Kateheza o Jezusovem darovanju v templju, v majhnosti videti navzo?nost Boga
Vatican News
Svetopisemski odlomek: Lk 2,27-29
[Simeon] je v Duhu pri?el v tempelj. In ko so star?i prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po obi?aju postave, ga je tudi on vzel v naro?je, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpu??a?, Gospodar, svojega slu?abnika po svoji besedi v miru.«
Kateheza: Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, na?e upanje.«
Jezusovo darovanje v templju. »Moje o?i so videle tvoje zveli?anje.«
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes premi?ljujmo o lepoti Jezusa Kristusa, ki je na?e upanje (prim. 1 Tim 1,1), v skrivnosti njegovega darovanja v templju.
V pripovedih o Jezusovem otro?tvu nam evangelist Luka opi?e Marijino in Jo?efovo pokor??ino Gospodovi postavi in vsem njenim predpisom. V resnici v Izraelu ni bilo obvezno darovati otroka v templju, a kdor je poslu?al Gospodovo besedo in se ji je ?elel podrediti, je to imel za dragoceno dejanje. Tako je storila Ana, mati preroka Samuela, ki je bila nerodovitna. Bog je usli?al njeno molitev in ona, potem ko je rodila sina, ga je odnesla v tempelj in ga za vedno darovala Gospodu (prim. 1 Sam 1,24-28).
Luka torej pripoveduje o prvem bogoslu?nem opravilu, povezanim z Jezusom, ki se zgodi v svetem mestu Jeruzalem in ki bo od trenutka, ko se bo trdno odlo?il iti v Jeruzalem (prim. Lk 9,51), cilj vsega njegovega delovanja, usmerjenega v izpolnitev njegovega poslanstva.
Marija in Jo?ef ne vklju?ita Jezusa le v zgodovino dru?ine, ljudstva, zaveze z Gospodom Bogom, ampak poskrbita za njegovo varstvo in rast ter ga vpeljeta v ozra?je vere in ?a??enja. Tudi onadva postopoma rasteta v razumevanju poklicanosti, ki ju dale? presega.
V templju, ki je »hi?a molitve« (Lk 19,46), Sveti Duh nagovori srce tega starega mo?a. Simeon je del svetega Bo?jega ljudstva, ki je znalo pri?akovati in upati, in goji ?eljo po izpolnitvi obljube, ki jo je Bog dal Izraelu po prerokih. Simeon zazna prisotnost Gospodovega Maziljenca, vidi lu?, ki sije sredi ljudstva, ki »hodi v temi« (prim. Iz 9,1), ter se napoti k temu otroku, ki je »sin, ki nam je dan«, je »Knez miru«, kot to napoveduje Izaija (prim. Iz 9,5). Simeon objame otroka, ki majhen in nemo?en po?iva v njegovih rokah. A v resnici je on tisti, ki najde tola?bo in izpolnjenost svojega ?ivljenja, ko ga stisne k sebi. To izrazi v pesmi, polni ganljive hvale?nosti, ki je za Cerkev postala molitev ob koncu dneva: »Zdaj odpu??a?, Gospodar, svojega slu?abnika po svoji besedi v miru, kajti moje o?i so videle tvoje zveli?anje, ki si ga pripravil pred obli?jem vseh ljudstev: lu? v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva« (Lk 2,29-32).
Simeon opeva veselje tistega, ki je videl Odre?enika Izraela in drugih ljudstev, ga prepoznal in o tem sre?anju lahko govori drugim. Je pri?a vere, ki jo prejme v dar in sporo?a drugim; je pri?a upanja, ki ne razo?ara; je pri?a Bo?je ljubezni, ki ?lovekovo srce napolni z veseljem in mirom. Poln te duhovne tola?be, star?ek Simeon smrti ne vidi kot konca, ampak kot izpolnitev, kot polnost, ?aka jo kot »sestro«, ki ne izni?i, ampak vodi v resni?no ?ivljenje, ki ga je ?e okusil in v katerega veruje.
Tisti dan Simeon ni edini, ki vidi odre?enje, ki je postalo meso v otroku. Isto se zgodi tudi Ani, osemdesetletni ?eni, vdovi, ki je v celoti predana slu?enju v templju in posve?ena molitvi. Ko vidi otroka, slavi Boga Izraela, ki je prav po tem detetu odre?il svoje ljudstvo. O tem pripoveduje drugim in velikodu?no ?iri prero?ko besedo. Pesem odre?enja obeh, Ane in Simeona, spodbudi oznanilo jubileja za vse ljudstvo in ves svet. V templju v Jeruzalemu se v srcih ponovno razplamti upanje, saj je vanje vstopil Kristus, upanje na?e.
Dragi bratje in sestre, tudi mi posnemajmo Simeona in Ano, ta dva »romarja upanja«, ki imata bistre o?i, sposobne videti onkraj navideznosti, ki slutita Bo?jo navzo?nost v majhnosti, z veseljem sprejemata Bo?ji obisk ter v srcu bratov in sester znova pri?igata upanje.
