Kateheza o Zaheju: Jezusov pogled ni pogled, ki o?ita, ampak je pogled usmiljenja
»Krepimo ?eljo, da bi videli Jezusa, predvsem pa dopustimo, da nas najde usmiljenje Boga, ki nas vedno i??e, ne glede na to, v kak?ni situaciji smo se izgubili,« je spodbuda kateheze, ki jo je objavil Sveti sede?, ?etudi v ?asu pape?evega okrevanja v Vatikanu ni splo?nih avdienc. Sklop jubilejnih katehez o Jezusu, ki je na?e upanje, je sedaj namenjen Jezusovim sre?anjem, tokrat je v ospredju Zahej.
Zahej za?uti ?eljo, da bi videl Jezusa, zatem pa odkrije, da ga je Jezus iskal in da ?eli ostati v njegovi hi?i. Njegovo srce se napolni z veseljem: zaveda se, da ga je Jezus videl, prepoznal in mu odpustil. Jezusov pogled ni pogled, ki o?ita, ampak je pogled usmiljenja.
Svetopisemski odlomek: Lk 19,1-5
Pri?el je v Jeriho in ?el skozi mesto. In glej, bil je neki mo?, Zahej po imenu. Bil je vi?ji cestninar in bogat. Posku?al je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi mno?ice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. Ko je Jezus pri?el na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namre? ostati v tvoji hi?i.«
Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, na?e upanje.«
Zahej. »Danes moram ostati v tvoji hi?i!« (Lk 19,5)
Dragi bratje in sestre,
nadaljujmo razmi?ljanje o Jezusovih sre?anjih z nekaterimi evangeljskimi liki. Tokrat bi se rad ustavil pri Zaheju. Gre za prizor, ki mi je ?e posebej pri srcu, saj ima posebno mesto na moji duhovni poti.
Lukov evangelij nam Zaheja predstavi kot ?loveka, ki se zdi brezupno izgubljen. Morda se tudi mi v?asih po?utimo tako: brez upanja. A Zahej bo odkril, da ga je Gospod ?e iskal.
Jezus je pri?el v Jeriho, mesto, ki se nahaja pod morsko gladino in je zato podoba predpekla, kamor ?eli iti iskat tiste, ki se ?utijo izgubljene. In res se Vstali Gospod ?e naprej spu??a v predpekel dana?njega ?asa, na kraje vojne, v bole?ino nedol?nih, v srca mater, ki vidijo umirati svoje otroke, v lakoto ubogih.
Zahej se je v nekem smislu izgubil, morda je sprejel napa?ne odlo?itve ali pa ga je ?ivljenje postavilo v situacije, iz katerih se le ste?ka izkoplje. Luka namre? vztraja pri opisu zna?ilnosti tega ?loveka: ne le da je cestninar, torej tisti, ki pobira davke svojih some??anov za rimske zavojevalce, ampak je celo vodja cestninarjev, kot da bi rekli, da je njegov greh pomno?en.
Luka nato doda, da je Zahej bogat, kar nakazuje, da je obogatel na ra?un drugih in zlorabil svoj polo?aj. Toda vse to ima posledice: Zahej se verjetno po?uti izklju?enega, vsi ga prezirajo.
Ko izve, da gre Jezus skozi mesto, Zahej za?uti ?eljo, da bi ga videl. Ne upa si niti predstavljati, da bi ga sre?al, zanj bi bilo ?e dovolj, da bi ga videl od dale?. Vendar pa na?e ?elje naletijo tudi na ovire in se samodejno ne uresni?ijo. Zahej je nizke rasti! Tak?na je na?a realnost, imamo omejitve, ki jih moramo sprejeti. In potem so tu ?e drugi, ki nam v?asih ne pomagajo. Mno?ica Zaheju prepre?i, da bi videl Jezusa. Morda je to nekoliko tudi njihovo ma??evanje.
Ko ima? mo?no ?eljo, ne izgubi poguma. Na?el bo? re?itev. Vendar mora? imeti pogum in ne sme? se sramovati. Potrebne je nekaj otro?ke preprostosti in ne preve? skrbeti za svojo podobo. Zahej spleza na drevo, kot bi to storil nek otrok. Gotovo je bila to dobra razgledna to?ka, zlasti ker je lahko opazoval, ne da bi ga kdo videl, saj se je skrival za vejami.
Toda pri Gospodu se vedno zgodi kaj nepri?akovanega. Ko se Jezus pribli?a, pogleda navzgor. Zahej se ?uti izpostavljenega in verjetno pri?akuje javno grajo, kar so ljudje morda upali, a bodo ostali razo?arani. Jezus namre? pravi Zaheju, naj takoj spleza dol, skorajda presene?en, da ga vidi na drevesu, in mu re?e: »Danes moram ostati v tvoji hi?i« (Lk 19,5). Bog ne more iti mimo, ne da bi poiskal izgubljene.
Luka izpostavi veselje v Zahejevem srcu. To je veselje ?loveka, ki za?uti, da se ga je videlo, prepoznalo in se mu predvsem odpustilo. Jezusov pogled ni pogled, ki o?ita, ampak je pogled usmiljenja. Tistega usmiljenja, ki ga v?asih s te?avo sprejmemo, zlasti kadar Bog odpusti tistim, ki si tega po na?em mnenju ne zaslu?ijo. Potihem momljamo, ker bi radi postavili meje Bo?ji ljubezni.
Na domu Zahej prisluhne Jezusovim besedam o odpu??anju, nato pa se dvigne na noge, kot da bi vstal iz svojega mrtvega stanja. Vstane, da bi sprejel odlo?itev: ?etverno bo povrnil, kar je ukradel. Ne gre za ceno, ki jo je treba pla?ati, kajti Bo?je odpu??anje je zastonj, temve? gre za ?eljo, da bi posnemal Njega, ob katerem je za?util, da je ljubljen. Zahej sprejme to odlo?itev, h kateri ni bil zavezan, a jo sprejme zato, ker razume, da je to njegov na?in ljubezni. In to stori tako, da zdru?i rimsko zakonodajo o kraji in rabinsko zakonodajo o pokori. Zahej torej ni le ?lovek ?elja, ampak je tudi ?lovek, ki zna narediti konkretne korake. Njegov sklep ni nekaj splo?nega ali abstraktnega, ampak izhaja iz njegove osebne zgodbe. Pogledal je svoje ?ivljenje in dolo?il to?ko, pri kateri bo za?el svojo spremembo.
Dragi bratje in sestre, od Zaheja se nau?imo, da ne izgubimo upanja niti takrat, ko se ?utimo zapostavljene ali nesposobne, da bi se spremenili. Krepimo ?eljo, da bi videli Jezusa, predvsem pa dopustimo, da nas najde usmiljenje Boga, ki nas vedno i??e, ne glede na to, v kak?ni situaciji smo se izgubili.
