Pape? Fran?i?ek: Samo ljubezen pote?i ?ejo srca in daje resni?no veselje
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Homilija pape?a Fran?i?ka
Z besedami psalma smo molili: »O Bog, […] mojo du?o ?eja po tebi; moje telo koprni po tebi na suhi, iz?rpani zemlji brez vode« (Ps 63,2). Ta ?udovit vzklik spremlja potovanje na?ega ?ivljenja, sredi pu??av, ki smo jih poklicani prehoditi. In prav na tej suhi zemlji nas dose?e vesela novica: na na?i poti nismo sami; na?e su?e nimajo mo?i, da bi za vedno naredile na?e ?ivljenje neplodno; krik na?e ?eje ne ostane neusli?an. Bog O?e je poslal svojega Sina, da bi nam podaril ?ivo vodo Svetega Duha, da bi pote?il ?ejo na?e du?e (prim. Jn 4,10). In kot smo pravkar sli?ali v evangeliju, nam Jezus ka?e pot, na kateri se lahko od?ejamo: to je pot ljubezni, ki jo je On prehodil do konca, vse do kri?a, in po kateri nas vabi, naj mu sledimo tako, da »izgubimo svoje ?ivljenje, da bi ga ponovno na?li« (prim. Mt 16,24-25).
Skupaj se zaustavimo ob teh dveh vidikih: ?eja, ki je v nas in ljubezen, ki pote?i na?o ?ejo.
Najprej smo poklicani prepoznati ?ejo, ki je v nas. Psalmist vpije k Bogu zaradi svoje ?eje, saj njegovo ?ivljenje spominja na pu??avo. Njegove besede posebej odmevajo v de?eli, kot je Mongolija: prostrano podro?je, bogato z zgodovino in kulturo, pa tudi zaznamovano s su?o step in pu??av. Mnogi izmed vas ste navajeni na lepoto in napor hoje, ki spominja na bistveni vidik svetopisemske duhovnosti, ki jo predstavlja Abrahamov lik, bolj v splo?nem pa je lastna izraelskemu ljudstvu in vsakemu Gospodovemu u?encu: vsi, mi vsi smo namre? »Bo?ji nomadi«, romarji, ki i??ejo sre?o, popotniki, ?ejni ljubezni. Pu??ava, o kateri pi?e psalmist, se torej nana?a na na?e ?ivljenje: mi smo tista suha zemlja, ki hrepeni po bistri vodi, po vodi, ki pote?i ?ejo v globini; na?e srce je tisto, ki ?eli odkriti skrivnost resni?nega veselja, tistega, ki nas lahko spremlja in podpira tudi sredi bivanjskih su?. Da, v sebi nosimo neusahljivo ?ejo po sre?i; i??emo pomen in smer svojega ?ivljenja, razlog za dejavnosti, ki jih vsak dan opravljamo; predvsem pa smo ?ejni ljubezni, ker je samo ljubezen tista, ki nas resni?no pote?i, zaradi nje se dobro po?utimo, odpira nas za zaupanje in nam daje oku?ati lepoto ?ivljenja. Dragi bratje in sestre, kr??anska vera odgovarja na to ?ejo; jemlje jo resno; ne odstrani je, ne posku?a je pote?iti z bla?ili ali nadomestki: ne. V tej ?eji je namre? na?a velika skrivnost: odpira nas ?ivemu Bogu, Bogu Ljubezni, ki nam prihaja naproti, da bi nas naredil za svoje otroke ter brate in sestre med nami.
In tako pridemo do drugega vidika: ljubezen, ki pote?i na?o ?ejo. Prvi je bil na?a ?eja, bivanjska, globoka, in sedaj razmi?ljajmo o ljubezni, ki pote?i na?o ?ejo. To je vsebina kr??anske vere: Bog, ki je ljubezen, je v svojem Sinu Jezusu postal blizu tebi, meni, nam vsem in ?eli podeliti tvoje ?ivljenje, tvoje napore, tvoje sanje, tvojo ?ejo po sre?i. Res je, v?asih se po?utimo kot suha, iz?rpana zemlja brez vode, vendar pa je prav tako res, da Bog skrbi za nas in nam ponuja bistro vodo, ki pote?i ?ejo, ?ivo vodo Duha, ki izvira v nas in nas prenavlja tako, da nas osvobaja nevarnosti su?e. To vodo nam podarja Jezus. Kakor pravi sv. Avgu?tin, »?e se bomo prepoznali v tistem, ki je ?ejen, se bomo prepoznali tudi v tistem, ki je od?ejan« (O Psalmu 62, 3). Tudi ?e v svojem ?ivljenju ve?krat do?ivljamo pu??avo, osamljenost, napor, nerodovitnost, pa ne smemo pozabiti naslednjega: »Da v tej pu??avi ne bi omagali – dodaja Avgu?tin –, nas Bog ?kropi z roso svoje Besede […]. Res je, da nam daje ob?utiti ?ejo, vendar pa potem pride in jo pote?i. […] Bog se nas je usmilil in je za nas odprl novo pot v pu??avi: to je Gospod Jezus Kristus. In v pu??avi nam je priskrbel tola?bo: pridigarje njegove Besede. V pu??avi nam je ponudil vodo, svoje pridigarje je napolnil s Svetim Duhom, da bi v njih nastal izvir vode, ki te?e v ve?no ?ivljenje« (ibid., 3.8). Te besede, predragi, spominjajo na va?o zgodovino: v pu??avah ?ivljenja in v naporu dejstva, da ste majhna skupnost, vam Gospod zagotavlja vodo svoje Besede, zlasti po pridigarjih in misijonarjih, ki so maziljeni s Svetim Duhom in sejejo njeno lepoto. In Beseda nas vedno vra?a k bistvu vere: dopustiti, da nas Bog ljubi, da bi iz svojega ?ivljenja naredili daritev ljubezni. Kajti samo ljubezen resni?no pote?i na?o ?ejo. Ne pozabimo: samo ljubezen resni?no pote?i ?ejo.
To je tisto, kar Jezus v dana?njem evangeliju odlo?no pove apostolu Petru. Ta ne sprejme dejstva, da bo moral Jezus trpeti, da ga bodo voditelji ljudstva obto?ili, da bo bil mu?en in bo nato umrl na kri?u. Peter se odzove, Peter ugovarja, Jezusa bi rad prepri?al, da se moti, saj po njegovem mnenju – in pogosto tako mislimo tudi mi – Mesija ne more biti pora?en in nikakor ne more umreti na kri?u, kot hudodelec, ki ga je Bog zapustil. Toda Gospod Petra o?teje, ker razmi?lja »po ?love?ko« in ne po Bo?je (prim. Mt 16,21-23). ?e mislimo, da uspeh, mo? in materialne stvari zado??ajo, da pote?ijo su?e na?ega ?ivljenja, je to posvetna miselnost, ki ne vodi k ni?emur dobremu, ampak nas pu??a ?e bolj suhe kot prej. Jezus pa nam ka?e pot: »?e ho?e kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj kri? in hodi za menoj. Kdor namre? ho?e re?iti svoje ?ivljenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje ?ivljenje zaradi mene, ga bo na?el.« (Mt 16,24-25).
Bratje in sestre, najbolj?a pot je naslednja: objeti Kristusov kri?. V sredi??u kr??anstva je ta osupljiva in izjemna novica: ko izgubi? svoje ?ivljenje, ko ga velikodu?no podari? v slu?enju, ko ga tvega? s tem, da ga vlo?i? v ljubezen, ko iz njega naredi? zastonjski dar za druge, tedaj se ti vrne v izobilju, v tvojo notranjost vlije veselje, ki ne mine, mir v srcu, notranjo mo?, ki te podpira. In notranji mir potrebujemo ...
Jezus nas vabi, da bi odkrili to resnico, Jezus ?eli vsem vam, tej de?eli Mongoliji, razkriti: ni treba biti veliki, bogati ali mo?ni, da bi bili sre?ni, ne. Samo ljubezen pote?i ?ejo srca, samo ljubezen ozdravi na?e rane, samo ljubezen nam daje resni?no veselje. In to je pot, ki nas jo je Jezus nau?il in odprl za nas.
Tudi mi, bratje in sestre, prisluhnimo torej besedi, ki jo Gospod pravi Petru: »Postavi se zadaj, za mano« (Mt 16,23), to pomeni: postani moj u?enec, hodi po isti poti kot jaz in ne misli ve? po ?love?ko. S Kristusovo milostjo in z milostjo Svetega Duha bomo torej lahko hodili po poti ljubezni. Tudi takrat, kadar ljubiti pomeni odpovedati se sebi, se boriti proti osebnim in posvetnim egoizmom, tvegati, da bi ?iveli bratstvo. Kajti ?e je res, da vse to terja napor in ?rtev in v?asih pomeni, da se je treba povzpeti na kri?, je ?e bolj res, da nam Gospod tedaj, ko izgubimo ?ivljenje zaradi evangelija, podarja ?ivljenje v izobilju, polno ljubezni in veselja, za ve?nost.
