Pape? Fran?i?ek: Sestra, brat, to no? se zate odpirajo ?sveta vrata? Bo?jega srca
Pape? Fran?i?ek
Gospodov angel, odet v svetlobo, razsvetli no? in izro?i pastirjem veselo oznanilo: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveli?ar, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10-11). Med za?udenjem ubo?cev in petjem angelov se nad zemljo odpre nebo. Bog je postal eden od nas, da bi nam omogo?il, da postanemo kakor on. Sestopil je med nas, da bi nas dvignil in nas ponesel nazaj v O?etov objem.
To je, bratje in sestre, na?e upanje. Bog je Emanuel, je Bog z nami. Neskon?no veliki se je pomanj?al; Bo?ja lu? je zasijala v temo tega sveta; nebe?ka slava se je spustila na zemljo. In kako? V majhnosti otroka. In ?e Bog prihaja tudi takrat, kadar je na?e srce podobno revnim jaslim, smemo re?i: upanje ni umrlo, upanje ?ivi in obdaja na?e ?ivljenje za zmeraj! Upanje nikoli ne razo?ara.
Bratje in sestre, ko smo odprli sveta vrata, smo za?eli novo sveto leto: vsak od nas lahko vstopi v skrivnost tega izrednega oznanila To je no?, ko so se vrata upanja na ste?aj odprla v svet. To je no?, ko Bog slehernemu govori: tudi zate je upanje, upanje je za vsakega od nas! Ne pozabite, bratje in sestre, da Bog daruje vse. Bog vedno odpu??a. Ne pozabite tega, saj je to Gospodov na?in, kako razumeti upanje.
Da bi lahko sprejeli ta dar, smo poklicani, da se odpravimo na pot z za?udenjem betlehemskih pastirjev. Evangelij pravi, da so po prejemu angelovega oznanila »hitro od?li tja« (Lk 2,16). To je namig, kako najti izgubljeno upanje, kako ga v sebi obnoviti, kako ga posejati v opusto?enje na?ega ?asa: hitro. Brez oklevanja. Veliko opusto?enj je v na?em ?asu. Pomislimo na vojne, na mitraljirane otroke, na bombe nad bolnicami. Brez oklevanja, brez upo?asnitve koraka, pa? pa tako, da se pustimo pritegniti lepi novici.
Brez oklevanja pojdimo pogledat Gospoda, ki se je rodil za nas, z lahkim in budnim srcem, pripravljenim na sre?anje, da bomo potem sposobni prevesti upanje v dogodke svojega vsakdanjega ?ivljenja. To je namre? na?a naloga, da prevedemo upanje v dogodke svojega vsakdanjega ?ivljenja. Kr?ansko upanje namre? ni sre?ni konec, ki bi ga brezdelno ?akali, ni sre?en filmski konec; nasprotno, je Gospodova obljuba, ki jo je treba sprejeti tukaj in zdaj, na tem svetu, ki trpi in je?i. Zato pa od nas zahteva, da ne odla?amo, da se ne obremenjujemo z navadami, da ne zastajamo v povpre?nostih in lenobi. Od nas zahteva – bi rekel sv. Avgu?tin –, da se zgra?amo nad stvarmi, ki ne delujejo, in imamo pogum, da jih spremenimo; od nas zahteva, da postanemo romarji, ki i??ejo resnico, nikoli utrujeni sanjavci, ljudje, ki se pustijo vznemiriti Bo?jim sanjam, sanjam o novem svetu, kjer vladata mir in pravi?nost.
Nau?imo se od zgleda pastirjev. Upanje, ki se rojeva v tej no?i, ne prena?a nemarnosti zdolgo?asenih in lenobe tistih, ki so se ugnezdili v svoje udobje, saj imamo mnogi sku?njavo, da bi se ugnezdili v svoje udobje. Upanje ne dopu??a la?ne previdnosti tistih, ki si ne upajo iz ravnovesja zaradi strahu, da bi bili ob ugled, in prera?unljivosti tistih, ki mislijo samo nase. Upanje je neskladno z mirnim ?ivljenjem tistih, ki ne dvignejo glasu proti zlu in krivici, ki ju prena?ajo najbolj ubogi. Nasprotno, medtem ko nas kr??ansko upanje vabi k potrpe?ljivemu pri?akovanju kraljestva, ki brsti in raste, zahteva od nas, da danes drzno delamo za predujem te obljube, in to s svojo lastno odgovornostjo in ne samo z odgovornostjo, ampak s svojim so?utjem. In tukaj bo morda dobro vpra?ati se o svojem so?utju. Imam so?utje, znam ?utiti z drugimi. Premislimo o tem.
Ko je gledal, kako pogosto se ustalimo v tem svetu in se prilagodimo njegovi miselnosti, je neki dober duhovnik in pisatelj takole molil za Bo?i?: »Gospod, prosim te za nekaj muke, nekaj nemira, nekaj potrtosti. Za Bo?i? bi se rad po?util nepote?en. Zadovoljen, a tudi nezadovoljen. Zadovoljen s tistim, kar dela? ti, nezadovoljen zaradi svojih pomanjkljivih odzivov. Gospod, vzemi nam, prosim, na? nami?ljeni mir in polo?i v na?e vedno prepolne ?jasli? prgi??e trnja. Polo?i nam v du?o voljo po ne?em drugem« (A. PRONZATO, La novena di Natale). Voljo po ne?em drugem. Ne bodimo pri miru. Ne pozabimo, da se mirna voda skali.
Kr??ansko upanje zares »nekaj drugega«, kar od nas zahteva, da se zganemo »brez oklevanja«. Od nas, Gospodovih u?encev, se dejansko zahteva, da v njem najdemo svoje najve?je upanje, da potem brez zamujanja kot romarji ponesemo lu? v temo sveta.
Sestre in bratje, to je Jubilej, to je ?as upanja! Vabi nas, da odkrijemo veselje ob sre?anju z Gospodom, kli?e nas k duhovni prenovi in nas zaposli s preobrazbo sveta, da bo to leto zares postalo ?as jubileja. Naj to postane za na?o mater Zemljo, iznaka?eno od logike dobi?ka; naj to postane za najrevnej?e de?ele, obremenjene s krivi?nimi dolgovi; naj to postane za vse tiste, ki so jetniki starih in novih su?nosti.
Za nas vse je dar in dol?nost, da prina?amo upanje tja, kjer so ga izgubili; kjer je ?ivljenje ranjeno, kjer so pri?akovanja izdana, sanje polomljene, kjer porazi drobijo srce; da prina?amo upanje v utrujenost tistega, ki ne zmore ve?; v grenko osamljenost tistega, ki se ?uti pora?enega; v trpljenje, ki raz?ira du?o; v dolge in prazne dneve zapornikov, v ozke in mrzle sobe reve?ev, kraje, ki sta jih oskrunila vojna in nasilje. Prina?ati upanje tja, sejati tam upanje.
Jubilej se za?enja, da bi bilo vsem dano evangeljsko upanje, upanje ljubezni, upanje odpu??anja.
Vrnimo se k jaslicam. Glejmo jaslice, glejmo Bo?jo ne?nost, ki se razodeva na obrazu deteta Jezusa in se vpra?ajmo: »Ali je v na?em srcu to pri?akovanje? Ali je v na?em srcu to upanje? […] Ko zremo Bo?jo ljubeznivost, ki premaguje na?e nezaupanje in strahove, se zazrimo ?e v veli?ino upanja, ki nas ?aka. […] Naj ta pogled upanja razsvetli na?o vsakdanjo pot« (C. M. MARTINI, Omelia di Natale, 1980).
Sestra, brat, to no? se zate odpirajo »sveta vrata« Bo?jega srca. Jezus, Bog-z-nami, se rojeva zate, zame, za nas, za vsakega mo?kega in vsako ?ensko. In vedi, z njim se razcveta veselje, z njim se spremeni ?ivljenje, z njim upanje ne razo?ara.
