Kateheza: O?e nas ?aka in vedno pu??a vrata odprta
Vatican News
Tudi v velikem tednu pape? Fran?i?ek, ki okreva v Domu svete Marte, ni obhajal splo?ne avdience z verniki, vendar je tudi tokrat Sveti sede? objavil katehezo, pripravljeno za to prilo?nost. Pape? v njej govori o evangeljskem odlomku o usmiljenem o?etu in dveh sinovih ter vabi, da bi se tudi mi vpra?ali: »Kje sem jaz v tej pripovedi?« Po njegovih besedah sta oba brata izgubljena, ?eprav iz razli?nih razlogov. Vendar pa o?e »vedno pu??a vrata odprta za oba«, tako kot to po?ne Bog z nami. In to je razlog upanja: lahko upamo, ker vemo, da nas O?e ?aka, nas vidi od dale? in vedno pu??a vrata odprta.
Svetopisemski odlomek: Lk 15,31-32
O?e pa je [starej?emu sinu] odvrnil: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je o?ivel, bil je izgubljen in je najden.?«
Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, na?e upanje.«
Prilike. Usmiljeni o?e. »Bil je izgubljen in je najden« (Lk 15,32)
Dragi bratje in sestre,
potem, ko smo razmi?ljali o Jezusovih sre?anjih z nekaterimi osebami iz evangelija, bi se rad, za?en?i s to katehezo, zaustavil ob nekaterih prilikah. Kot vemo, so to zgodbe, ki opisujejo podobe in situacije vsakdanje resni?nosti. Zato zadevajo tudi na?e ?ivljenje. Izzivajo nas. In od nas terjajo, da zavzamemo stali??e: kje sem jaz v tej pripovedi?
Za?nimo z najbolj znano priliko, ki se je morda vsi spominjamo iz svojega otro?tva: prilika o o?etu in dveh sinovih (Lk 15,1-3.11-32). V njej najdemo sr?iko Jezusovega evangelija, to je Bo?je usmiljenje.
Evangelist Luka pravi, da Jezus to priliko pove za farizeje in pismouke, ki so godrnjali, ker je On jedel z gre?niki. Zato bi lahko rekli, da gre za priliko, namenjeno tistim, ki so se izgubili, pa tega ne vedo in sodijo druge.
Evangelij nam ?eli predati sporo?ilo upanja, saj nam pravi, da nas Bog vedno pride iskat, ne glede na to kje smo se izgubili in na kakr?en koli na?in smo se izgubili. Morda smo se izgubili kakor ovca, ki je skrenila s poti, da bi se pasla na travi, ali pa je zaradi utrujenosti ostala zadaj (prim. Lk 15,5-7). Ali smo se morda izgubili kakor kovanec, ki je padel na tla in ga ni ve? mogo?e najti, ali pa ga je nekdo nekam odlo?il in se ne spomni, kam. Ali pa smo se izgubili kakor sinova tega o?eta: mlaj?i, ker se je naveli?al biti v odnosu, ki se mu je zdel preve? zahteven; vendar pa se je izgubil tudi starej?i: ni namre? dovolj ostati doma, ?e sta v srcu o?abnost in tiha jeza.
Ljubezen je vedno zavezanost, vedno moramo nekaj izgubiti, da bi ?li drugemu naproti. Vendar pa mlaj?i sin iz prilike misli samo nase, kakor se dogaja v dolo?enih obdobjih otro?tva in mladostni?tva. Dejansko okoli sebe vidimo tudi veliko tak?nih odraslih, ki ne uspejo nadaljevati dolo?enega odnosa, ker so egoisti. Slepijo se, da bodo ponovno na?li same sebe, namesto tega pa se izgubijo, saj resni?no ?ivimo samo takrat, ko ?ivimo za nekoga.
Ta mlaj?i sin je, tako kot vsi mi, la?en naklonjenosti, ?eli biti ljubljen. Vendar pa je ljubezen dragocen dar, z njo je treba skrbno ravnati. On pa jo zapravi, se proda za nizko ceno, ne spo?tuje samega sebe. To spozna v ?asu lakote, ko nih?e ne skrbi zanj. Obstaja nevarnost, da v teh trenutkih za?nemo bera?iti za naklonjenost in se nave?emo na prvega gospodarja, ki pride mimo.
Zaradi teh izku?enj se v nas rodi izkrivljeno prepri?anje, da smo lahko v odnosu samo kot slu?abniki, kakor da bi morali odkupiti krivdo ali kakor da prava ljubezen ne more obstajati. Mlaj?i sin namre? po tem, ko pride do dna, misli, da se bo vrnil v o?etovo hi?o in s tal pobral kak?no drobtinico naklonjenosti.
Samo tisti, ki nas resni?no ljubi, nas lahko osvobodi tega napa?nega pogleda na ljubezen. V odnosu z Bogom do?ivimo prav to izku?njo. Veliki slikar Rembrandt je na eni izmed svojih znanih slik ?udovito upodobil vrnitev izgubljenega sina. Nagovorita me zlasti dva detajla: mladeni?eva glava je obrita kakor glava spokornika, videti pa je tudi kot glava otroka, saj se ta sin ponovno rojeva. In potem o?etove roke: ena mo?ka in druga ?enska, ki opisujeta mo? in ne?nost v objemu odpu??anja.
Vendar pa je starej?i sin tisti, ki predstavlja ljudi, katerim je prilika namenjena: sin, ki je ostal vedno doma z o?etom, in vendar je bil od njega oddaljen, oddaljen v srcu. Morda je tudi ta sin ?elel oditi, vendar je tam, v tem odnosu, ostal iz strahu ali dol?nosti. Toda ko se prilagodi? proti svoji volji, v sebi za?ne? gojiti jezo, ki prej ali slej izbruhne. Paradoksalno je prav starej?i sin na koncu v nevarnosti, da ostane zunaj hi?e, ker ne deli o?etovega veselja.
O?e gre naproti tudi njemu. Ne graja ga in ga ne spomni na dol?nost. ?eli samo, da za?uti njegovo ljubezen. Povabi ga, naj vstopi, in pusti vrata odprta. Ta vrata ostajajo odprta tudi za nas. To je namre? razlog upanja: lahko upamo, ker vemo, da nas O?e ?aka, nas vidi od dale? in vedno pu??a vrata odprta.
Dragi bratje in sestre, vpra?ajmo se torej, kje smo mi v tej ?udoviti pripovedi. In prosimo Boga O?eta za milost, da bi tudi mi ponovno na?li pot, da bi se vrnili domov.
