杏MAP导航

Leon XIV.

Pred za膷etkom svete ma拧e je pape啪 Leon XIV. vsem navzo膷im v razli膷nih jezikih vo拧膷il dober dan, v italijan拧膷ini pa tudi lepo nedeljo: »Buongiorno a tutti! Buona domenica! Good morning! Buenos dias! E Bonjour, Guten Morgen!«

Zatem je v angle拧膷ini nadaljeval:  »Upam, da ste se vsi vsaj malo spo膷ili. V kratkem bomo za膷eli veliko praznovanje, ki nam ga je Kristus zapustil s svojo prisotnostjo v evharistiji. Bog vas vse blagoslovi in naj bo to resni膷no nepozaben dogodek za vsakega od nas. Ko smo skupaj kot Kristusova Cerkev, sledimo, hodimo skupaj, 啪ivimo Jezusa Kristusa«. Na koncu je 拧e dodal v italijan拧膷ini: »Vsem 啪elim lepo obhajanje«.

Homilija svetega o膷eta Leona XIV. 
ma拧a ob jubileju mladih 
Rim 鈥� Tor Vergata 
3. avgusta 2025

Dragi mladi, po vigiliji, ki smo jo do啪iveli skupaj v膷eraj zve膷er, smo se danes ponovno zbrali, da bi obhajali evharistijo, zakrament popolne podaritve sebe, ki jo je Gospod storil za nas. V tej izku拧nji si lahko predstavljamo, da ponovno hodimo po poti, ki sta jo v velikono膷nem ve膷eru prehodila emav拧ka u膷enca (prim. Lk 24, 13-35). Najprej sta se prestra拧ena in razo膷arana oddaljevala od Jeruzalema; odhajala sta prepri膷ana, da po Jezusovi smrti ni mo膷 ve膷 ni膷esar pri膷akovati, ni膷esar upati. Pa sta sre膷ala ravno njega, ga sprejela kot popotnega tovari拧a, ga poslu拧ala, ko jima je razlagal Pisma in ga kon膷no prepoznala v lomljenju kruha. Tedaj so se njune o膷i odprle in veselo oznanilo velike no膷i je na拧lo prostor v njunih srcih.

Dana拧nje bogoslu啪je nam ne govori neposredno o tem prizoru, pomaga pa nam razmi拧ljati o tem, kar pripoveduje: sre膷anje z Vstalim Kristusom, ki spremeni na拧e 啪ivljenje in osvetljuje na拧a 膷ustva, 啪elje, misli.

Prvo berilo, vzeto iz knjige Pridigar, nas vabi, naj se kot u膷enca, o katerih smo govorili, sprijaznimo z izku拧njo svojih omejitev, kon膷nosti minljivih stvari (prim. Prd 1,2; 2,21-23); in psalm z odpevom, ki je njegov odmev, nam ponuja podobo trave, »ki poganja; zjutraj vzcveti in po啪ene, zve膷er ovene in usahne« (Ps 90,5-6). To sta dva mo膷na opomina, morda nekoliko 拧okantna, ki pa nas ne smeta prestra拧iti, kot da bi bili »tabu« temi, ki se ju izogibati. Krhkost, o kateri govorita, je namre膷 del 膷uda, da smo. Pomislimo na simbol trave: kaj ni cveto膷i travnik lep? Seveda je ob膷utljiv, sestavljen iz tenkih, ranljivih stebel, ki se posu拧ijo, upognejo, zlomijo, a hkrati jih hitro nadomestijo druga, ki po啪enejo za njimi, za katera prva velikodu拧no postanejo hranivo in gnojilo, ko se pou啪ijejo na terenu. Tako 啪ivi polje, ki se nenehno obnavlja, in tudi med ledenimi zimskimi meseci, ko se zdi, da vse mol膷i, njegova energija kipi pod zemljo in se pripravlja, da spomladi eksplodira v tiso膷 barvah.

Dragi prijatelji, tudi mi smo ustvarjeni tako: ustvarjeni smo za to. Ne za 啪ivljenje v katerem je vse predvidljivo in dolo膷eno, ampak za bivanje, ki se stalno obnavlja v darovanju, v ljubezni. In tako vedno te啪imo po ne膷em »ve膷«, ki nam ga ne more dati nobena konkretna stvarnost, saj 膷utimo tako veliko in peko膷o 啪ejo, da nam je ne more pogasiti nobena pija膷a na tem svetu. Pred to 啪ejo ne varajmo svojih src, da bi jo sku拧ali pogasiti z neu膷inkovitimi nadomestki! Raje ji prisluhnimo! Iz nje naredimo pru膷ko, na katero se bomo povzpeli, da bi se kot otroci na konicah prstov pokazali na oknu sre膷anja z Bogom. Zna拧li se bomo pred njim, ki nas 膷aka, ki celo ne啪no trka na steklo na拧e du拧e (prim. Raz 3,20). In lepo je, da mu 啪e pri dvajsetih na ste啪aj odpremo srce in mu dovolimo, da vstopi, in si nato skupaj z njim drznemo iti proti ve膷nim prostorom neskon膷nosti.

Ko je sv. Avgu拧tin govoril o svojem intenzivnem iskanju Boga, se je vpra拧al: »Kaj je torej predmet na拧ega upanja [鈥�]? Je to zemlja? Ne. Nekaj, kar prihaja iz zemlje, kot zlato, srebro, drevo, 啪etev, voda [鈥�]? Te stvari so nam v拧e膷, te stvari so dobre« (Govor 313/F, 3). In je zaklju膷il: »I拧膷i tistega, ki jih je ustvaril, on je tvoje upanje« (prav tam). Ko je razmi拧ljal o prehojeni poti, je molil reko膷: »Bil si v meni in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal [鈥�] Vabil si in klical 鈥� in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in 啪arel si in pregnal si mojo slepoto. Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj 鈥� po tebi koprnim. Okusil sem te 鈥� in sem te la膷en in 啪ejen. Dotaknil si se me 鈥� in zagorel sem po tvojem miru« (Izpovedi, 10,27).

Sestre in bratje, to so 膷udovite besede, ki nas spominjajo na to, kar je pape啪 Fran膷i拧ek dejal v Lizboni na Svetovnem dnevu mladih nekim drugim mladim: »Vsak je poklican, da se soo膷i z velikimi vpra拧anji, ki nimajo [鈥�] preprostega ali takoj拧njega odgovora, ampak nas vabijo na pot, da prese啪emo sami sebe, da gremo onkraj [鈥�] do vzleta, brez katerega ni poleta. Ne vznemirjajmo se torej, 膷e se znajdemo notranje 啪ejni, razburjeni, neizpolnjeni, 啪eljni smisla in prihodnosti [鈥�] Nismo bolni, smo 啪ivi!« (Govor na sre膷anju z mladimi univerzitetnimi 拧tudenti, 3. avgusta 2023).

V na拧ih srcih je 啪go膷e vpra拧anje, potreba po resnici, ki je ne smemo podcenjevati in nas vodi, da se vpra拧amo: kaj je v resnici sre膷a? Kaj je pravi okus 啪ivljenja? Kaj nas osvobaja mlak nesmisla, dolg膷asa in povpre膷nosti?

V preteklih dneh ste do啪iveli veliko lepih stvari. Sre膷ali ste se z vrstniki iz razli膷nih koncev sveta, ki pripadajo razli膷nim kulturam. Izmenjali ste si spoznanja, podelili ste pri膷akovanja, pogovarjali ste se z mestom preko umetnosti, glasbe, informacij in 拧porta. Nato ste v Circo Massimo pristopili k zakramentu pokore, prejeli Bo啪je odpu拧膷anje in prosili za njegovo pomo膷 pri dobrem 啪ivljenju.

Iz vsega tega lahko dojamete pomemben odgovor: polnost na拧ega 啪ivljenja ni odvisna od tega, kar kopi膷imo in, kot smo sli拧ali v evangeliju, ne od tega, kaj posedujemo (prim. Lk 12, 13-21). Povezana je s tem, kar znamo z veseljem sprejeti in podeliti (prim. Mt 10,8-10; Jn 6, 1-13). Kupovanje, kopi膷enje in tro拧enje ni dovolj. Dvigniti moramo pogled, pogledati navzgor, »na to, kar je zgoraj« (Kol 3,2), da bi spoznali, da ima med svetnimi resni膷nosti vse smisel samo v toliko, koliko slu啪i zdru啪evanju z Bogom in z brati v ljubezni, tako da v nas rastejo »usmiljenje, dobrotljivost, poni啪nost, krotkost, potrpe啪ljivost« (Kol 3,12), odpu拧膷anje (prav tam v. 13), mir (prim Jn 14,27), kot tudi vse tisto, kar je v Kristusu (prim. Flp 2,5). Na tem obzorju bomo vedno bolje razumeli, kaj pomeni, da »upanje [鈥�] ne osramoti, ker je Bo啪ja ljubezen izlita v na拧a srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (prim. Rim 5,5).

Dragi mladi, na拧e upanje je Jezus. On, »ki vzbuja v vas 啪eljo, da bi iz svojega 啪ivljenja naredili nekaj velikega [鈥�], da bi izbolj拧ali sebe in dru啪bo, jo naredili bolj 膷love拧ko in bolj bratsko«, kot je dejal sv. Janez Pavel II. (15. svetovni dan mladih, molitvena vigilija, 19. avgusta 2000). Ostajajmo zdru啪eni z Njim, ostanimo vedno v njegovem prijateljstvu, negujmo ga z molitvijo, 膷e拧膷enjem, evharisti膷nim obhajilom, pogosto spovedjo, velikodu拧no ljubeznijo, kakor sta nas u膷ila Peter Jurij Frassati in Karel Acutis, ki bosta kmalu progla拧ena za svetnika. Stremite po velikih stvareh, po svetosti, kjerkoli ste. Ne zadovoljite se z manj. Potem boste videli v vas in okoli vas vsak dan rasti lu膷 evangelija.

Izro膷am vas Mariji, Devici upanja. Ko se boste v prihodnjih dneh vra膷ali v svoje dr啪ave, na vse strani sveta, z njeno pomo膷jo 拧e naprej veselo hodite po Zveli膷arjevih stopinjah in vsakega, ki ga sre膷ate, oku啪ite s svojim navdu拧enjem in s pri膷evanjem svoje vere! Sre膷no pot!