Odmev jubileja mladih: poklicani biti luč in upanje za druge
Eleanna Guglielmi – Vatican News
Kim je stara enaindvajset let. Prihaja iz Seula. V korejščini njeno ime pomeni »luč sveta«. 29. julija se je Leon XIV. na Trgu svetega Petra zazrl v mlade, se nasmehnil in jim zaklical: »Vi ste luč sveta.« V tistem trenutku, pripoveduje Kim, se je pročelje bazilike razsvetlilo. »Bilo je, kot da bi izgovoril moje ime.« Beseda, luč, poslanstvo, rojeno iz notranjosti: »Toliko sem prejela ... zdaj moram to deliti naprej.«
Mauricio je star dvajset let in prihaja iz Združenih držav Amerike. Papežev klic k miru je tlel v njem do zadnjega dne, kot žerjavica pod pepelom. Na vprašanje, kaj mu ostaja od teh dni v Rimu, odgovori: »Papež je govoril o mladih, ki trenutno trpijo v Gazi in Ukrajini. Če se dotaknemo vsakega srca posebej in enega za drugim, se bo svet spremenil.«
Kim in Mauricio sta dva od dvesto mladih iz mednarodnega združenja Idente Youth, ki letos praznuje petdeseto obletnico. Mladi so prišli v Rim na jubilej mladih iz Azije, Evrope in obeh Amerik: Južne Koreje, Filipinov, Japonske, Nemčije, Španije, Francije, Italije, Čila, Kolumbije, Ekvadorja, Združenih držav Amerike, Hondurasa in Mehike.
Vsesplošen in zelo oseben poziv k svetosti
19-letni Sebastian iz Ekvadorja nima nobenih dvomov: »To ni bilo navadno potovanje: mi smo upanje, ki ga moramo prinesti drugim. Smo milijon mladih s poslanstvom.« To poslanstvo se za Monico iz Ekvadorja imenuje svetost. V kratkem pogovoru pravi: »Papež nas je pozval k svetosti: naj se ne zadovoljimo z manj. V preprostih dejanjih, v vsakdanji zvestobi.« Kot pravi Gerardo iz Mehike, ki se sklicuje na papeževe besede: »Prava prijateljstva se ne gradijo samo na družbenih omrežjih, ampak v Kristusovi.« Ti mladi so odkrili, da si vedno bolj želijo sanjati velike stvari, da so pripravljeni sprejemati pomembne odločitve, da so bogati z nepričakovanimi sposobnostmi, da so protagonisti spremembe, ki ni le mogoča, ampak predvsem neizogibna. To jubilejno leto so doživeli kot vsesplošno, a hkrati zelo osebno »zborovanje«, na katerem je bil Kristus prisoten na nepredvidljive in zelo učinkovite načine. Ni bil neki shod. Bilo je prebujenje. Klic, ki se je dotaknil srca.
Od upora do milosti
»Prišla sem polna upora proti Bogu,« pravi dekle iz Francije. Druga govori o prehodu skozi sveta vrata kot o zelo pomembnem trenutku. In potem globoka ganjenost med molitvenim bdenjem s papežem: »Mi mladi smo tudi sad mnogih solz tistih, ki nas spremljajo.« Angelic s Filipinov pravi: »Ko se dva človeka v zaupanju odpreta drug drugemu, nastane skupnost, ki zdravi.« Nato doda: »Moje telo je bilo utrujeno, a je vzdržalo, ker je bilo moje srce polno milosti.« V dneh jubileja so bili »moja moč zakramenti«, pravi Danielle, ki se spominja nepozabnega prizora: »Milijon mladih v tišini pred evharistijo: tam sem čutil, da nismo sami«. Kyla, prav tako s Filipinov, govori o združenosti: »Vsi smo gledali eno samo osebo: Kristusa. Skupaj smo nosili križ ljubezni«. James pripoveduje o utrujenosti, soncu, žeji. A tudi o odkritju: »V bolečini sem spoznal, da obstaja slavljenje. Upanje se rojeva iz skupnega napora«. V spominu mu je ostal obraz dekleta: »Izgubila je vero. S pomočjo prijateljev jo je ponovno našla. Zdaj se mi zdi, da lahko spet gledam Kristusa«.
Za nekatere, kot je Ariana iz Združenih držav Amerike, je bil jubilej ponovno odkritje izgubljenega upanja: »V življenju se je zgodilo veliko stvari, zaradi katerih sem izgubila upanje. Toda to, da sem videla upanje v drugih, bila pri maši z vsemi ostalimi, to mi je pomagalo, da nisem izgubila vere.« Za Iris s Filipinov je postalo bolj jasno, da »upanje ni abstrakten pojem, ampak oseba: Kristus«. Za Pabla iz Barcelone »življenje brez vere ni življenje.« Gabriele iz Rima pa pravi: »Počutil sem se, kot da sem upanje za druge mlade. To je šele začetek poti k pomembnejšim ciljem.«
Stati v vrsti pod soncem bratstva
Veliko mladih se spominja skupnega napora, ki se je spremenilo v veselje. Alessio iz Toskane pravi: »Med hojo pod soncem je prišla na površje prava človečnost. Napor se je spremenil v veselje in vse razlike so zbledele. Bili smo tam z enim samim razlogom.« Yadira iz Hondurasa je molila za milost, da bi si prizadevala za mir: »Naj nas Gospod naredi sposobne in pogumne.« Victoria iz Francije je jubilej doživela kot trenutek notranjega miru in odprtosti: »Množica romarjev, skupno veselje, skupna molitev ... Med adoracijo in mašo sem bila potopljena v globok notranji mir.«
Vsega tega ne morem obdržati zase
»V čem je smisel, da vse to obdržim zase?« se sprašuje Italo iz Ekvadorja. »Mladi, ki se niso mogli udeležiti jubileja, morajo vedeti, kaj smo doživeli.« Tudi Susana iz New Yorka čuti, da se je v njej nekaj spremenilo: »Ta jubilej je spremenil moje življenje ... pa tudi mojo dušo.« Iván, prav tako iz Ekvadorja, želi mir, ki ga je prejel, posredovati naprej: »Še naprej bom vse ponotranjil z Božjo besedo in to želim prinesti tudi drugim.«
Hvaležnost kot skupni jezik
Mnogi udeleženci jubileja mladih izražajo globoko hvaležnost. Ne le mladim. Tudi spremljevalcem, organizatorjem in vsem, ki so ves teden tiho služili na delavnicah in srečanjih. Marco iz Italije pove: »Tisti, ki svoje delo opravljajo z ljubeznijo, v resnici ne delajo, ampak živijo poslanstvo.« Danielle s Filipinov: »Ta izkušnja je dar previdnosti Boga Očeta. Hvala za vašo junaško ljubezen,« zatrdi Danielle s Filipinov. Alex iz Ekvadorja pa pravi: »Vsako dejanje, vsaka beseda in vsaka oblika služenja, ponujena z ljubeznijo, mi je dala občutek domačnosti.« Ruth iz Torina je prepričana: »Sejemo, da bi postali nosilci sprememb, ki prihajajo iz enega in edinega Dobrega.«
Poklicani po imenu, da bi bili luč
V na videz anonimni množici se je vsakdo čutil poklicanega po imenu. Ne k neki službi, vlogi, predstavi, ampak k »biti: biti luč, biti sol«. Ne k temu, da počnemo nekaj, ampak da »smo nekdo«. In iz tega imena, iz tega, kdo sem, izvira poslanstvo. Ti mladi so se počutili pomembne, ker so se čutili ljubljene in poklicane k življenju. Kim iz Južne Koreje se je oklenila začetne iskre v svojem srcu. Mauricio iz ZDA je postal odmev papeževega zadnjega poziva. Dve celini na različnih koncih sveta. A en sam odgovor. Na tisoče jezikov, a en sam glas: Kristusov glas, ki neprenehoma kliče.
.