杏MAP导航

Kardinal Raniero Cantalamessa

V letu, ki se je pravkar za?elo, obele?ujemo 1700. obletnico ekumenskega koncila v Niceji, ki se je odvijal v prvih mesecih leta 325. Veroizpoved, ki jo je dolo?il ta koncil, je temelj vere, ki zdru?uje kristjane vseh Cerkva, tako zgodovinskih – katoli?ke, pravoslavne, luteranske, kalvinisti?ne, anglikanske – kot razli?nih denominacij, ki se imenujejo »evangeli?anske« in »binko?tne« cerkve (1). V tem je ekumenski pomen praznovanja stoletnice. Ponuja nam edinstveno prilo?nost, ki jo lahko izkoristimo le v tem zgodovinskem trenutku, da skupaj izpovemo in praznujemo vero, ki zdru?uje vse verujo?e v Kristusa.

Dogodek nam ponuja ?e drugo prilo?nost, ki ni ni? manj pomembna od prve: da gremo v izvidnico in se razgledamo glede stanja vere v Kristusa v sodobnem in postmodernem svetu ter ugotovimo, na kak?ni to?ki smo in kako je z vero iz Niceje. Hieronim je po nekem krajevnem koncilu, na katerem so prevladovali nasprotniki Niceje (Rimini, leta 359), zapisal, da je ves svet ob tisti prilo?nosti »zaje?al in se za?udil, ker je ugotovil, da je arijanski« (2). Vpra?ati se moramo, ali nimamo morda tudi danes ve? kot le enega razloga za podobno ?udenje.

1. Niceja in Kristusova bo?anskost

Osnovni problem v Niceji je bil opredeliti mesto, ki ga Bo?ja Beseda – in s tem oseba Jezusa Kristusa – zavzema na ravni biti. Arij ga je utemeljeval s tedanjo gr?ko filozofsko shemo, ki je bila shema t. i. srednjega platonizma. Ta shema je bila tridelna. Predvidevala je obstoj najvi?jega bitja, nato vmesnega bitja (drugega boga, deuteros theosa, ki ustreza platonskemu demiurgu iz Timaja) in kon?no ustvarjenega bitja. Niceja je pre?istila to mitsko predstavo in na vertikali bitja vzpostavila eno samo mejno vodoravno ?rto: tisto, ki lo?uje Stvarnika od ustvarjenih stvari, pri ?emer je Besedo odlo?no postavila na Stvarnikovo stran.

To, kar Niceja zaradi svoje dogmati?ne vrednosti zahteva ?e danes, je, da se Jezus Kristus v vsaki kulturi in v vsakem jeziku razgla?a za »Boga«, in to ne v nekem izpeljanem pomenu, ampak v najmo?nej?em pomenu, ki ga ima beseda »Bog« v tej kulturi. Pri tem ni ontolo?ke ali kronolo?ke vrzeli med njim in drugim Bogom nad njim, med dolo?nim in nedolo?nim Bogom, med »Bogom« in »Bo?jim«. To jasno izra?a veroizpoved: »Pravi Bog od pravega Boga.«

Vpra?anje, ki si ga moramo zastaviti ob 1700. obletnici nicejskega koncila, je torej naslednje: Kak?no mesto ima Jezus Kristus v na?i sodobni in postmoderni kulturi? Pustimo ob strani svet fikcije in zabave, kjer je Jezus Kristus ?e vedno »superzvezdnik«. Poglejmo raje, kaj se dogaja na treh najbolj odlo?ilnih podro?jih diskurza v na?i dru?bi.

Jezus Kristus je v diskurzu med religijami odsoten, kar ne more biti druga?e. Glavne teme na tem podro?ju so mir, rev??ina v svetu, varovanje okolja in v nekaterih primerih tudi eti?na vpra?anja.

Jezus Kristus je odsoten tudi v diskurzu med znanostjo in vero. Ta je omejen na razpravo o tem, ali je imel svet za?etek in stvarnika ali ne. Zaradi zmage teorije velikega poka nad za?etnim skepticizmom in uveljavitve teorije o stalnem ?irjenju vesolja so znanstveniki postali manj alergi?ni na idejo o Bogu, vendar Jezus Kristus in vpra?anje odre?enja ostajata zunaj dialoga o znanosti in veri.

In kon?no, Jezus Kristus je odsoten v diskurzu med vero in razumom. Slednji se ukvarja z metafizi?nimi pojmi, ne pa z zgodovinskimi in kontingentnimi stvarnostmi, kakr?no je Kristusovo u?love?enje.

Na vsa navedena podro?ja diskurza kr??anstvo vstopa po »veri« – mi pa vemo, kako lahko »razum« in »znanost« zmagata nad »vero«. Vsi, Voltaire, Hegel, Feuerbach, Marx in Freud, so iz tega soo?enja iz?li kot zmagovalci (ali pa so vsaj mislili tako). Dokler se ni pojavil nekdo, ki je spoznal, da gre za ni?evo zmago in za boj z mlini na veter, saj sovra?nik, ki ga je treba premagati, ni religija, temve? Jezus Kristus. To je ?elel storiti Friedrich Nietzsche. Njemu je treba priznati »zaslugo«, da za svoje napade ni izbral lahke tar?e, to je »religije«, ampak je jasno dolo?il fronto, na kateri poteka odlo?ilna bitka med vero in ateizmom, in sicer Kristusovo osebo in u?enje. To je bil njegov ?ivljenjski cilj, saj je predlagal zamenjavo Kristusovega lika z likom gr?kega boga Dioniza.

Njegov poskus ni ostal osamljen, saj vemo, da so pri upodobitvi zadnje ve?erje na nedavnih olimpijskih igrah v Parizu namesto Jezusa postavili gr?kega boga Dioniza. Presoje te upodobitve so se sicer usmerile na simbole t. i. queer teorije v prizoru. Kritiki so premalo upo?tevali nekaj, kar je avtor scenografije izrecno navedel, in sicer da je osrednji lik, ki le?i in kraljuje v ospredju, poganski bog Dioniz. Namen tega je bil povrniti olimpijskim igram njihov prvotni zna?aj poganskega festivala.

Nietzschejev poskus, da bi se znebil Kristusa, ima kljub vsemu izrazito pozitiven element: odpraviti prera?unljive izgovore, razkrinkati poskuse odvra?anja od bistva. Poka?e, da se osrednje vpra?anje, tako danes kot nekdaj v Niceji, pravzaprav nana?a na samega Jezusa: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,16). Vpra?anje ni: »Kdo pravite, da je Bog?«, ampak »Kdo pravite, da sem jaz?« O tem, kdo je Bog, se lahko razgovorimo in povemo, kar ho?emo, o Jezusu Kristusu pa ne. On ni ideja, s katero lahko poljubno manipuliramo, ampak je resni?nost »v mesu in kosteh«. Upal si je re?i (za nas ni pomembno, ali kot ?iv ?lovek z lastnimi usti ali kot vstali ?lovek po ustih Duha): »Boga ni nikoli nih?e videl; edinorojeni Bog, ki biva v O?etovem naro?ju, on je razlo?il« (Jn 1,18). Kristus ne zavzame mesta »Boga religije«, ampak dokon?no razkrije njegovo pravo obli?je.

Pravkar kon?ano leto je zaznamovala tudi obletnica rojstva Immanuela Kanta (22. aprila 1724), filozofa ?istega razuma in prakti?nega uma. Kant je racionalno dokazovanje Bo?jega obstoja izklju?il iz mo?nosti ?istega razuma in to nalogo dodelil prakti?nemu umu. Z njim se lahko strinjamo le, ?e menimo, da je oseba Jezusa Kristusa – in ne »moralni imperativ« – pravi in najmo?nej?i »prakti?ni razlog« (tj. ne spekulativni!) za verovanje v Boga. Kr??anska vera izhaja iz odkritja daru in ne iz zavedanja dol?nosti, niti iz »zavesti o grehu«, kot je menil Kierkegaard. Moralna zavest je vsekakor argument za razumnost vere in to je edino, kar je Kanta o?itno zanimalo kot filozofa, ni pa ?e njen za?etek. »Moralna zavest v meni« (skupaj z »zvezdnatim nebom nad menoj«) je Kantovo lastno du?o napolnjevala z vedno novim in rasto?im ob?udovanjem in ?a??enjem (3). Vendar ?e ne z vero!

2. Niceja in Sveta Trojica

Nicejski koncil, ki je bil sklican, da bi opredelil ontolo?ki status Kristusa in njegovo mesto v veri Cerkve, je na koncu dosegel ?e pomembnej?i in odlo?ilnej?i rezultat: opredelil je samo idejo kr??anskega Boga. Nicejski koncil pomeni prehod od strogega starozaveznega monoteizma k trinitari?nemu monoteizmu. Ne zaznamuje trenutka rojstva vere v Trojico, saj sta jo vsebovali ?e krstna formula iz 28. poglavja Matejevega evangelija in apostolska veroizpoved pred Nicejo. Gre le za trenutek, ko jo ozavestijo in dogmati?no oblikujejo. Za opredelitev dogme o Trojici ni bilo treba sklicati drugega koncila: to je storil nicejski koncil, po Svetem Duhu pa ubesedil carigrajski koncil leta 381.

Kristusova bo?anskost in Bo?ja Trojica sta dve nelo?ljivi skrivnosti, dvoje vrat, ki se skupaj odpirajo ali zapirajo. ?e Kristus ni Bog, po kom bi bila oblikovana Trojica? To dokazujejo dejstva. Takoj ko Kristusovo bo?anstvo postavimo v oklepaj, odpade tudi trinitari?no obzorje. Bultmann je zapisal: »Formula ?Kristus je Bog? je napa?na v vsakem smislu, kadar se ?Boga? obravnava kot objektivno bitje, ne glede na to, ali se razume po Ariju ali po Niceji, v ortodoksnem ali v liberalnem smislu. Pravilna pa je, ?e ?Boga? razumemo kot dogodek bo?anske uresni?itve« (4). Povedano bolj jasno: Kristus ni Bog, ampak v Kristusu je (oziroma deluje) Bog.

V nadaljevanju demitologizacije je v sedemdesetih letih 20. stoletja znani (in v drugih pogledih zaslu?ni) katoli?ki teolog zapisal: »Mitske predstave tistega ?asa o nebe?kem, pred?asnem, zunajzemeljskem obstoju bitja, ki izhaja iz Boga, okoli ?teodrame?, ki jo odigrata dva (ali celo trije) bo?anska lika, ne morejo biti ve? na?e ... Monoteisti?ne vere, podedovane od Izraela in skupne z islamom, ne sme ugasniti noben trinitari?ni nauk. Ni boga izven Boga!« (5).

Namen spodbujati medverski dialog je bil dober, sredstva pa povsem napa?na. Z zavrnitvijo ideje o vmesnem bitju med Bogom in stvarstvom je bila Niceja sama prvi in najznamenitej?i primer demitologizacije. Misliti, da bo kr??anstvo postalo bolj sprejemljivo, ?e bomo Trojico dali v oklepaj, je tako, kot ?e bi mislili, da lahko atlet te?e hitreje, ?e mu iz telesa odstranimo hrbtenico.

Sredstva, s pomo?jo katerega se je vera v Kristusovo bo?anskost uskladila z neodtujljivim svetopisemskim monoteizmom, ni predstavljal filozofski izraz »konsubstancialen« (homoousios). Ta se je uveljavil pozneje v razpravi, ob strahu, ki ga je vzbudil v Arijevi skupini. Sveti Atanazij ga je uporabljal zelo previdno, ?eprav je zaradi svoje novosti in natan?nosti kmalu postal »oznaka« nicejske ortodoksije. Ne, to je bilo dose?eno predvsem z opiranjem na dejstvo, da je Kristus res Beseda, »po kateri je vse nastalo« (Jn 1,3), vendar je predvsem »Bo?ji Sin« in kot tak »rojen, ne ustvarjen« (genitum non factum). Dose?i to razlikovanje med biti rojen (gennetos) in biti ustvarjen (genetos: v gr??ini je razlika le za eno samo ?rko!) je bil najte?ji in najodlo?ilnej?i dose?ek kr??anske vere na ravni biti. V nasprotju s tem, kar je menil Adolf Harnack, Niceja ne predstavlja helenizacije kr??anstva v njegovi najakutnej?i fazi, temve? njegovo krizo in njeno premagovanje.

S tega vidika sta se morala Atanazij in pravoverna stran boriti na dveh frontah: ne le proti Ariju in njegovim ljudem, temve? tudi proti cesarju. Tisti, ki poznajo zgodovinske dogodke pred koncilom, med njim in po njem, vedo, kako mo?no sta se Konstantin in njegov osebni teolog Evzebij iz Cezareje upirala opustitvi strogega starozaveznega monoteizma. Nekatera izmed Atanazijevih petih izgnanstev so se zgodila prav zaradi tega. Temeljni razlog ni bil le teolo?ki, ampak tudi politi?ni. Strogi starozavezni monoteizem je predstavljal veliko mo?nej?i model in utemeljitev cesarjeve absolutne oblasti. O tem je pisal Erich Peterson v eseju z naslovom Monoteizem kot politi?ni problem (Leipzig, 1935).

Kr??anstvo torej izpoveduje enost Boga. Ne ?tevil?no enost, ampak nekaj neskon?no lep?ega. Obi?ajno jo imenujemo »enost bistva«, vendar je njeno pravo ime enost ljubezni, saj Bog »je« ljubezen (1 Jn 4,8). To je edina enost, ki je lahko vzor enosti – ne le Cerkve, ampak vsake ?love?ke skupnosti, za?en?i z enostjo med mo?kim in ?ensko v zakonu. To bodo vedno in nujno enosti v razli?nosti, kakr?na je prav enost Trojice. Zato ne dr?i, ?e ponovno citiramo Kanta, da »nauk o Trojici, ?e ga vzamemo dobesedno, nima prakti?nega pomena« (6). Ima ga in je ?ivljenjskega pomena! »Metafizi?ni« pesnik John Donne je imel prav: Trojica je »trda kost za filozofijo, a mehko mleko za vero« (7).

3. Sklep

Vse ne?tete zgodovinske, teolo?ke in ekumenske pobude, ki bodo potekale ob 1700. obletnici nicejskega koncila, bodo – za Boga in za Cerkev – skoraj neuporabne, ?e ne bodo slu?ile namenu, ki mu je slu?ila Niceja: da bi v kristjanih potrdili in po potrebi ponovno obudili vero v Kristusovo bo?anskost in v Bo?jo Trojico.

Telo Cerkve je neko? ustvarilo izjemen napor, s katerim se je v veri dvignilo nad vse ?love?ke sisteme in vse odpore razuma. Ostali so sadovi tega prizadevanja. Neko? se je plima dvignila na najvi?jo raven in njeno znamenje je ostalo na skali. Vendar je upor treba ponoviti, kajti samo znamenje ni dovolj. Ni dovolj, da ponovimo nicejsko veroizpoved, obnoviti moramo val vere v Kristusovo bo?anskost, ki je takrat vzvalovil in ki mu skozi stoletja ni bilo para.

Kar sem posku?al poudariti, ima pomembne posledice za kr??anski ekumenizem. Obstajata dve vrsti ekumenizma glede na vero in nevero: ekumenizem, ki zdru?uje vse tiste, ki verujejo, da je Jezus Bo?ji Sin in da je Bog O?e, Sin in Sveti Duh, ter ekumenizem, ki zdru?uje vse tiste, ki to le »razlagajo« – ekumenizem, znotraj katerega vsi kve?jemu verjamejo v iste stvari, saj nih?e ve? ne verjame v ni? v pravem pomenu besede »verovati«.

Temeljno razlikovanje duhov na podro?ju vere ni ve? tisto, ki razlikuje med katoli?ani, pravoslavnimi in protestanti, ampak tisto, ki razlikuje med tistimi, ki verujejo v Kristusa, Bo?jega Sina, in tistimi, ki vanj ne verujejo. Bil je ?as, ko je vera iz Niceje vztrajala v srcu enega samega ?loveka, Atanazija Aleksandrijskega, vendar je bilo to dovolj, da je pre?ivela in zmagoslavno nadaljevala svojo pot. Tudi danes lahko malo?tevilni verniki, ki so pripravljeni zastaviti svoje ?ivljenje za vero, veliko prispevajo k obrnitvi sedanjega trenda, ki sledi utemeljevanju Boga »etsi Christus non daretur« (8), ali – ?e huje – nerodnemu poskusu nadomestiti Kristusa z Dionizom.
Raniero Cantalamessa
Vir: , 4. januar 2025

1 Glej zbirko esejev Evangelicals and Nicene Faith. Reclaiming the Apostolic Witness, uredil Timothy George, Grand Rapids, mi , 2011.
2 Dialogus contra Luciferianos, 19.
3 Kantove Gesammelte Schriften, v , str. 161.
4 R. Bultmann, Glauben und Verstehen, ii, Tübingen 1938, str. 258.
5 H. Küng, Biti kristjan, Milano 1976, str. 505 in 540.
6 The Conflict of Faculties, Dodatek ii , 1, a.
7 John Donne, Litanije, 4: Trojica (»kosti filozofiji, a mleko veri«).
8 »Kakor da Kristus ne obstaja.«