Pape? Cerkvi v Mongoliji: Bog ljubi majhnost. Hvala za va?e pri?evanje
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Svetega o?eta je v bli?ini katedrale pri?akalo okoli 2000 ljudi, ob prihodu pa je v geru pred katedralo najprej na kratko pozdravil gospo Tsetsege, ki je pred pribli?no desetimi leti na smeti??u na?la lesen Marijin kip. Poimenovali so ga »nebe?ka Mati« in so ga kasneje slovesno postavili v katedralo. Kardinal Marengo je pred tem kipom 8. decembra lani posvetil Mongolijo Mariji.
Pape? Fran?i?ek je nato od?el v katedralo in prisluhnil pesmi, pozdravu predsednika ?kofovske konference Srednje Azije msgr. Joséja Luisa Mumbiela Sierra, pri?evanjem s. Salvie, misijonarke ljubezni, mongolskega duhovnika Petra Sanjaajava in pastoralne sodelavke Rufine, nato pa je zbrane nagovoril. Najprej se je zahvalil za pozdravne besede in za pri?evanja ter predvsem za prisotnost in vero vseh navzo?ih.
Vesel sem, da se lahko sre?am z vami. Veselje evangelija je razlog, ki je spodbudil vas, mo?ke in ?enske, posve?ene v redovni?tvu in duhovni?tvu, da ste tukaj in se skupaj s sestrami in brati laiki posve?ate Gospodu in drugim. Za to hvalim Boga, in sicer z lepo slavilno molitvijo, Psalmom 34, ki bo izhodi??e za podelitev nekaterih misli z vami. Tako pravi: »Okusite in poglejte, kako je Gospod dober« (v. 9).
Okusiti in videti, kajti Gospodovo veselje in dobrota nista nekaj za?asnega, ampak ostajata znotraj, dajeta okus ?ivljenju in pomagata videti stvari na nov na?in; kakor si nam povedala ti, Rufina, v svojem lepem pri?evanju. Zato ?elim okusiti okus vere v tej de?eli predvsem s spominjanjem zgodb in obrazov ter ?ivljenj, podarjenih za evangelij. Posvetiti ?ivljenje za evangelij. To je lepa opredelitev misijonarske poklicanosti kristjana in zlasti na?ina, kako jo kristjani ?ivijo tukaj.
Spominjam se ?kofa Wenceslaa Selga Padilla, prvega apostolskega prefekta, za?etnika sodobne faze Cerkve v Mongoliji, ki je zgradil to katedralo. V tej de?eli pa vera ne sega le v devetdeseta leta prej?njega stoletja, ampak ima zelo starodavne korenine. Izku?njam prvega tiso?letja, zaznamovanim z evangelizacijskim gibanjem sirskega izro?ila, ki se je ?irilo po Svilni cesti, je sledila velika misijonarska zavzetost: ne moremo, da ne bi spomnili na diplomatske misije v 13. stoletju, pa tudi na apostolsko skrb, izra?eno okoli leta 1310 z imenovanjem Janeza da Montecorvina za prvega ?kofa v Khanbaliqu (dana?njem Pekingu, op. prev.), ki je bil odgovoren za vse to prostrano podro?je sveta pod mongolsko dinastijo Juan. Prav on je poskrbel za prvi prevod knjige Psalmov in Nove zaveze v mongolski jezik. Ta velika zgodovina gore?nosti za evangelij se je na izjemen na?in nadaljevala leta 1992 s prihodom prvih misijonarjev Kongregacije Marijinega Brezmade?nega Srca, katerim so se pridru?ili predstavniki drugih redovnih ustanov, ?kofijski duhovniki in prostovoljci laiki. Med njimi bi rad spomnil na dejavnega in gore?ega duhovnika Stephana Kima Seong-hyeona. Prav tako se spomnimo ?tevilnih zvestih slu?abnikov evangelija v Mongoliji, ki so zdaj tukaj z nami in ki s tem, ko so svoje ?ivljenje podarili za Kristusa, vidijo in oku?ajo ?udovite re?i, ki jih Njegova dobrota ?e naprej dela v vas in po vas. Hvala.
Vendar pa zakaj bi ?ivljenje podarili za evangelij? To je vpra?anje, ki ga zastavljam vam. Kot je rekla Rufina, gre kr??ansko ?ivljenje naprej s postavljanjem vpra?anj, kakor otroci, ki vedno spra?ujejo nove stvari, ker v obdobju zakaj ne razumejo vsega. Kr??ansko ?ivljenje pa se pribli?uje Gospodu in vedno postavlja vpra?anja, da bi bolje razumeli Gospoda, da bi bolje razumeli njegovo sporo?ilo. Svoje ?ivljenje porabiti za evangelij, ker smo okusili tistega Boga, ki je v Jezusu postal viden, v Njem se ga je mogo?e dotakniti, ga sre?ati. Da, On je blagovest, namenjena vsem ljudstvom, oznanilo, ki ga Cerkev ne more nehati prina?ati, ga udejanjati v ?ivljenju in ga »?epetati« srcem posameznikov in kultur. Jezik Boga je velikokrat po?asno ?epetanje, ki potrebuje svoj ?as; On govori na tak?en na?in. Ta izku?nja Bo?je ljubezni v Kristusu je ?ista lu?, ki preoblikuje obli?je in ga naredi svetlega. Bratje in sestre, kr??ansko ?ivljenje se rodi iz zrenja tega obli?ja, je vpra?anje ljubezni, vsakdanjega sre?anja z Gospodom v Besedi in v Kruhu ?ivljenja ter v obli?ju drugega, v pomo?i potrebnih, v katerih je navzo? Jezus. Na to si nas spomnila ti, s. Salvia, s svojim pri?evanjem, hvala! Tukaj si ve? kot dvajset let in si se nau?ila pogovarjati s tem ljudstvom: hvala.
V teh enaintridesetih letih va?e prisotnosti v Mongoliji ste, dragi duhovniki, posve?ene osebe in pastoralni delavci, pri?eli z razli?nimi karitativnimi pobudami, ki posrkajo ve?ino va?ih mo?i in odsevajo usmiljeno obli?je Kristusa, dobrega Samarijana. To je kakor va?a vizitka, zaradi katere ste spo?tovani in cenjeni, saj ste mnogim ljudem prinesli koristi na razli?nih podro?jih: od pomo?i pri vzgoji in izobra?evanju pa do zdravstvene oskrbe in kulturne promocije. Spodbujam vas, da greste naprej po tej plodni in dobrodejni poti za ljubljeno mongolsko ljudstvo. Dejanja ljubezni in dejanja karitativnosti.
Hkrati vas vabim, da oku?ate in gledate Gospoda, da se vedno znova vra?ate k tistemu prvotnemu pogledu, iz katerega se je vse rodilo. Brez njega namre? mo?i pojenjajo in pastoralna zavzetost tvega, da postane brezplodno opravljanje storitev, zaporedje dol?nih dejanj, ki na koncu ne prena?ajo drugega kot utrujenost in nezadovoljstvo. ?e pa boste ostajali v stiku s Kristusovim obli?jem, ga motrili v Svetem pismu in zrli v ti?ini pred tabernakljem, ga boste prepoznali na obrazih tistih, ki jim slu?ite in prevzelo vas bo globoko veselje, ki tudi sredi te?av v srcu pu??a mir. To je potrebno, ne pa prezaposleni in raztreseni ljudje, ki izvajajo projekte in v?asih tvegajo, da bi bili videti zagrenjeni zaradi ?ivljenja, ki zagotovo ni lahko. Vrniti se moramo k izviru, k Jezusovemu obli?ju, k njegovi navzo?nosti, ki jo je potrebno oku?ati: On je na? zaklad (prim. Mt 13,44), dragoceni biser, za katerega je vredno prodati vse (prim. Mt 13,45). Bratje in sestre v Mongoliji, ki imajo izrazit ?ut za sveto in – kot je zna?ilno za azijsko celino – obse?no in jasno izra?eno versko zgodovino, od vas pri?akujejo to pri?evanje in znajo prepoznati njegovo pristnost. Dati morate to pri?evanje, saj se evangelij ne ?iri s prozelitizmom, ampak s pri?evanjem.
Ko je Gospod Jezus poslal svoje v svet, jih ni poslal, da bi ?irili politi?no misel, ampak, da bi z ?ivljenjem pri?evali o novosti odnosa z njegovim O?etom, ki je postal »O?e na?« (prim. Jn 20,17), ter tako za?eli konkretno bratstvo z vsakim ljudstvom. Cerkev, ki se rodi iz tega naro?ila, je uboga Cerkev, ki se opira samo na pristno vero, na razoro?eno in razoro?ujo?o mo? Vstalega, ki more laj?ati trpljenje ranjenega ?love?tva. Zato se vladam in civilnim institucijam ni potrebno bati evangelizacijskega delovanja Cerkve, saj ta nima politi?nih na?rtov, ki bi jih morala izpolnjevati, ampak pozna le poni?no mo? Bo?je milosti ter Besede usmiljenja in resnice, ki more spodbujati dobro vseh.
Da bi mogla izpolniti to poslanstvo, je Kristus svoji Cerkvi podaril strukturo, ki spominja na harmonijo, ki obstaja med razli?nimi deli ?love?kega telesa: On je Glava, to je glava, ki ?e naprej vodi Cerkev, v Telo, to je v nas, pa vliva svojega Duha, ki deluje predvsem v tistih znamenjih novega ?ivljenja, ki so zakramenti. Da bi zagotovil njihovo pristnost in u?inkovitost, je postavil sveti red, ki ga zaznamuje tesna povezanost z Njim, dobrim Pastirjem, ki da ?ivljenje za ?redo. Tudi ti, don Peter, si bil poklican k temu poslanstvu: hvala, da si z nami podelil svojo izku?njo. Tako ima tudi sveto Bo?je ljudstvo v Mongoliji polnost duhovnih darov. In s tega vidika vas vabim, da v ?kofu ne vidite mened?erja, ampak ?ivo podobo Kristusa, dobrega Pastirja, ki zbira in vodi svoje ljudstvo; u?enca, ki je napolnjen z apostolsko karizmo, da bi gradil va?e bratstvo v Kristusu in ga vedno bolj ukoreninil v tem narodu s plemenito kulturno identiteto. Dejstvo, da je va? ?kof kardinal, pa ?eli biti ?e dodaten izraz bli?ine: vsi vi, ste oddaljeni le fizi?no, a zelo blizu Petrovemu srcu; in celotna Cerkev je blizu vam, va?i skupnosti, ki je resni?no katoli?ka to je univerzalna, in ki vzbuja naklonjenost vseh bratov in sester razkropljenih po svetu do Mongolije, v veliko cerkveno ob?estvo.
Poudarjam to besedo: ob?estvo. Cerkve se ne razume na podlagi merila, ki je zgolj funkcionalno: ne, Cerkev ni funkcionalno podjetje. Cerkev je nekaj drugega. Beseda »ob?estvo« dobro pojasni, kaj je Cerkev. V tem telesu Cerkve ?kof ni moderator razli?nih komponent, ki so morda utemeljene na podlagi na?ela ve?ine, ampak v mo?i duhovnega na?ela, po katerem je Jezus sam navzo? v osebi ?kofa, da bi zagotovil ob?estvo v svojem misti?nem Telesu. Z drugimi besedami, enost v Cerkvi ni stvar reda in spo?tovanja, niti ne gre za dobro strategijo »ustvarjanja ekipe«; je vpra?anje vere in ljubezni do Gospoda, je zvestoba Njemu. Zato je pomembno, da se vse cerkvene komponente pove?ejo okoli ?kofa, ki predstavlja ?ivega Kristusa sredi svojega ljudstva in gradi tisto ob?estvo, ki je ?e oznanjevanje in ki zelo pomaga pri inkulturaciji vere.
Dragi misijonarji in misijonarke, okusite in poglejte, kak?en dar ste; okusite in poglejte lepoto tega, da se popolnoma darujete Kristusu, ki vas je poklical, da pri?ujete o njegovi ljubezni prav tukaj, v Mongoliji. To ?e naprej delajte tako, da gojite ob?estvo. Udejanjajte ga v preprostosti zmernega ?ivljenja, v posnemanju Gospoda, ki je v Jeruzalem vstopil na osli?ku in so mu na kri?u celo vzeli obla?ila. Vedno bodite blizu ljudem, s tisto bli?ino, ki je dr?a Boga: Bog je blizu, so?uten in in ne?en – bli?ina, so?utje in ne?nost. Tak?ni bodite do ljudi, skrbite zanje osebno, nau?ite se njihovega jezika, spo?tujte in ljubite njihovo kulturo; ne pustite se zapeljati sku?njavi posvetnih gotovosti, ampak ostanite trdni v evangeliju z zglednim po?tenim duhovnim in moralnim ?ivljenjem. Preprostost in bli?ina torej, ne da bi se naveli?ali prina?ati Jezusu obraze in zgodbe, te?ave in skrbi, s katerimi se sre?ujete; pre?ivljajte ?as v vsakodnevni molitvi, ki vam omogo?a, da stojite pokonci v naporih slu?enja in od »Boga vse tola?be« (2 Kor 1,3) zajemate tola?bo, ki jo je potrebno vlivati v srca tistih, ki trpijo.
Bratje in sestre, ko smo blizu Gospodu, se v nas namre? krepi gotovost, kot nam ?e razodeva Psalm 34: »Ni? ne manjka njim, ki se ga bojijo. [...] Tistim, ki i??ejo Gospoda, ne manjka ni? dobrega« (v. 10-11). Neravnovesja in nasprotja ?ivljenja nedvomno zadevajo tudi vernike in evangelizatorji niso izvzeti iz tega bremena tesnobe, ki je lastno ?love?kemu stanju: psalmist se ne boji govoriti o hudobiji in hudodelcih, vendar spominja, da Gospod sli?i klic poni?nih in jih re?uje »iz vseh njihovih stisk«, ker je blizu »njim, ki so skru?eni v srcu«, ter »tiste, ki so potrtega duha, re?uje« (v. 18-19). Zato se Cerkev svetu predstavlja kot glas solidarnosti z vsemi ubogimi in pomo?i potrebnimi, ne mol?i spri?o krivic in se s krotkostjo zavzema za spodbujanje dostojanstva vsakega ?love?kega bitja.
Predragi, na tej poti u?encev-misijonarjev imate zanesljivo oporo: na?o nebe?ko Mater, ki vam je ?elela dati otipljivo znamenje svoje diskretne in skrbne navzo?nosti tako da je dopustila, da se je njena podoba na?la na smeti??u. Ta lep kip Brezmade?ne se je pojavil na odlagali??u smeti: ona, brezmade?na, imuna na greh, se je hotela tako pribli?ati, da je bila pome?ana z odpadki dru?be; tako se je iz umazanije smeti pokazala ?istost svete Bo?je Matere, nebe?ke Matere. Sli?al sem o zanimivem mongolskem izro?ilu o suun dalai ijii, materi s srcem, velikim kot ocean mleka. ?e je v pripovedi Tajne zgodovine Mongolov nose?nost miti?ne kraljice Alungoo svetloba, ki prodira skozi zgornjo odprtino gera, vi lahko v Devici Mariji zrete materinsko svetlobo, ki od zgoraj vsak dan spremlja korake va?e Cerkve.
Naj vas pogled na Marijo okrepi in vam pomaga videti, da majhnost ni te?ava, ampak prednost. Da, Bog ljubi majhnost in po majhnosti rad uresni?uje velike stvari, kot pri?uje Marija (prim. Lk 1,48-49). Bratje in sestre, ne bojte se majhnih ?tevilk, zapoznelih uspehov, pomembnosti, ki se ne vidi. To ni Bo?ja pot. Ozrimo se na Marijo, ki je v svoji majhnosti ve?ja od nebes, saj je v sebi gostila Tistega, ki ga nebo in nebes nebesa ne morejo obse?i (prim. 1 Kr 8,27). Bratje in sestre, izro?imo se ji in prosimo za obnovljeno gore?nost, za gore?o ljubezen, ki se ne naveli?a z veseljem pri?evati evangelija. Pojdite naprej, pogumno, ne naveli?ajte se iti naprej. Najlep?a hvala za va?e pri?evanje. On, Gospod, vas je izbral in verjame v vas. Jaz sem z vami in vam iz vsega srca pravim: hvala; hvala za va?e pri?evanje, hvala za va?a ?ivljenja, posve?ena evangeliju. Nadaljujte tako, bodite vztrajni v molitvi in ustvarjalni v ljubezni, bodite ?e naprej trdni v ob?estvu, veseli in krotki v vsem in z vsemi. Iz srca vas blagoslavljam in se vas spominjam. Vi pa, prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.
Photogallery
