杏MAP导航

Andreja ?ervek – Vatikan

Dom usmiljenja je imenoval »roke, iztegnjene k bratom in sestram« ter »pristani??e, kjer je mogo?e najti posluh in razumevanje«. Gre za karitativno ustanovo, ki na novo odpira svoja vrata, pape? pa jo je med svojim obiskom tudi blagoslovil. »Dom usmiljenja si predstavljam kot kraj, kjer ljudje razli?nih veroizpovedi in celo neverujo?i zdru?ujejo svoja prizadevanja z lokalnimi katoli?ani, da bi so?utno pomagali mnogim bratom in sestram,« je dejal.

Cerkev v Mongoliji – duh prvih kr??anskih skupnosti

Sveti o?e je svoj govor za?el z Jezusovimi besedami: »La?en sem bil in ste mi dali jesti, ?ejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25,35). Kot je dodal, nam Jezus na ta na?in ponuja merilo, po katerem ga prepoznamo v svetu, in pogoj, da vstopimo v dokon?no veselje njegovega kraljestva v trenutku poslednje sodbe.

»Cerkev je od svojega za?etka to resnico vzela resno ter z dejanji dokazovala, da je karitativna razse?nost temelj njene identitete,« pri ?emer je pape? spomnil na Apostolska dela, kjer so opisane ?tevilne pobude prve kr??anske skupnosti, s katerimi je »uresni?evala Jezusove besede« ter tako »dala ?ivljenje Cerkvi, ki je zgrajena na ?tirih stebrih: ob?estvo, bogoslu?je, slu?enje in pri?evanje«. »?udovito je videti, da po mnogih stoletjih ta isti duh preveva Cerkev v Mongoliji: v svoji majhnosti ?ivi bratsko ob?estvo, molitev, nesebi?no slu?enje trpe?emu ?love?tvu in pri?evanje svoje vere. Tako kot ?tirje stebri velikih gerov, ki podpirajo zgornji osrednji krog, ter tako omogo?ajo, da struktura stoji in nudi gostoljuben notranji prostor.«

  (Vatican Media)

Klic k dejavni ljubezni

Sveti o?e je zatrdil, da bo zato z veseljem blagoslovil in otvoril Dom usmiljenja, ki je »konkreten izraz skrbi za drugega, v kateri se kristjani prepoznavajo; kajti tam, kjer so sprejemanje, gostoljubnost in odprtost za drugega, se ?uti blag Kristusov vonj (prim. 2 Kor 2,15). Razdajati se za drugega, za njegovo zdravje, njegove primarne potrebe, njegovo formacijo in kulturo, od vsega za?etka pripada temu ?ivemu delu Bo?jega ljudstva.« Spomnil je, da ko so prvi ?tirje misijonarji prispeli v Ulan Bator v devetdesetih letih, so takoj za?utili klic k dejavni ljubezni, ki jih je vodil v skrb za zapu??ene otroke, brate in sestre brez doma, bolne, invalidne osebe, zapornike in vse, ki so v svojem trpljenju prosili, da bi bili sprejeti.

»Danes vidimo, kako je iz tistih korenin zraslo deblo, kako so pognale veje in dozoreli mnogi sadovi: ?tevilne in hvalevredne dobrodelne pobude, ki so se razvile v dolgoro?ne na?rte, ki jih ve?inoma izvajajo razli?ni

 misijonarski in?tituti, tukaj prisotni, in ki jih cenijo prebivalci in civilne oblasti. Po drugi strani pa je sama mongolska vlada prosila katoli?ke misijonarje za pomo? pri spoprijemanju s ?tevilnimi nujnimi socialnimi te?avami v dr?avi, ki se je v tistem ?asu nahajala v ob?utljivi fazi politi?nega prehoda in bila zaznamovana z vsesplo?no rev??ino. V teh projektih ?e danes sodelujejo misijonarji iz ?tevilnih dr?av, ki slu?ijo mongolski dru?bi s svojim znanjem, izku?njami, sredstvi in predvsem ljubeznijo,« je dejal pape? in se na vse obrnil z iskreno zahvalo.

Kot iztegnjene roke

Dom usmiljenja se ponuja kot »oporna to?ka za razli?ne karitativne dejavnosti«, kot »roke, iztegnjene k bratom in sestram, ki se s te?avo spoprijemajo z ?ivljenjskimi problemi«. »Je neke vrste pristani??e, kjer se je mogo?e zasidrati, kjer je mogo?e najti posluh in razumevanje,« je o Domu usmiljenja dejal sveti o?e in pojasnil, da pa ta nova pobuda, ki se pridru?uje mnogim drugim, ki jih podpirajo razli?ne katoli?ke ustanove, vendarle »predstavlja novo razli?ico«, saj je krajevna Cerkev tista, ki opravlja to delo v sinergiji vseh misijonarskih komponent, a z jasno lokalno identiteto, kot izviren izraz celotne apostolske prefekture.

Pape? je izpostavil, da mu je izbira imena Dom usmiljenja zelo v?e?: »V teh dveh besedah imamo opredelitev Cerkve, ki je poklicana biti gostoljubno bivali??e, kjer lahko vsi do?ivijo vi?jo ljubezen, ki premakne in gane srce: ne?no in previdnostno ljubezen O?eta, ki nas ?eli kot brate in sestre v njegovem domu. Zato upam, da se boste vsi lahko sre?ali ob uresni?itvi tega in bodo vse misijonarske skupnosti pri tem aktivno sodelovale z vlaganjem osebja in sredstev.«

Popolnoma zastonjsko in nesebi?no slu?enje

A da bi se to uresni?ilo, je nujno potrebno prostovoljstvo, torej popolnoma zastonjsko in nesebi?no slu?enje, za katerega se osebe svobodno odlo?ijo. Ne na osnovi finan?nega pla?ila ali kakr?ne koli oblike osebnega povra?ila, temve? iz ?iste ljubezni do bli?njega, kot je poudaril Fran?i?ek: »To je slog slu?enja, ki nas ga je u?il Jezus, ko je rekel: “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte“ (Mt 10,8). Tak?no slu?enje se zdi kot izgubljena stava, a ko ga sprejmemo, odkrijemo, da to, kar se daje, ne da bi pri?akovali povra?ilo, ni zapravljeno. Nasprotno, postane veliko bogastvo za tistega, ki ponuja svoj ?as in energijo. Zastonjskost namre? razveseljuje du?o, ozdravlja rane srca, pribli?uje Bogu, odkriva vir veselja in ohranja notranjo mladost. V tej de?eli, polni mladih, je posve?anje prostovoljstvu lahko odlo?ilna pot osebne in dru?bene rasti.«

Izpostavil je, da tudi v visoko tehnolo?ko razvitih dru?bah z visokim ?ivljenjskim standardom sam sistem socialnega varstva ne zadostuje za zagotavljanje vseh storitev za dr?avljane, ?e poleg tega ne obstajajo mno?ice prostovoljcev, ki iz ljubezni do drugih dajo na razpolago svoj ?as, znanje in sredstva. »Pravega napredka narodov ne merimo z ekonomskim bogastvom, ?e manj pa s tem, koliko vlagajo v iluzorno mo? oboro?itve, ampak z njihovo sposobnostjo, da poskrbijo za zdravje, izobra?evanje in celostno rast ljudi,« je dejal pape? in vse mongolske dr?avljane, ki so znani po svoji velikodu?nosti in sposobnosti samo?rtvovanja, spodbudil, naj se posvetijo prostovoljstvu in se drugim dajo na razpolago. »Tukaj, v Domu usmiljenja, imate vedno odprto “telovadnico“, kjer lahko urite svoje ?elje po dobrem in krepite svoje srce,« je spodbudil.

  (Vatican Media)

Miti, ki ne veljajo

Ob koncu govora je sveti o?e ?elel ?e »razbliniti nekaj mitov«. Prvi je mit, da se lahko s prostovoljnim delom ukvarjajo le premo?ni ljudje. »Realnost pravi nasprotno: ni treba biti bogat, da bi delal dobro, nasprotno, skoraj vedno so navadni ljudje tisti, ki svoj ?as, znanje in srce posvetijo skrbi za druge.«

Drugi mit, ki ga je treba ovre?i, je, da Katoli?ka cerkev, ki se po vsem svetu odlikuje po svoji veliki zavzetosti za dru?beno pospe?evanje, vse to po?ne zaradi prozelitizma, kot da bi bila skrb za druge oblika prepri?evanja, da bi jih pritegnila »na svojo stran«. »Ne,« je poudaril pape?, »kristjani prepoznavajo ljudi v stiski in storijo vse, kar je v njihovi mo?i, da bi jim olaj?ali trpljenje, ker v njih vidijo Jezusa, Bo?jega Sina, in v Njem dostojanstvo vsakega ?loveka, ki je poklican, da postane Bo?ji sin ali h?i. Dom usmiljenja si rad predstavljam kot kraj, kjer ljudje razli?nih veroizpovedi in celo neverujo?i zdru?ujejo svoja prizadevanja z lokalnimi katoli?ani, da bi so?utno pomagali mnogim bratom in sestram po ?love?tvu. To bo najlep?e znamenje bratstva, ki ga bo dr?ava znala ustrezno varovati in spodbujati. Da bi se te sanje uresni?ile, je tu in drugod res nujno, da tisti, ki imajo javno odgovornost, podprejo tak?ne humanitarne pobude in s tem poka?ejo krepostno sinergijo za skupno dobro.«

Tretji mit, ki ga je po pape?evem prepri?anju treba razbiti, pa je mit, po katerem so pomembna le ekonomska sredstva, kot da je edini na?in, da poskrbimo za druge zaposlitev pla?anega osebja in vlaganje v velike strukture. »Karitativnost seveda zahteva strokovnost, vendar pa dobrodelne pobude ne smejo postati podjetja, temve? morajo ohraniti sve?ino karitativnih del, kjer tisti, ki potrebujejo pomo?, najdejo ljudi, ki so sposobni prisluhniti in so?ustvovati, ne glede na kakr?no koli pla?ilo.«

  (Vatican Media)

Da bi zares delali dobro, je potrebno dobro srce

»Z drugimi besedami, da bi zares delali dobro, je nujno potrebno dobro srce, ki je odlo?eno iskati najbolj?e za drugega. Delati samo za pla?ilo ni prava ljubezen; samo ljubezen premaga sebi?nost in omogo?a, da svet ?ivi naprej,« so se glasile pape?eve besede. Spomnil je na dogodek, povezan s sveto Terezijo iz Kalkute. Neki novinar, ki jo je gledal, kako se je vsa zgrbana sklanjala nad smrde?o rano nekega bolnega ?loveka, naj bi rekel: »To, kar po?nete, je lepo, toda osebno tega ne bi po?el niti za milijon dolarjev.« Mati Terezija se je nasmehnila in odgovorila: »Za milijon dolarjev tudi jaz tega ne bi po?ela. To po?nem iz ljubezni do Boga!«

»Molim, da bi bil ta slog brezpla?nosti dodana vrednost Hi?e usmiljenja. Za vse dobro, ki ste ga in ga ?e boste storili, se vam iz srca zahvaljujem in vas blagoslavljam,« je sklenil sveti o?e in zaprosil, naj s to karitativno ljubeznijo molijo tudi zanj.