杏MAP导航

Vatican News

Prvi vesoljni ali ekumenski cerkveni zbor, nicejski koncil, ki ga je leta 325 sklical rimski cesar Konstantin I., je »mejnik v zgodovini Cerkve«, kot v buli o napovedi svetega leta 2025 izpostavi pape啪 Fran膷i拧ek. »Naloga nicejskega koncila je bila obvarovati edinost, ki jo je resno ogro啪alo zanikanje bo啪anstva Jezusa Kristusa in njegove enakosti z O膷etom. Navzo膷ih je bilo pribli啪no tristo 拧kofov, ki so bili sklicani na pobudo cesarja Konstantina in so se 20. maja 325 zbrali v cesarski pala膷i. Po razli膷nih razpravah so se vsi po milosti Duha prepoznali v veroizpovedi, ki jo 拧e danes izpovedujemo pri nedeljskem obhajanju evharistije. Koncilski o膷etje so hoteli to veroizpoved za膷eti tako, da so prvi膷 uporabili izraz »verujemo«, v znamenje, da so v tem »verujemo« vse Cerkve zdru啪ene v ob膷estvu in da vsi kristjani izpovedujejo isto vero« ().

Udele啪enci konference, ki je potekala na Pape拧ki univerzi Gregoriana

Konferenca v Rimu in Münstru

Naslov konference, ki je potekala v Rimu od 27. februarja do 1. marca, je bil »Veroizpoved nicejskega koncila, zgodovina in teologija«. Od 15. do 17. oktobra pa se bo na isto temo odvijala 拧e na univerzi v Münstru v Nem膷iji. Njun namen je spodbuditi dialog med zgodovinskimi raziskavami nicejskega koncila in teolo拧ko-sistemati膷nimi vpra拧anji o sedanjem pomenu nicejske veroizpovedi. V atriju Gregorijane pa je od 27. februarja do 13. marca na ogled tudi razstava »Vseh vidnih in nevidnih stvari«, ki predstavlja teolo拧ki pomen umetnosti v povezavi s prvim ekumenskim cerkvenim zborom. Med drugim je predstavljeno starodavno mesto Niceja, kar je dana拧nje tur拧ko mesto Iznik, ki se nahaja pribli啪nost 150 km od Istanbula.

Ekumenska naravnanost simpozija

Udele啪ence konference v Rimu je nagovoril rektor Gregoriane Mark Lewis, ki je dejal, da je nicejski koncil tudi danes bistveno povezan s kr拧膷ansko identiteto in dokazuje, kako nas vera 拧e vedno opredeljuje kot kristjane. Michael Seewald z münstrske univerze je izpostavil pomen priprave skupne konference dveh univerz 鈥� v Rimu in v Münstru 鈥� ter spomnil, da je ideja rezultat simpozija o sinodalnosti, ki je pred dvema letoma potekal v Rimu. Za obe univerzi je namre膷 zna膷ilno tudi posve膷anje ekumenskemu podro膷ju. Konferenca na Gregoriani je tako bila odsev ekumenskega sodelovanja, saj so se je udele啪ili predstavniki razli膷nih kr拧膷anskih Cerkva in denominacij.

Predavatelji konference »Veroizpoved nicejskega koncila, zgodovina in teologija«

Zgodovinski kontekst nicejskega koncila

O zgodovinskem kontekstu nicejskega koncila je govorila profesorica Emanuela Prinzivalli z rimske univerze La Sapienza, ki je najprej pojasnila, da gr拧kih izraz za sinodo (蟽蠉谓慰未慰蟼) pomeni 蝉谤别膷补苍箩别, kar v latin拧膷ini ustreza izrazu concilium, torej koncil ali zbor. Kr拧膷anska sinoda pomeni 蝉谤别膷补苍箩别 delegatov razli膷nih Cerkva, na katerem se re拧ujejo dolo膷eni problemi in spori. Primer sinode so sre膷anja, na katerih so se v drugem stoletju re拧evala razhajanja glede datuma velike no膷i. Poleg sinode imamo tudi druge vrste zborovanj, na katera se za re拧itev spora pokli膷e dolo膷enega strokovnjaka. Strokovnjaki, imenovani didascaloi, imajo v teh primerih klju膷no vlogo.

Profesorica Prinzivalli je zatrdila, da je nicejski koncil izoblikovalo veliko dejavnikov. Najprej je treba poudariti, da sta zgodovina rimskega cesarstva in zgodovina kr拧膷anstva med seboj prepleteni. Zgodovina rimskega cesarstva »se premika proti re啪imu christianitas« in cesar Konstantin skli膷e koncil zaradi svoje prerogative, torej izklju膷ne pravice, da je Pontifex Maximus. V antiki so koncili veljali za ekumenske, ker jih je sklical cesar. Element novosti je bil torej v tem, da so »koncilske dolo膷be imele zakonodajno vrednost«.

膶eprav so v Niceji razpravljali o razli膷nih temah, med drugim o datumu velike no膷i, je bil v sredi拧膷u sre膷anja doktrinarni spor o arijanizmu. Nicejska veroizpoved naj bi pogled usmerila na bo啪jo imanenco in prvi膷 se zgodi, da se sinoda podpi拧e pod veroizpoved. Novost predstavljajo tudi nicejski kanoni, v katerih so obravnavane razli膷ne teme, vklju膷no s pravnimi in disciplinskimi vidiki.

V pogovoru za Radio Vatikan je Prinzivalli nakazala 拧e teolo拧ki vidik nicejskega koncila. »Nicejski koncil je nastal zaradi te啪av v nekaterih glavnih vzhodnih 拧kofijah, vklju膷no z Aleksandrijo in Antiohijo. Razprave so zahtevale ve膷ji odgovor in teolo拧ka izro膷ila, ki se prej niso nikoli sre膷ala, so se sre膷ala v Niceji.« Dogodek, ki se je zgodil leta 325, nas u膷i o raznolikosti zgodovine. V Niceji nastane »dialog med razli膷nimi stali拧膷i«.

Odlo膷ilen je bil prispevek cesarja Konstantina, ki je kot Pontifex Maximus »najvi拧ji porok stabilnosti cesarstva z ohranjanjem pax deorum, ki je bil zanj zdaj pax dei christianorum. To pa ne spremeni bistva. »Njegova odgovornost je, da zagotovi verski mir. Konstantin je na svoj na膷in iskal edinost, verski mir, ki bi ga lahko zagotovilo tudi ljudstvo.« Prinzivalli  je dodala, da je edinost tudi to, da je koncil v Niceji 鈥� danes je to Iznik, ki je postalo romarsko mesto 鈥� nekako povezan s tem jubilejnim 膷asom upanja. »Edinost ni nikoli zagotovljena, zanjo si moramo vedno prizadevati,« je zardila.

Teolo拧ka vpra拧anja in datum velike no膷i

Med govorniki simpozija je bil tudi Daniel Galadza s Pape拧kega vzhodnega in拧tituta, ki je obravnaval liturgi膷ni vidik nicejskega koncila. Za Radio Vatikan pa je dejal, da se skoraj vse vzhodne Cerkve koncila v Niceji spominjajo v liturgi膷nem letu s posebnim praznikom. Koncil je prav tako povezan Kristusovim u膷love膷enjem, njegova »膷love拧ka narava je pobo啪enstvena«. Izjava, da je »Kristus pravi 膷lovek in pravi Bog«, je odgovor na herezijo arijanizma. Izraz Filioque, ki ga je latinska Cerkev dodala nicejsko-carigajski veroizpovedi, namre膷 da Sveti Duh izhaja iz O膷eta in Sina, ima natan膷en pomen: njegov namen je poudariti to bo啪ansko naravo Sina. Filioque je bil eden od vzrokov nesoglasij med vzhodnimi in zahodnimi Cerkvami. V 20. stoletju pa je zaradi ekumenskih dialogov med katoli膷ani in pravoslavnimi dejansko postalo jasno, da to ni tema, ki bi razdvajala. »Morda lahko latinska Cerkev razmisli in pogleda, ali je mogo膷e Filioque odstraniti in se vrniti k bolj starodavni obliki,« je dejal Galadza.

Galadza je v ospredje postavil 拧e vpra拧anje, na kateri dan naj se obhaja velika no膷. 沤e v 膷etrtem stoletju se je pojavila 啪elja, da bi jo praznovali skupaj«. Cesar Konstantin je 啪elel, da bi veliko no膷 kristjani praznovali na en sam datum. Eden od sklepov koncila v Niceji je bil, da se velika no膷, pasha, ne praznuje skupaj z Judi. V 12. stoletju so razli膷ni bizantinski kanonisti dodali tudi, »da se velike no膷i ne sme praznovati pred Judi«. Danes je po gregorijanskem koledarju velika no膷 lahko pred judovsko pasho. Galadza je pojasnil, da ta koncilska odlo膷itev ni bila povezana z antisemitizmom, ampak z dejstvom, da so po razli膷nih uni膷enjih Jeruzalema tudi Judje sami izgubili svoj na膷in zanesljivega izra膷unavanja pashe. »Zdaj, ob tej obletnici, ko obele啪ujemo 1700 let od nicejskega koncila, bi lahko ponovno obravnavali to vpra拧anje, kako praznovati veliko no膷 in kdaj jo praznovati.« Galadza je ob koncu izrazil upanje, da bi pri拧lo do enotnega datuma obhajanja velike no膷i.