Pape? ob koncu tedna molitve za edinost kristjanov: V Jezusu je upanje vedno mogo?e
Vatican News
Homilija pape?a Fran?i?ka
Jezus pride na dom svojih prijateljic Marte in Marije, ko je njun brat Lazar ?e ?tiri dni mrtev. Zdi se, da je vsako upanje izgubljeno; do te mere, da prve Martine besede izra?ajo njeno ?alost in ob?alovanje, ker je Jezus pri?el pozno: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl« (Jn 11,21). Hkrati pa Jezusov prihod v Martinem srcu pri?ge lu? upanja in jo privede do izpovedi vere: »A tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga poprosi?« (v. 22). Gre za tisto dr?o, ko pustimo vrata vedno odprta, nikoli zaprta. In Jezus ji ne oznani vstajenja od mrtvih samo kot dogodek, ki se bo zgodil ob koncu ?asov, ampak kot nekaj, kar se dogaja ?e v sedanjosti, saj je On sam vstajenje in ?ivljenje. In nato ji zastavi vpra?anje: »Veruje? to?« (v. 26).
Zaustavimo se tudi ob tem: »Veruje? to?« Gre za vpra?anje, ki je kratko, a zahtevno.
To ne?no sre?anje med Jezusom in Marto, o katerem smo sli?ali v evangeliju, nas u?i, da tudi v trenutkih potrtosti nismo sami in lahko ?e naprej upamo. Jezus podarja ?ivljenje, tudi ko se zdi, da je vse upanje izginilo. Po bole?i izgubi, bolezni, grenkem razo?aranju, izdaji ali drugih te?kih izku?njah se lahko upanje zamaje; toda ?eprav lahko vsak izmed nas do?ivi trenutke obupa ali sre?a osebe, ki so izgubile upanje, pa nam evangelij pravi, da se z Jezusom upanje vedno znova rodi, saj nas On vedno dvigne iz pepela smrti, nam da mo?, da nadaljujemo pot, da za?nemo znova.
Dragi bratje in sestre, nikoli ne pozabimo: upanje ne osramoti; upanje nikoli ne osramoti. To je pomembno tudi za ?ivljenje kr??anskih skupnosti, na?ih Cerkva in na?ih ekumenskih odnosov. V?asih nas premaga napor, obupani smo zaradi rezultatov na?ih prizadevanj, zdi se nam, da sta tudi dialog in sodelovanje med nami brezupna, skoraj obsojena na smrt; in zaradi vsega tega do?ivljamo enako tesnobo kot Marta; toda Gospod prihaja. Ali to verujemo? Ali verujemo, da je On vstajenje in ?ivljenje? Da sprejema na?e napore in nam vedno daje milost, da skupaj nadaljujemo pot? Ali to verujemo?
To sporo?ilo upanja je v sredi??u jubileja, ki smo ga za?eli. Apostol Pavel, ?igar spreobrnjenja h Kristusu se danes spominjamo, je kristjanom v Rimu zatrdil: »Upanje pa ne osramoti, ker je Bo?ja ljubezen izlita v na?a srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Vsi smo prejeli istega Duha in to je temelj na?e ekumenske poti. Duh je tisti, ki nas vodi po tej poti, in ne prakti?ne stvari, da bi se bolje razumeli. Ne, obstaja Sveti Duh in mi se moramo pustiti voditi temu Duhu.
In to jubilejno leto upanja, ki ga obhaja katoli?ka Cerkev, sovpada z obletnico, ki je zelo pomenljiva za vse kristjane: 1700. obletnico prvega velikega ekumenskega koncila, nicejskega koncila. Ta koncil se je zavzemal, da bi ohranil edinost Cerkve v zelo te?kem trenutku in koncilski o?etje so enoglasno potrdili veroizpoved, ki jo ?tevilni kristjani ?e danes molijo vsako nedeljo med evharistijo. Gre za skupno izpoved vere, ki presega vse razdeljenosti, ki so skozi stoletja ranile Kristusovo telo. Obletnica nicejskega koncila torej predstavlja leto milosti, prilo?nost za vse kristjane, ki molijo isto veroizpoved in verujejo v istega Boga: ponovno odkrijmo skupne korenine vere, ohranjajmo edinost! Vedno naprej! Gre za enost, ki si jo vsi ?elimo. Na misel mi prihajajo besede velikega pravoslavnega teologa Zizioulasa, ki je dejal: »Jaz vem za datum, ko bo pri?lo do polne edinosti: dan po poslednji sodbi. Do takrat pa moramo hoditi skupaj, delati skupaj, moliti skupaj, ljubiti skupaj. In to je zelo lepo.
Dragi bratje in sestre, vera, ki jo delimo, je dragocen dar, vendar pa je tudi izziv. Obletnice namre? ne smemo obhajati samo kot »zgodovinski spomin«, ampak tudi kot zavzetost, da bomo pri?evali o vedno ve?jem ob?estvu med nami. Poskrbeti moramo, da ne bo ?la mimo, da bomo gradili trdne vezi, da bomo gojili medsebojno prijateljstvo in bomo tkalci ob?estva in bratstva.
V tem tednu molitve za edinost kristjanov lahko obletnico nicejskega koncila ?ivimo tudi kot povabilo k vztrajanju na poti k edinosti. Bo?ja previdnost je, da se bo letos velika no? obhajala na isti dan po gregorijanskem in julijanskem koledarju, prav v ?asu te ekumenske obletnice. Ponovno pozivam, naj to sovpadanje slu?i kot spodbuda vsem kristjanom, da bi naredili odlo?ilen korak k edinosti glede skupnega datuma velike no?i (prim. , 17). Katoli?ka Cerkev je pripravljena sprejeti datum, ki ga vsi ?elijo.
Hvale?en sem metropolitu Polikarpu, ki predstavlja ekumenski patriarhat, nad?kofu Ianu Ernestu, ki predstavlja anglikansko skupnost in zaklju?uje svoje dragoceno slu?enje, za katero sem mu zelo hvale?en, ter predstavnikom drugih Cerkva, ki so prisotni pri tej ve?erni hvalni daritvi. Pomembno je moliti skupaj in va?a navzo?nost tukaj ta ve?er je vir veselja za vse. Prav tako pozdravljam ?tudente, ki jih podpira Odbor za kulturno sodelovanje s pravoslavnimi Cerkvami pri Dikasteriju za pospe?evanje enosti med kristjani, udele?ence ?tudijskega obiska Ekumenskega in?tituta Bossey pri Ekumenskem svetu cerkva ter mnoge druge ekumenske skupine in romarje, ki so pri?li v Rim na to slovesnost. Zahvaljujem se pevskemu zboru, ki ustvarja lepo molitveno vzdu?je. Da bi mogel vsak izmed nas, tako kot sveti Pavel, najti svoje upanje v u?love?enem Bo?jem Sinu in ga ponuditi drugim: povsod tam, kjer je upanje ugasnilo, kjer so bila ?ivljenja ranjena ali so srca preplavile nesre?e (prim. Homilija med odprtjem svetih vrat in sveto ma?o na sveti ve?er, 24. december 2024).
V Jezusu je upanje vedno mogo?e. On podpira tudi upanje na na?i skupni poti k Njemu. Tako se torej vra?a vpra?anje, zastavljeno Marti in nocoj namenjeno nam: »Veruje? to?« Ali verujemo v ob?estvo med nami? Ali verujemo, da upanje ne osramoti?
Drage sestre, dragi bratje, to je ?as, da potrdimo svojo izpoved vere v edinega Boga ter v Jezusu Kristusu najdemo pot edinosti. Medtem ko pri?akujemo, da bo Gospod »pri?el v slavi sodit ?ive in mrtve« (prim. Nicejska veroizpoved), se nikoli ne naveli?ajmo pred vsemi ljudstvi pri?evati edinorojenega Bo?jega Sina, ki je vir vsakega na?ega upanja.
