笔补辫别啪 pri katehezi: Odpu拧膷anje ni zanikanje, pomeni ljubiti do konca
Izhodi拧膷e kateheze 鈥� ki je del cikla jubilejnih katehez o Jezusu, na拧em upanju 鈥� je bil odlomek iz Janezovega evangelija, ki govori o napovedi Judovega izdajstva. Jezus vé, da bo njegova ljubezen morala pretrpeti najbolj bole膷o rano, rano izdajstva. Pa vendar ljubi do konca. Judu ponudi gri啪ljaj, sprejme svobodo drugega in odpusti, ne da bi 膷akal na kesanje, kajti odpu拧膷anje je zastonjski dar.
笔补辫别啪 je izpostavil, da odpu拧膷anje ni pozaba in ni slabost: »Je sposobnost, da drugega pustimo svobodnega, medtem ko ga ljubimo do konca. Jezusova ljubezen ne zanika resnice bole膷ine, a tudi ne dopusti, da bi zlo imelo zadnjo besedo.«
Evangelij nam ka啪e, da vedno 鈥� tudi ko smo ranjeni in izdani 鈥� obstaja na膷in, da ljubimo 拧e naprej, 膷etudi se vse zdi nepopravljivo. »Odpustiti ne pomeni zanikani zla, ampak prepre膷iti, da bi to povzro膷ilo 拧e ve膷 zla. Ne pomeni re膷i, da se ni ni膷 zgodilo, ampak storiti vse, kar je mogo膷e, da prihodnosti ne bo narekovala mr啪nja.« Sveti o膷e je zato povabil, naj Gospoda prosimo za milost, da bi znali odpustiti, tudi ko se ne 膷utimo razumljene, tudi ko se 膷utimo zapu拧膷ene.
Svetopisemski odlomek: Jn 13,1-5
Pred velikono膷nim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je pri拧la njegova ura, ko pojde s tega sveta k O膷etu, in ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med ve膷erjo je hudi膷 Judu I拧karijotu, Simonovemu sinu, 啪e polo啪il v srce, naj Jezusa izda. Ker je vedel, da mu je O膷e vse dal v roke in da je pri拧el od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od ve膷erje, odlo啪il vrhnje obla膷ilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vodo v umivalnik in za膷el u膷encem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan.
Cikel katehez 鈥� Jubilej 2025: Jezus Kristus, na拧e upanje
III. Jezusova velika no膷
3. Odpu拧膷anje. »Izkazal jim je ljubezen do konca« (Jn 13,1)
Dragi bratje in sestre, danes se bomo ustavili pri enem najbolj pretresljivih in svetlih dejanj evangelija: trenutek, ko Jezus med zadnjo ve膷erjo ponudi gri啪ljaj tistemu, ki ga bo izdal. To ni le gesta podelitve, ampak veliko ve膷: je zadnji poskus ljubezni, ki se ne vda.
Sveti Janez nam s svojo globoko duhovno rahlo膷utnostjo o tem dogodku takole pripoveduje: » Med ve膷erjo je hudi膷 Judu I拧karijotu, Simonovemu sinu, 啪e polo啪il v srce, naj Jezusa izda. [鈥 Jezus, ker je vedel, da je pri拧la njegova ura, [鈥 jim je izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1-2). Ljubiti do konca: to je klju膷 za razumevanje Kristusovega srca. Ljubezen, ki se ne vda pred zavrnitvijo, razo膷aranjem in niti nehvale啪nostjo.
Jezus pozna uro, a se ji ne podredi: izbere jo. On je ta, ki prepozna trenutek, ko bo njegova ljubezen morala pretrpeti najbolj bole膷o rano, rano izdajstva. In namesto da bi se umaknil, obto啪il, se branil ... 拧e naprej ljubi: umije noge, pomo膷i kruh in ga ponudi.
»Tisti je, ki mu bom pomo膷il gri啪ljaj in mu ga dal« (Jn 13,26). S tem preprostim in poni啪nim dejanjem Jezus 拧e naprej in 拧e globlje ljubi. Ne zato, ker ne bi hotel videti, kar se dogaja, ampak prav zato, ker jasno vidi. Razumel je, da svobodo drugega, tudi ko se je izgubil v zlu, 拧e vedno lahko dose啪e lu膷 mile geste. Kajti vé, da resni膷no odpu拧膷anje ne 膷aka na kesanje, ampak se prvo ponudi kot zastonjski dar, 拧e preden je sprejeto.
Juda tega 啪al ne razume. Potem ko sprejme gri啪ljaj 鈥� pravi evangelij 鈥� »je 拧el Satan vanj« (Jn 13,27). Ta odlomek nas pretrese: kot da se je zlo, ki je bilo do tistega trenutka skrito, razkrilo, potem ko je ljubezen pokazala svoj najbolj nemo膷en obraz. In prav zato, bratje in sestre, je tisti gri啪ljaj na拧a re拧itev: pravi nam namre膷, da Bog stori vse 鈥� prav vse 鈥�, da bi nas dosegel, tudi v uri, ko ga zavrnemo.
Tukaj se odpu拧膷anje razodene v vsej svoji mo膷i in poka啪e konkreten obraz upanja. Ni pozaba, ni slabost. Je sposobnost, da drugega pustimo svobodnega, medtem ko ga ljubimo do konca. Jezusova ljubezen ne zanika resnice bole膷ine, a tudi ne dopusti, da bi zlo imelo zadnjo besedo. To je skrivnost, ki jo Jezus izpolnjuje v nas, v kateri smo v膷asih tudi mi poklicani sodelovati.
Koliko odnosov se razdre, koliko zgodb se zaplete, koliko neizre膷enih besed ostane zamol膷anih. Vendar pa nam evangelij ka啪e, da vedno obstaja na膷in, da ljubimo 拧e naprej, tudi ko se vse zdi nepopravljivo ogro啪eno. Odpustiti ne pomeni zanikani zla, ampak prepre膷iti, da bi povzro膷ilo 拧e ve膷 zla. Ne pomeni re膷i, da se ni ni膷 zgodilo, ampak storiti vse, kar je mogo膷e, da prihodnosti ne bo narekovala mr啪nja.
Ko Juda zapusti sobo, »je bila no膷« (Jn 13,30). A takoj zatem Jezus pravi: »Zdaj je Sin 膷lovekov poveli膷an« (Jn 13,31). 艩e vedno je no膷, a lu膷 je 啪e za膷ela sijati. In sije, ker Kristus ostane zvest do konca, in zato je njegova ljubezen mo膷nej拧a od sovra拧tva.
Dragi bratje in sestre, tudi mi 啪ivimo bole膷e in te啪ke no膷i. No膷i du拧e, no膷i razo膷aranja, no膷i, ko nas je kdo ranil ali izdal. V teh trenutkih smo v sku拧njavi, da bi se zaprli vase, se za拧膷itili, vrnili udarec. Toda Gospod nam poka啪e upanje, da vedno obstaja tudi druga pot. U膷i nas, da lahko ponudimo gri啪ljaj tudi nekomu, ki nam obrne hrbet. Da lahko odgovorimo s ti拧ino zaupanja. In da lahko gremo naprej dostojanstveno, ne da bi se odpovedali ljubezni.
Danes prosimo za milost, da bi znali odpustiti, tudi ko se ne 膷utimo razumljene, tudi ko se 膷utimo zapu拧膷ene. Kajti prav v teh urah lahko ljubezen dose拧e svoj vrhunec. Kot nas u膷i Jezus, ljubiti pomeni drugega pustiti svobodnega 鈥� tudi da nas izda 鈥�, ne da bi kdaj nehali verjeti, da je tudi ta svoboda, ranjena in izgubljena, lahko iztrgana iz prevare teme in vrnjena v lu膷 dobrega.
Ko lu膷i odpu拧膷anja uspe pronicati skozi najgloblje razpoke srca, razumemo, da ni nikoli zaman. 膶etudi ga drugi ne sprejme, 膷eprav se zdi zaman, odpu拧膷anje osvobaja tistega, ki ga podarja: razpusti zamero, povrne mir, 膷loveka usmeri nazaj k sebi.
Jezus s preprostim dejanjem ponujenega kruha poka啪e, da lahko vsaka izdaja postane prilo啪nost odre拧enja, 膷e jo izberem kot prostor za ve膷jo ljubezen. Ne popusti zlu, ampak ga premaga z dobrim, tako da mu prepre膷i ugasniti, kar je v nas najbolj resni膷no: sposobnost ljubiti.
笔补辫别啪 blagoslovil vernike v baziliki sv. Petra
Mnogi verniki so splo拧no avdienco tudi tokrat spremljali prek velikih zaslonov na trgu Petriano pred vatikansko dvorano Pavla VI. ter v v baziliki svetega Petra. Sveti o膷e se je ob koncu avdience napotil 拧e k njim, jim namenil nekaj besed in podelil svoj blagoslov.
Kot je dejal, je dana拧nja kateheza govorila o bole膷em trenutku Jezusovega 啪ivljenja, s katerim nas Gospod u膷i odpu拧膷ati, 拧e preden drugi prosi odpu拧膷anja. »Odpu拧膷anje je vedno zelo veliko znamenje ljubezni, pristne ljubezni, zlasti Bo啪je ljubezni do vseh nas,« je dejal Leon XIV. in povabil: »Prosimo Gospoda za odpu拧膷anje, u膷imo se odpu拧膷ati drug drugemu. Vsi se nau膷imo odpu拧膷ati, kajti medsebojno odpu拧膷anje pomeni graditi mostove miru. Moramo moliti za mir, ki je tako zelo potreben v dana拧njem svetu; mir, ki nam ga lahko podari samo Jezus Kristus.«
Photogallery
