Pape? pri katehezi: Pojdimo k Jezusu, On nas lahko ozdravi. Jezus je na?e upanje!
V prvem primeru imamo ?eno, ki je zaradi dolgoletne bolezni veljala za ne?isto. Verjame, da jo Jezus lahko ozdravi, ga poi??e, se dotakne njegovega obla?ila in takoj ozdravi. Vsaki? ko se v veri obrnemo h Gospodu, se nas On dotakne in njegova milost na skrivnosten na?in spremeni na?e ?ivljenje, je dejal pape?. Drugi ?ude? pa govori o o?etu, ki Jezusa prosi, naj ozdravi njegovo bolno h?er. A ker je umrla, preden je Jezus prispel do nje, jo obudi od mrtvih.
Ta dva evangeljska prizora nas spodbujata, naj se ne bojimo, ampak se v molitvi obrnemo k Jezusu ter zaupamo v zdravilno mo? njegove ljubezni, ki lahko spremeni tudi na videz brezupne situacije.
Svetopisemski odlomek: Mr 5,33-36
Ker je ?ena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa prepla?ena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »H?i, tvoja vera te je re?ila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«
Ko je ?e govoril, so pri?li od predstojnikove hi?e in rekli Jaíru: »Tvoja h?i je umrla. Kaj ?e nadleguje? u?itelja?« Jezus je sli?al od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!«
Cikel katehez: Jubilej 2025. Jezus Kristus, na?e upanje
?ena, ki je krvavela, in Jairova h?i
Dragi bratje in sestre,
tudi danes bomo premi?ljevali o Jezusovih ozdravljanjih kot znamenju upanja. V Njem je mo?, ki jo lahko do?ivimo tudi mi, ko vstopimo v odnos z njegovo Osebo.
Bolezen, ki je zelo raz?irjena v na?em ?asu, je utrujenost od ?ivljenja: realnost se nam zdi preve? zapletena, prete?ka, prenaporna, da bi se z njo spoprijeli. In se zato izklopimo, zaspimo v iluziji, da bodo stvari bolj?e, ko se bomo zbudili. A z realnostjo se je treba soo?iti in skupaj z Jezusom to lahko storimo dobro. V?asih se ?utimo blokirane zaradi obsojanja tistih, ki druge etiketirajo.
Zdi se mi, da tak?ne situacije lahko najdejo v odlomku iz Markovega evangelija, v katerem se prepletata dve zgodbi: o dvanajst letni deklici, ki bolna le?i v postelji in umira; ter o ?eni, ki krvavi ?e dvanajst let in i??e Jezusa, da bi lahko ozdravela (prim. Mr 5,21-43).
Med ti dve ?enski figuri evangelist postavi lik dekli?inega o?eta: ta ne ostane doma in se ne prito?uje nad h?erkino boleznijo, ampak gre ven in prosi za pomo?. ?eprav je predstojnik shodnice, zaradi svojega dru?benega polo?aja ne postavlja nobenih zahtev. Ko mora ?akati, ne izgubi potrpljenja in po?aka. In ko mu pridejo povedat, da je njegova h?i umrla in da je nesmiselno vznemirjati U?itelja, on ?e naprej ohranja vero in upanje.
Pogovor tega o?eta z Jezusom prekine ?ena, ki je krvavela in ki ji uspe pribli?ati se Jezusu ter se dotakniti njegove obleke. Ta ?ena je z veliko poguma sprejela odlo?itev, ki ji spremeni ?ivljenje: vsi so ji kar naprej govorili, naj ostane dale? stran, naj je nih?e ne vidi. Obsodili so jo, da je ostala skrita in izolirana. V?asih smo tudi mi lahko ?rtve predsodkov drugih, ki nam ho?ejo nadeti obleko, ki ni na?a. In potem se po?utimo slabo in ne uspe nam priti iz nje.
Ta ?ena pa krene po poti re?itve, ko v njej vzklije vera, da jo Jezus lahko ozdravi: tako najde mo?, da gre in ga poi??e. ?eli se dotakniti vsaj njegovega obla?ila.
Jezusa je obdajala velika mno?ica in dotikali so se ga mnogi ljudje, a njim se ni ni? zgodilo. Ko pa se ta ?ena dotakne Jezusa, ozdravi. V ?em je razlika? Sveti Avgu?tin to besedilo razlo?i takole: »Mno?ica se gnete okoli mene, a vera se me dotika« (Govor 243, 2, 2). Tako je: vsaki? ko naredimo dejanje vere, namenjeno Jezusu, se z njim vzpostavi stik in iz njega takoj privre njegova milost. V?asih se tega niti ne zavedamo, a milost nas dose?e na skrit in realen na?in ter od znotraj po?asi preoblikuje ?ivljenje.
Morda se tudi danes veliko ljudi pribli?a Jezusu na povr?inski na?in, ne da bi zares verovali v njegovo mo?. Teptamo povr?ine na?ih cerkva, a srce je morda nekje drugje! Ta ?ena, tiha in anonimna, pa premaga svoje strahove ter se dotakne Jezusovega srca s svojimi rokami, ki so zaradi bolezni veljale za ne?iste. In takoj za?uti, da je ozdravljena. Jezus ji pravi: »H?i, tvoja vera te je re?ila. Pojdi v miru« (Mr 5,34).
Medtem pa o?etu sporo?ijo novico, da je njegova h?i umrla. Jezus mu re?e: »Ne boj se, samó veruj!« (Mr 5,36). Nato gre v njegovo hi?o in ko vidi, da vsi jo?ejo in ?alujejo, pravi: »Deklica ni umrla, ampak spi« (Mr 5,39). Vstopi torej v sobo, kjer je le?ala deklica, jo prime za roko in ji re?e: »Talíta kum. Deklica, re?em ti, vstani!« (prim. Mr 5,41-42). To Jezusovo dejanja nam dokazuje, da On ne le ozdravlja od vsake bolezni, ampak tudi prebuja iz smrti. Za Boga, ki je ve?no ?ivljenje, je telesna smrt kakor sanje. Prava smrt je smrt du?e: tega nas mora biti strah!
?e zadnja podrobnost: potem ko je Jezus deklico prebudil, star?em re?e, naj ji dajo jesti. Tu imamo ?e eno zelo konkretno znamenje Jezusove bli?ine na?i ?love?kosti. Lahko pa ga razumemo tudi v globljem smislu in se vpra?amo: Ko so na?i otroci v krizi in potrebujejo duhovno hrano, ali jim jo znamo dati? In kako bi lahko znali, ?e se sami ne hranimo z evangelijem?
Dragi bratje in sestre, v ?ivljenju imamo trenutke razo?aranja in obupanosti in imamo tudi izku?njo smrti. U?imo se pri tej ?eni, pri tem o?etu: pojdimo k Jezusu. On nas lahko ozdravi, lahko nam pomaga o?iveti. Jezus je na?e upanje!
Photogallery
