati Bo啪ji besedi. Kot je zapisal Benedikt XVI., Marija »je v Bo啪ji besedi zares doma. Govori in misli z Bo啪jo besedo [...]. Tako je tudi vidno, da so njene misli v harmoniji z Bo啪jimi mislimi, da je njeno hotenje v soglasju z Bo啪jo voljo. Ker je v dno srca pre啪eta z Bo啪jo besedo, je mogla postati mati u膷love膷ene Besede« (okro啪nica Bog je ljubezen, 41). To edinstveno ob膷estvo z Bo啪jo besedo pa ji ne prihrani naporov zahtevnega »vajeni拧tva«.

Izku拧nja izgube dvanajstletnega Jezusa med vsakoletnim romanjem v Jeruzalem Marijo tako prestra拧i, da spregovori tudi v Jo啪efovem imenu: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj o膷e in jaz sva te z bole膷ino iskala« (Lk 2,48). Marija in Jo啪ef sta izkusila bole膷ino star拧ev, ki izgubijo otroka: oba sta mislila, da je Jezus v karavani s sorodniki, a ker ga 啪e cel dan nista videla, ga za膷neta iskati in se vra膷ati po poti nazaj. V templju odkrijeta, da je ta, ki je bil v njunih o膷eh 拧e pred kratkim otrok, ki ga je treba varovati, nenadoma odrasel in je zdaj sposoben sodelovati v razpravah o svetih spisih in se postaviti po robu u膷iteljem Postave.

Jezus na materino grajanje odgovori z neposredno preprostostjo: »Kako, da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega O膷eta?« (Lk 2,49). Marija in Jo啪ef ne razumeta, da skrivnost Boga, ki je postal otrok, presega njuno inteligenco. Star拧a ho膷eta tega najdragocenej拧ega otroka za拧膷ititi pod krili svoje ljubezni; Jezus pa 啪eli 啪iveti svojo poklicanost kot Sin O膷eta, ki mu slu啪i in 啪ivi potopljen v njegovo Besedo.

Lukovo pripovedovanje o Jezusovem otro拧tvu se tako zaklju膷i z Marijinimi zadnjimi besedami, ki spomnijo na Jo啪efovo o膷etovstvo do Jezusa, in z Jezusovimi prvimi besedami, s katerimi potrdi, da to o膷etovstvo izhaja iz o膷etovstva njegovega nebe拧kega O膷eta, ki ga priznava kot nesporen primat.

Dragi bratje in sestre, tako kot Marija in Jo啪ef, ki sta polna upanja, se tudi mi podajmo po sledeh Gospoda, ki se ne pusti omejiti z na拧imi okvirji, ampak se pu拧膷a najti v odgovoru ljubezni na ne啪no bo啪ansko o膷etovstvo, v odgovoru ljubezni, ki je 啪ivljenje otrok.