杏MAP导航

Svetopisemski odlomek: 1 Sam 16,6-7

Ko pa so pri?li in je [Samuel] zagledal Eliába, si je rekel: »Gotovo je tu pred Gospodom njegov maziljenec.« Gospod pa je rekel Samuelu: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo, kajti odklonil sem ga. Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi ?lovek. ?lovek namre? vidi, kar je pred o?mi, Gospod pa vidi v srce.«

  (Vatican Media)

Kateheza: Apostolsko potovanje v Mongolijo

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V ponedeljek sem se vrnil iz Mongolije. Rad bi izrazil hvale?nost vsem, ki so spremljali moj obisk z molitvijo in se ponovno zahvalil oblastem, ki so me slovesno sprejele: ?e posebej gospodu predsedniku Khürelsükhu in tudi nekdanjemu predsedniku Enkhbayarju, ki mi je izro?il uradno vabilo za obisk dr?ave. Z veseljem se spominjam krajevne Cerkve in mongolskega ljudstva: plemenitega in modrega ljudstva, ki mi je izkazalo veliko sr?nosti in naklonjenosti. Danes bi vas rad popeljal v osr?je tega potovanja.

Lahko se vpra?amo: zakaj gre pape? tako dale?, da obi??e majhno ?redo vernikov? Ker ravno tam, dale? od ?arometov, pogosto najdemo znamenja prisotnosti Boga, ki ne gleda na videz, ampak na srce (prim. 1 Sam 16,7). Gospod ne i??e sredi??a odra, ampak preprosto srce tistih, ki ga ?elijo in ljubijo brez nastopa?tva, brez ?elje, da bi se povzpeli nad druge. In v Mongoliji sem imel milost sre?ati poni?no in radostno Cerkev, ki je v Bo?jem srcu, in lahko pri?ujem o njihovem veselju, ko so bili nekaj dni v sredi??u Cerkve.

Ta skupnost ima ganljivo zgodovino. Po Bo?ji milosti je nastala iz apostolske gore?nosti – o kateri razmi?ljamo v tem ?asu – nekaterih misijonarjev, ki so se pred pribli?no tridesetimi leti, navdu?eni nad evangelijem, odpravili v de?elo, ki je niso poznali. Nau?ili so se jezika, ki ni lahek jezik, in kljub temu, da so prihajali iz razli?nih dr?av, so ustvarili enotno in zares katoli?ko skupnost. To je namre? pomen besede »katoli?ki«, ki pomeni »univerzalni«. Vendar pa ne gre za univerzalnost, ki homologizira, ampak univerzalnost, ki inkulturira. To je katoli?kost: utele?ena univerzalnost, ki sprejema dobro tam, kjer ?ivi, in slu?i ljudem, s katerimi ?ivi. Tako ?ivi Cerkev: pri?uje o Jezusovi ljubezni s krotkostjo, prej z ?ivljenjem kot besedami, sre?na zaradi svojega resni?nega bogastva: slu?enja Gospodu ter bratom in sestram.

Tako se je rodila ta mlada Cerkev: v brazdi dejavne ljubezni, ki je najbolj?e pri?evanje vere. Ob koncu obiska sem z veseljem blagoslovil in slovesno odprl Dom usmiljenja, prvo karitativno ustanovo v Mongoliji, ki je ustanovljena kot izraz vseh komponent krajevne Cerkve. Dom, ki je vizitka teh kristjanov, hkrati pa vsako na?o skupnost poziva, naj bo dom usmiljenja: to je odprt in gostoljuben prostor, kjer lahko stiske vsakega ?loveka

 brez sramu vstopijo v stik z Bo?jim usmiljenjem, ki dviga in ozdravlja. To je pri?evanje mongolske Cerkve z misijonarji iz razli?nih dr?av, ki se po?utijo eno z ljudmi, veselijo se, da jim lahko slu?ijo in odkrivajo tamkaj?nje lepote.« Ti misijonarji niso ?li tja zaradi prozelitizma, ki ni evangeljski. Tja si ?li, da bi ?iveli kot mongolsko ljudstvo, govorili njihov jezik, sprejeli vrednote teh ljudi in oznanjali evangelij v mongolskem slogu, z mongolskimi besedami. ?li so tja in se »inkulturirali«: prevzeli so mongolsko kulturo, da bi oznanjali evangelij v tej kulturi.

Nekaj te lepote sem lahko odkril tudi tako, da sem spoznal nekaj ljudi, sli?al njihove zgodbe in cenil njihovo versko iskanje. V tem smislu sem hvale?en za medversko in ekumensko sre?anje v nedeljo. Mongolija ima veliko budisti?no tradicijo z mnogimi ljudmi, ki v ti?ini ?ivijo svojo vernost na iskren in korenit na?in, z altruizmom in bojem proti svojim strastem. Samo pomislimo, koliko semen dobrega na skritem daje kliti vrtu sveta, medtem ko obi?ajno sli?imo govoriti le o hrupu, ki ga povzro?ajo padajo?a drevesa. Ljudem, tudi nam, je v?e? ?kandal: »Poglej to barbarstvo, padlo je drevo, kak?en hrup je povzro?ilo!« - »A ne vidi? gozda, kako vsak dan raste?« Kajti raste v ti?ini. Pomembno je, da znamo opaziti in prepoznati dobro. Pogosto druge cenimo le toliko, kolikor ustrezajo na?im predstavam. In to dobro moramo videti. Zato je pomembno, da tako kot mongolsko ljudstvo svoj pogled usmerimo navzgor, k svetlobi dobrega. Le na ta na?in, da izhajamo iz prepoznavanja dobrega, lahko gradimo skupno prihodnost; le tako, da cenimo drugega, mu lahko pomagamo k bolj?emu.

Bil sem v osr?ju Azije, kar je zame bilo dobro. Dobro je vzpostaviti dialog s tako veliko celino, sprejeti njena sporo?ila, spoznati njeno modrost in na?in, kako gledajo na stvari, razumejo ?as in prostor. Dobro je bilo sre?ati mongolsko ljudstvo, ki varuje korenine in tradicije, spo?tuje ostarele in ?ivi v hramoniji z okoljem: to so ljudje, ki zrejo v nebo in ?utijo dihanje stvarstva. Ob misli na brezmejna in tiha prostranstva Mongolije naj nas spodbudi potreba po raz?iritvi meja na?ega pogleda. Prosim, raz?iriti meje, gledati ?iroko in visoko, gledati in ne pasti v ujetni?tvo podrobnosti, raz?iriti meje na?ega pogleda, da bo videli dobro, ki je v drugih, in da bi lahko raz?irili svoja obzorja in tudi svoje srce ter tako razumeli in bili blizu vsem ljudem in vsem civilizacijam.