杏MAP导航

Leon XIV.

Pred za?etkom svete ma?e je pape? Leon XIV. vsem navzo?im v razli?nih jezikih vo??il dober dan, v italijan??ini pa tudi lepo nedeljo: »Buongiorno a tutti! Buona domenica! Good morning! Buenos dias! E Bonjour, Guten Morgen!«

Zatem je v angle??ini nadaljeval:  »Upam, da ste se vsi vsaj malo spo?ili. V kratkem bomo za?eli veliko praznovanje, ki nam ga je Kristus zapustil s svojo prisotnostjo v evharistiji. Bog vas vse blagoslovi in naj bo to resni?no nepozaben dogodek za vsakega od nas. Ko smo skupaj kot Kristusova Cerkev, sledimo, hodimo skupaj, ?ivimo Jezusa Kristusa«. Na koncu je ?e dodal v italijan??ini: »Vsem ?elim lepo obhajanje«.

Homilija svetega o?eta Leona XIV. 
ma?a ob jubileju mladih 
Rim – Tor Vergata 
3. avgusta 2025

Dragi mladi, po vigiliji, ki smo jo do?iveli skupaj v?eraj zve?er, smo se danes ponovno zbrali, da bi obhajali evharistijo, zakrament popolne podaritve sebe, ki jo je Gospod storil za nas. V tej izku?nji si lahko predstavljamo, da ponovno hodimo po poti, ki sta jo v velikono?nem ve?eru prehodila emav?ka u?enca (prim. Lk 24, 13-35). Najprej sta se prestra?ena in razo?arana oddaljevala od Jeruzalema; odhajala sta prepri?ana, da po Jezusovi smrti ni mo? ve? ni?esar pri?akovati, ni?esar upati. Pa sta sre?ala ravno njega, ga sprejela kot popotnega tovari?a, ga poslu?ala, ko jima je razlagal Pisma in ga kon?no prepoznala v lomljenju kruha. Tedaj so se njune o?i odprle in veselo oznanilo velike no?i je na?lo prostor v njunih srcih.

Dana?nje bogoslu?je nam ne govori neposredno o tem prizoru, pomaga pa nam razmi?ljati o tem, kar pripoveduje: sre?anje z Vstalim Kristusom, ki spremeni na?e ?ivljenje in osvetljuje na?a ?ustva, ?elje, misli.

Prvo berilo, vzeto iz knjige Pridigar, nas vabi, naj se kot u?enca, o katerih smo govorili, sprijaznimo z izku?njo svojih omejitev, kon?nosti minljivih stvari (prim. Prd 1,2; 2,21-23); in psalm z odpevom, ki je njegov odmev, nam ponuja podobo trave, »ki poganja; zjutraj vzcveti in po?ene, zve?er ovene in usahne« (Ps 90,5-6). To sta dva mo?na opomina, morda nekoliko ?okantna, ki pa nas ne smeta prestra?iti, kot da bi bili »tabu« temi, ki se ju izogibati. Krhkost, o kateri govorita, je namre? del ?uda, da smo. Pomislimo na simbol trave: kaj ni cveto?i travnik lep? Seveda je ob?utljiv, sestavljen iz tenkih, ranljivih stebel, ki se posu?ijo, upognejo, zlomijo, a hkrati jih hitro nadomestijo druga, ki po?enejo za njimi, za katera prva velikodu?no postanejo hranivo in gnojilo, ko se pou?ijejo na terenu. Tako ?ivi polje, ki se nenehno obnavlja, in tudi med ledenimi zimskimi meseci, ko se zdi, da vse mol?i, njegova energija kipi pod zemljo in se pripravlja, da spomladi eksplodira v tiso? barvah.

Dragi prijatelji, tudi mi smo ustvarjeni tako: ustvarjeni smo za to. Ne za ?ivljenje v katerem je vse predvidljivo in dolo?eno, ampak za bivanje, ki se stalno obnavlja v darovanju, v ljubezni. In tako vedno te?imo po ne?em »ve?«, ki nam ga ne more dati nobena konkretna stvarnost, saj ?utimo tako veliko in peko?o ?ejo, da nam je ne more pogasiti nobena pija?a na tem svetu. Pred to ?ejo ne varajmo svojih src, da bi jo sku?ali pogasiti z neu?inkovitimi nadomestki! Raje ji prisluhnimo! Iz nje naredimo pru?ko, na katero se bomo povzpeli, da bi se kot otroci na konicah prstov pokazali na oknu sre?anja z Bogom. Zna?li se bomo pred njim, ki nas ?aka, ki celo ne?no trka na steklo na?e du?e (prim. Raz 3,20). In lepo je, da mu ?e pri dvajsetih na ste?aj odpremo srce in mu dovolimo, da vstopi, in si nato skupaj z njim drznemo iti proti ve?nim prostorom neskon?nosti.

Ko je sv. Avgu?tin govoril o svojem intenzivnem iskanju Boga, se je vpra?al: »Kaj je torej predmet na?ega upanja […]? Je to zemlja? Ne. Nekaj, kar prihaja iz zemlje, kot zlato, srebro, drevo, ?etev, voda […]? Te stvari so nam v?e?, te stvari so dobre« (Govor 313/F, 3). In je zaklju?il: »I??i tistega, ki jih je ustvaril, on je tvoje upanje« (prav tam). Ko je razmi?ljal o prehojeni poti, je molil reko?: »Bil si v meni in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal […] Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in ?arel si in pregnal si mojo slepoto. Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te la?en in ?ejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru« (Izpovedi, 10,27).

Sestre in bratje, to so ?udovite besede, ki nas spominjajo na to, kar je pape? Fran?i?ek dejal v Lizboni na Svetovnem dnevu mladih nekim drugim mladim: »Vsak je poklican, da se soo?i z velikimi vpra?anji, ki nimajo […] preprostega ali takoj?njega odgovora, ampak nas vabijo na pot, da prese?emo sami sebe, da gremo onkraj […] do vzleta, brez katerega ni poleta. Ne vznemirjajmo se torej, ?e se znajdemo notranje ?ejni, razburjeni, neizpolnjeni, ?eljni smisla in prihodnosti […] Nismo bolni, smo ?ivi!« (Govor na sre?anju z mladimi univerzitetnimi ?tudenti, 3. avgusta 2023).

V na?ih srcih je ?go?e vpra?anje, potreba po resnici, ki je ne smemo podcenjevati in nas vodi, da se vpra?amo: kaj je v resnici sre?a? Kaj je pravi okus ?ivljenja? Kaj nas osvobaja mlak nesmisla, dolg?asa in povpre?nosti?

V preteklih dneh ste do?iveli veliko lepih stvari. Sre?ali ste se z vrstniki iz razli?nih koncev sveta, ki pripadajo razli?nim kulturam. Izmenjali ste si spoznanja, podelili ste pri?akovanja, pogovarjali ste se z mestom preko umetnosti, glasbe, informacij in ?porta. Nato ste v Circo Massimo pristopili k zakramentu pokore, prejeli Bo?je odpu??anje in prosili za njegovo pomo? pri dobrem ?ivljenju.

Iz vsega tega lahko dojamete pomemben odgovor: polnost na?ega ?ivljenja ni odvisna od tega, kar kopi?imo in, kot smo sli?ali v evangeliju, ne od tega, kaj posedujemo (prim. Lk 12, 13-21). Povezana je s tem, kar znamo z veseljem sprejeti in podeliti (prim. Mt 10,8-10; Jn 6, 1-13). Kupovanje, kopi?enje in tro?enje ni dovolj. Dvigniti moramo pogled, pogledati navzgor, »na to, kar je zgoraj« (Kol 3,2), da bi spoznali, da ima med svetnimi resni?nosti vse smisel samo v toliko, koliko slu?i zdru?evanju z Bogom in z brati v ljubezni, tako da v nas rastejo »usmiljenje, dobrotljivost, poni?nost, krotkost, potrpe?ljivost« (Kol 3,12), odpu??anje (prav tam v. 13), mir (prim Jn 14,27), kot tudi vse tisto, kar je v Kristusu (prim. Flp 2,5). Na tem obzorju bomo vedno bolje razumeli, kaj pomeni, da »upanje […] ne osramoti, ker je Bo?ja ljubezen izlita v na?a srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (prim. Rim 5,5).

Dragi mladi, na?e upanje je Jezus. On, »ki vzbuja v vas ?eljo, da bi iz svojega ?ivljenja naredili nekaj velikega […], da bi izbolj?ali sebe in dru?bo, jo naredili bolj ?love?ko in bolj bratsko«, kot je dejal sv. Janez Pavel II. (15. svetovni dan mladih, molitvena vigilija, 19. avgusta 2000). Ostajajmo zdru?eni z Njim, ostanimo vedno v njegovem prijateljstvu, negujmo ga z molitvijo, ?e??enjem, evharisti?nim obhajilom, pogosto spovedjo, velikodu?no ljubeznijo, kakor sta nas u?ila Peter Jurij Frassati in Karel Acutis, ki bosta kmalu progla?ena za svetnika. Stremite po velikih stvareh, po svetosti, kjerkoli ste. Ne zadovoljite se z manj. Potem boste videli v vas in okoli vas vsak dan rasti lu? evangelija.

Izro?am vas Mariji, Devici upanja. Ko se boste v prihodnjih dneh vra?ali v svoje dr?ave, na vse strani sveta, z njeno pomo?jo ?e naprej veselo hodite po Zveli?arjevih stopinjah in vsakega, ki ga sre?ate, oku?ite s svojim navdu?enjem in s pri?evanjem svoje vere! Sre?no pot!