Kateheza o bogata?u: Jezusova ljubezen je zastonjska
Tiskovni urad Svetega sede?a je tudi ta teden objavil katehezo, ki jo je pape? Fran?i?ek pripravil za dana?njo splo?no avdienco, ki je bila odpovedana zaradi njegovega okrevanja v Domu svete Marte. Tokratno razmi?ljanje iz cikla katehez v jubilejnem letu nosi naslov »Bogata?. Jezus se je ozrl vanj«.
Svetopisemski odlomek: Mr 10,17-22
Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vpra?al: »Dobri u?itelj, kaj naj storim, da bom dele?en ve?nega ?ivljenja?« Jezus pa mu je rekel: »Kaj govori?, da sem dober? Nih?e ni dober, razen enega, Boga! Zapovedi pozna?: Ne ubijaj! Ne pre?u?tvuj! Ne kradi! Ne pri?aj po krivem! Ne goljufaj! Spo?tuj o?eta in mater!« Ta mu je rekel: »U?itelj, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar ima?, in daj ubogim, in imel bo? zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« On pa je potrt zaradi te besede ?alosten od?el; imel je namre? veliko premo?enje.
Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, na?e upanje.«
Bogata?. »Jezus se je ozrl vanj« (Mr 10,21)
Dragi bratje in sestre,
danes se bomo zaustavili ?e ob enem izmed Jezusovih sre?anj, o katerih pripovedujejo evangeliji. Vendar tokrat oseba, ki jo je sre?al, nima imena. Evangelist Marko jo predstavi preprosto kot »nekdo« (10,17). Gre za ?loveka, ki je ?e od mladosti izpolnjeval zapovedi, a kljub temu ?e ni na?el smisla svojega ?ivljenja. I??e ga. Morda je nekdo, ki se ni dokon?no odlo?il, ?eprav je videti predan ?lovek. Ne glede na stvari, ki jih po?nemo, na ?rtvovanja ali uspehe, je tisto, kar resni?no ?teje, da bi bili sre?ni, to, kar nosimo v srcu. ?e mora ladja odpluti in zapustiti pristani??e, da bi plula po odprtem morju, je lahko ?e tako ?udovita ladja z izjemno posadko, vendar ?e ne odstrani obte?ila in sider, zaradi katerih miruje, ne bo uspela nikoli odpotovati. Ta ?lovek si je zgradil razko?no ladjo, vendar je ostal v pristani??u!
Medtem ko Jezus hodi po poti, mu ta nekdo prite?e naproti, pade pred Njim na kolena in ga vpra?a: »Dobri U?itelj, kaj naj storim, da bom dele?en ve?nega ?ivljenja?« (v. 17). Bodimo pozorni na glagola: »kaj naj storim, da bom dele?en ve?nega ?ivljenja«. Ker mu izpolnjevanje postave ni prineslo sre?e in gotovosti, da je re?en, se obrne na U?itelja Jezusa. To, kar je presenetljivo, je dejstvo, da ta ?lovek ne pozna besedi??a zastonjskosti! Vse je dol?nost. Ve?no ?ivljenje je zanj dedi??ina, nekaj, kar se dobi po zakonu, z natan?nim izpolnjevanjem obveznosti. Toda kak?no mesto ima lahko ljubezen v tak?nem na?inu ?ivljenja, ?etudi se ga ?ivi z dobrim namenom?
Kot vedno, gre Jezus onkraj videza. ?e po eni strani ta ?lovek pred Jezusa postavi svoj lep ?ivljenjepis, gre Jezus dalje in vidi v notranjost. Glagol, ki ga uporabi Marko, je zelo pomenljiv: »ozrl se je vanj« (v. 21). Prav zato, ker Jezus gleda v notranjost vsakega izmed nas, nas ljubi tak?ne, kakr?ni smo v resnici. Kaj je videl v tem ?loveku? Kaj vidi Jezus, ko gleda v na?o notranjost in nas ljubi kljub na?im raztresenostim in grehom? Vidi na?o krhkost, pa tudi na?o ?eljo, da bi bili ljubljeni tak?ni, kakr?ni smo.
Ozrl se je vanj – pravi evangelij – in »ga vzljubil« (v. 21). Jezus ljubi tega ?loveka ?e preden ga povabi, naj mu sledi. Ljubi ga tak?nega, kot je. Jezusova ljubezen je zastonjska: ravno nasprotna logiki zaslug, ki je te?ila tega ?loveka. Resni?no sre?ni smo takrat, ko se zavedamo, da smo ljubljeni na tak na?in, zastonjsko, po milosti. To velja tudi v odnosih med nami: dokler sku?amo ljubezen kupiti ali prosja?imo za naklonjenost, v teh odnosih ne bomo nikoli sre?ni.
Jezus temu ?loveku predlaga, naj spremeni svoj na?in ?ivljenja in odnosa z Bogom. Jezus namre? spozna, da je v njem, tako kot v vseh nas, dolo?eno pomanjkanje. To je ?elja, ki jo nosimo v srcu, da bi bili ljubljeni. Obstaja rana, ki nam pripada kot ?love?kim bitjem, rana, skozi katero gre lahko ljubezen.
Da bi zapolnili to pomanjkanje, ni potrebno »kupiti« priznanj, naklonjenosti, upo?tevanja, ampak moramo »prodati« vse, kar nas te?i, da bo na?e srce postalo svobodnej?e. Ni potrebno, da ?e naprej jemljemo zase, ampak dajemo ubogim; potrebno je dati na razpolago, podeliti.
Na koncu Jezus tega ?loveka povabi, naj ne ostane sam. Povabi ga, naj mu sledi, naj ostane v zvezi, naj ?ivi odnos. Le tako bo mogo?e izstopiti iz anonimnosti. Svoje ime lahko sli?imo samo v odnosu, v katerem nas nekdo pokli?e. ?e ostanemo sami, ne bomo nikoli sli?ali svojega imena in bomo ?e naprej ostali »nekdo«, anonimni. Morda smo danes prav zato, ker ?ivimo v kulturi samozadostnosti in individualizma, bolj nesre?ni, ker ne sli?imo ve?, da bi na?e ime izgovoril nekdo, ki nas zastonjsko ljubi.
Ta ?lovek ne sprejme Jezusovega povabila in ostane sam, saj ga obte?ila njegovega ?ivljenja zadr?ujejo v pristani??u. ?alost je znamenje, da ni uspel oditi. V?asih mislimo, da je bogastvo tisto, ki nas ustavlja, vendar pa so bremena tista, ki nas ustavljajo. Obstaja upanje, da se bo ta oseba, tako kot vsak izmed nas, prej ali slej spremenila in odrinila na globoko.
Sestre in bratje, izro?imo Jezusovemu Srcu vse osebe, ki so ?alostne in neodlo?ne, da bi mogle ob?utiti ljube? pogled Gospoda, ki je ganjen, ko ne?no gleda v na?o notranjost.
