杏MAP导航

V prvem primeru imamo 啪eno, ki je zaradi dolgoletne bolezni veljala za ne膷isto. Verjame, da jo Jezus lahko ozdravi, ga poi拧膷e, se dotakne njegovega obla膷ila in takoj ozdravi. Vsaki膷 ko se v veri obrnemo h Gospodu, se nas On dotakne in njegova milost na skrivnosten na膷in spremeni na拧e 啪ivljenje, je dejal pape啪. Drugi 膷ude啪 pa govori o o膷etu, ki Jezusa prosi, naj ozdravi njegovo bolno h膷er. A ker je umrla, preden je Jezus prispel do nje, jo obudi od mrtvih.

Ta dva evangeljska prizora nas spodbujata, naj se ne bojimo, ampak se v molitvi obrnemo k Jezusu ter zaupamo v zdravilno mo膷 njegove ljubezni, ki lahko spremeni tudi na videz brezupne situacije.

  (@Vatican Media)

Svetopisemski odlomek: Mr 5,33-36

Ker je 啪ena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa prepla拧ena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »H膷i, tvoja vera te je re拧ila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

Ko je 拧e govoril, so pri拧li od predstojnikove hi拧e in rekli Jaíru: »Tvoja h膷i je umrla. Kaj 拧e nadleguje拧 u膷itelja?« Jezus je sli拧al od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!«

  (@Vatican Media)

Cikel katehez: Jubilej 2025. Jezus Kristus, na拧e upanje

沤ena, ki je krvavela, in Jairova h膷i

Dragi bratje in sestre,
tudi danes bomo premi拧ljevali o Jezusovih ozdravljanjih kot znamenju upanja. V Njem je mo膷, ki jo lahko do啪ivimo tudi mi, ko vstopimo v odnos z njegovo Osebo.

Bolezen, ki je zelo raz拧irjena v na拧em 膷asu, je utrujenost od 啪ivljenja: realnost se nam zdi preve膷 zapletena, prete啪ka, prenaporna, da bi se z njo spoprijeli. In se zato izklopimo, zaspimo v iluziji, da bodo stvari bolj拧e, ko se bomo zbudili. A z realnostjo se je treba soo膷iti in skupaj z Jezusom to lahko storimo dobro. V膷asih se 膷utimo blokirane zaradi obsojanja tistih, ki druge etiketirajo.

Zdi se mi, da tak拧ne situacije lahko najdejo v odlomku iz Markovega evangelija, v katerem se prepletata dve zgodbi: o dvanajst letni deklici, ki bolna le啪i v postelji in umira; ter o 啪eni, ki krvavi 啪e dvanajst let in i拧膷e Jezusa, da bi lahko ozdravela (prim. Mr 5,21-43).

Med ti dve 啪enski figuri evangelist postavi lik dekli膷inega o膷eta: ta ne ostane doma in se ne prito啪uje nad h膷erkino boleznijo, ampak gre ven in prosi za pomo膷. 膶eprav je predstojnik shodnice, zaradi svojega dru啪benega polo啪aja ne postavlja nobenih zahtev. Ko mora 膷akati, ne izgubi potrpljenja in po膷aka. In ko mu pridejo povedat, da je njegova h膷i umrla in da je nesmiselno vznemirjati U膷itelja, on 拧e naprej ohranja vero in upanje.

Pogovor tega o膷eta z Jezusom prekine 啪ena, ki je krvavela in ki ji uspe pribli啪ati se Jezusu ter se dotakniti njegove obleke. Ta 啪ena je z veliko poguma sprejela odlo膷itev, ki ji spremeni 啪ivljenje: vsi so ji kar naprej govorili, naj ostane dale膷 stran, naj je nih膷e ne vidi. Obsodili so jo, da je ostala skrita in izolirana. V膷asih smo tudi mi lahko 啪rtve predsodkov drugih, ki nam ho膷ejo nadeti obleko, ki ni na拧a. In potem se po膷utimo slabo in ne uspe nam priti iz nje.

Ta 啪ena pa krene po poti re拧itve, ko v njej vzklije vera, da jo Jezus lahko ozdravi: tako najde mo膷, da gre in ga poi拧膷e. 沤eli se dotakniti vsaj njegovega obla膷ila.

Jezusa je obdajala velika mno啪ica in dotikali so se ga mnogi ljudje, a njim se ni ni膷 zgodilo. Ko pa se ta 啪ena dotakne Jezusa, ozdravi. V 膷em je razlika? Sveti Avgu拧tin to besedilo razlo啪i takole: »Mno啪ica se gnete okoli mene, a vera se me dotika« (Govor 243, 2, 2). Tako je: vsaki膷 ko naredimo dejanje vere, namenjeno Jezusu, se z njim vzpostavi stik in iz njega takoj privre njegova milost. V膷asih se tega niti ne zavedamo, a milost nas dose啪e na skrit in realen na膷in ter od znotraj po膷asi preoblikuje 啪ivljenje.

Morda se tudi danes veliko ljudi pribli啪a Jezusu na povr拧inski na膷in, ne da bi zares verovali v njegovo mo膷. Teptamo povr拧ine na拧ih cerkva, a srce je morda nekje drugje! Ta 啪ena, tiha in anonimna, pa premaga svoje strahove ter se dotakne Jezusovega srca s svojimi rokami, ki so zaradi bolezni veljale za ne膷iste. In takoj za膷uti, da je ozdravljena. Jezus ji pravi: »H膷i, tvoja vera te je re拧ila. Pojdi v miru« (Mr 5,34).

  (@Vatican Media)

Medtem pa o膷etu sporo膷ijo novico, da je njegova h膷i umrla. Jezus mu re膷e: »Ne boj se, samó veruj!« (Mr 5,36). Nato gre v njegovo hi拧o in ko vidi, da vsi jo膷ejo in 啪alujejo, pravi: »Deklica ni umrla, ampak spi« (Mr 5,39). Vstopi torej v sobo, kjer je le啪ala deklica, jo prime za roko in ji re膷e: »Talíta kum. Deklica, re膷em ti, vstani!« (prim. Mr 5,41-42). To Jezusovo dejanja nam dokazuje, da On ne le ozdravlja od vsake bolezni, ampak tudi prebuja iz smrti. Za Boga, ki je ve膷no 沤ivljenje, je telesna smrt kakor sanje. Prava smrt je smrt du拧e: tega nas mora biti strah!

艩e zadnja podrobnost: potem ko je Jezus deklico prebudil, star拧em re膷e, naj ji dajo jesti. Tu imamo 拧e eno zelo konkretno znamenje Jezusove bli啪ine na拧i 膷love拧kosti. Lahko pa ga razumemo tudi v globljem smislu in se vpra拧amo: Ko so na拧i otroci v krizi in potrebujejo duhovno hrano, ali jim jo znamo dati? In kako bi lahko znali, 膷e se sami ne hranimo z evangelijem?

Dragi bratje in sestre, v 啪ivljenju imamo trenutke razo膷aranja in obupanosti in imamo tudi izku拧njo smrti. U膷imo se pri tej 啪eni, pri tem o膷etu: pojdimo k Jezusu. On nas lahko ozdravi, lahko nam pomaga o啪iveti. Jezus je na拧e upanje!