Sveti o?e med ma?o za spravo: Jezus nas vodi od poloma k upanju in ozdravljenju
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
V ?etrtek, 28. julija, dopoldan po lokalnem ?asu se je pape? Fran?i?ek iz Quebeca odpravil v 35 kilometrov oddaljeni kraj Sainte-Anne-de-Beaupré, kjer se nahaja najstarej?e romarsko sveti??e v Severni Ameriki. V narodnem sveti??u, posve?enem sveti Ani, zavetnici Kanade, ki ga vsako leto obi??e skoraj milijon romarjev, je vodil sveto ma?o za spravo.
Homilija pape?a Fran?i?ka med ma?o za spravo
Pot emav?kih u?encev na koncu Lukovega evangelija je podoba na?e osebne poti in poti Cerkve. Na poti ?ivljenja in ?ivljenja vere, ko uresni?ujemo sanje, na?rte, pri?akovanja in upanja, ki ?ivijo v na?ih srcih, naletimo tudi na svoje ?ibkosti in slabosti, do?ivljamo poraze in razo?aranja ter v?asih ostanemo ujetniki ob?utka neuspeha, ki nas hromi. Evangelij nam oznanja, da prav v tistem trenutku nismo sami: Gospod nam prihaja naproti, nam stoji ob strani, hodi po isti poti kot mi z diskretnostjo ne?nega popotnika, ki ?eli ponovno odpreti na?e o?i in nam znova razvneti srce. In ko polom dá prostor sre?anju z Gospodom, se ?ivljenje ponovno rodi v upanje in lahko se spravimo: s seboj, s svojimi brati, z Bogom.
Sledimo poti, ki bi jo lahko poimenovali: od poloma k upanju.
V srcu teh dveh u?encev se po Jezusovi smrti naseli predvsem mo?an ob?utek poloma. Z navdu?enjem sta sledila sanjam. V Jezusa sta polo?ila vsa svoja upanja in ?elje. Sedaj, po sramotni smrti na kri?u, obrneta hrbet Jeruzalemu, da bi se vrnila domov, da bi ?ivela tako kot prej. Njuna pot je pot povratka, kakor da bi hotela pozabiti izku?njo, ki je napolnila njuni srci z grenkobo; Mesija, ki je bil kot zlo?inec usmr?en na kri?u. Domov se vra?ata potrta, bila sta »?alostna« (Lk 24,17): pri?akovanja, ki sta jih gojila, so se razblinila; upanje, v katero sta verjela, se je razblinilo; sanje, ki sta jih ?elela uresni?iti, so se spremenile v razo?aranje in grenkobo.
To je izku?nja, ki zadeva tudi na?e ?ivljenje in duhovno pot, vedno kadar smo primorani zmanj?ati svoja pri?akovanja in se soo?iti z dvoumnostjo resni?nosti, z nejasnostmi ?ivljenja in s svojimi slabostmi. To se nam zgodi vsaki?, ko na?i ideali naletijo na razo?aranja ?ivljenja in ko na?i nameni zaradi na?ih slabosti niso upo?tevani; ko gojimo dobre na?rte, a jih potem ne moremo uresni?iti (prim. Rim 7,18); ko v svojih dejavnostih ali odnosih prej ali slej do?ivimo kak?en poraz, napako, neuspeh ali padec; ko vidimo, da propade nekaj, v kar smo verjeli ali za kar smo se trudili, ko se po?utimo potla?eni zaradi svojih grehov in ob?utkov krivde.
In to se zgodi Adamu in Evi, kakor smo sli?ali v prvem berilu:
njun greh ju ni oddaljil le od Boga, ampak tudi sta se tudi medsebojno oddaljila: edino, kar uspeta, je to, da obto?ujeta drug drugega. To vidimo tudi pri emav?kih u?encih, ki zaradi bole?ine ob tem, ko sta videla, da je Jezusov projekt propadel, dajeta prostor samo neplodni razpravi. To se lahko zgodi tudi v ?ivljenju Cerkve, skupnosti Gospodovih u?encev, ki jo predstavljata u?enca iz Emavsa. ?eprav je Cerkev skupnost Vstalega, se lahko v?asih znajde, da blodi izgubljena in razo?arana zaradi pohuj?anja zla in nasilja na Kalvariji. Skupnost takrat ne more storiti ni? drugega, kot da se oklepa ob?utka poloma in se spra?uje: kaj se je zgodilo? Zakaj se je zgodilo? Kako se je to lahko zgodilo?
Bratje in sestre, to so vpra?anja, ki si jih zastavlja vsak izmed nas; prav tako so pere?a vpra?anja, ki odmevajo v srcu te romarske Cerkve v Kanadi na naporni poti ozdravljenja in sprave. Tudi mi se spri?o pohuj?anja zla in Kristusovega telesa, ranjenega v telesu na?ih domorodnih bratov in sester, pogrezamo v grenkobo in ?utimo te?o neuspeha. Dovolite mi torej, da se duhovno zdru?im s ?tevilnimi romarji, ki tukaj hodijo po »Svetih stopnicah«, ki spominjajo na tiste, po katerih se je Jezus povzpel v Pilatov pretorij; in da vas kot Cerkev spremljam pri teh vpra?anjih, ki izhajajo iz srca, polnega bole?ine: zakaj se je vse to zgodilo? Kako se je to lahko zgodilo v skupnosti tistih, ki sledijo Jezusu?
Vendar pa moramo biti tukaj pozorni na sku?njavo bega, ki je prisotna v u?encih iz evangelija: da bi se vrnila nazaj, pobegnila s kraja, kjer so se zgodili dogodki, jih posku?ala odstraniti, poiskati »miren kraj«, kot je Emavs, da bi pozabila. Ob ?ivljenjskih polomih ni huj?ega kot da pred njimi pobegnemo, da se nam ne bi bilo potrebno soo?iti z njimi. To je sovra?nikova sku?njava, ki ogro?a na?o duhovno pot in pot Cerkve: ho?e nas prepri?ati, da je polom dokon?en; ho?e nas ohromiti v grenkobi in ?alosti, nas prepri?ati, da ni ve? mogo?e ni?esar storiti in da zato ni vredno iskati poti za nov za?etek.
Evangelij pa nam razodeva, da prav v situacijah razo?aranja in bole?ine, prav kadar osupli do?ivljamo nasilje zla in sramoto krivde,
ko reka na?ega ?ivljenja presahne v grehu in polomu, ko smo oropani vsega in se nam zdi, da nimamo ni?esar ve?, prav tam nam Gospod pride naproti in hodi z nami. Na poti v Emavs se diskretno pribli?a, da bi spremljal resignirane korake teh ?alostnih u?encev. In kaj naredi? Ne ponudi splo?nih besed spodbude ali lahkotnih tola?b, ampak z razkrivanjem skrivnosti svoje smrti in vstajenja v svetih spisih osvetljuje njuno zgodovino in dogodke, ki sta jih do?ivela. Tako jima odpre o?i za nov pogled na stvari. Tudi mi, ki v tej baziliki obhajamo evharistijo, lahko na novo preberemo ?tevilne zgodovinske dogodke. Na tem mestu so bila v preteklosti tri sveti??a; in bili so tisti, ki niso be?ali pred te?avami, ?e naprej so sanjali kljub lastnim in tujim napakam; niso dopustili, da bi jih premagal uni?ujo? po?ar pred stotimi leti in so s pogumom in ustvarjalnostjo zgradili to sveti??e. Tisti, ki sodelujejo pri evharistiji na bli?njih Abrahamovih ravninah, lahko zaznajo tudi duha tistih, ki se niso pustili zasu?njiti sovra?tvu vojne, uni?enju in bole?ini, ampak so znali znova na?rtovati mesto in dr?avo.
Nazadnje Jezus pred emav?kima u?encema razlomi kruh, jima ponovno odpre o?i in se poka?e kot Bog ljubezni, ki daruje ?ivljenje za svoje prijatelje. Na ta na?in jima pomaga, da se z veseljem ponovno odpravita na pot, da za?neta na novo, da preideta od poloma k upanju. Bratje in sestre, Gospod ?eli enako storiti z vsakim izmed nas in s svojo Cerkvijo. Kako je mogo?e ponovno odpreti na?e o?i, kako lahko na?e srce ?e vedno gori v nas zaradi evangelija? Kaj storiti, ko nas pestijo razli?ne duhovne in materialne preizku?nje, ko i??emo pot k pravi?nej?i in bolj bratski dru?bi; ko si ?elimo opomo?i od razo?aranj in utrujenosti, ko upamo, da bomo ozdravili rane iz preteklosti ter se spravili z Bogom in drug z drugim?
Obstaja samo ena pot: to je Jezusova pot, pot, ki je Jezus (prim. Jn 14,6).
Verujmo, da Jezus spremlja na?o pot, dopustimo, da nas On sre?a; dopustimo, da njegova Beseda interpretira zgodovino, ki jo ?ivimo kot posamezniki in kot skupnost, ter nam poka?e pot ozdravljenja in sprave; skupaj v veri lomimo evharisti?ni kruh, da bi ob tej oltarni mizi ponovno odkrili, da smo ljubljeni otroci O?eta, poklicani, da bi bili vsi bratje. Ko Jezus razlomi kruh, potrdi, kar so u?enci ?e prejeli kot pri?evanje od ?ena in ?esar niso hoteli verjeti: da je vstal! V tej baziliki, kjer se spominjamo Marijine matere in kjer je tudi kripta, posve?ena Brezmade?nemu spo?etju, moramo poudariti vlogo, ki jo je Bog ?elel dati ?enam v svojem na?rtu zveli?anja. Sveta Ana, Devica Marija, ?ene velikono?nega jutra nam ka?ejo novo pot sprave: materinska ne?nost tolikih ?ena nas lahko spremlja – kot Cerkev – k ponovno plodnim ?asom, v katerem lahko pustimo za seboj toliko nerodovitnosti in smrti ter v sredi??e ponovno postavimo Jezusa, vstalega Kri?anega.
V sredi??e vpra?anj, naporov, ki jih nosimo v sebi ter pastoralnega ?ivljenja ne smemo postaviti sebe in svojega neuspeha, ampak moramo postaviti Njega, Gospoda Jezusa. V sredi??e vsega postavimo njegovo Besedo, ki osvetljuje dogodke in nam vra?a o?i, da vidimo delujo?o navzo?nost Bo?je ljubezni in mo?nost dobrega tudi v navidezno izgubljenih situacijah; postavimo v sredi??e Kruh evharistije, ki ga Jezus tudi danes lomi za nas, da bi delil svoje ?ivljenje z na?im, da bi objel na?e slabosti, podpiral na?e utrujene korake in nam dal ozdravljenje srca. In da bi mogli spravljeni z Bogom, z drugimi in s seboj tudi mi postati sredstvo sprave in miru v dru?bi, v kateri ?ivimo.
Gospod Jezus, na?a pot, na?a mo? in na?a tola?ba, nate se obra?amo kakor emav?ka u?enca: »Ostani z nama, kajti proti ve?eru gre.« (Lk 24,29). Ostani z nami, Gospod, ko upanje zatone in se spusti temna no? razo?aranja. Ostani z nami, kajti s teboj, Jezus, se smer poti spremeni in iz slepih ulic nezaupanja se ponovno rodi osuplost veselja. Ostani z nami, Gospod, kajti s teboj se no? ?alosti spremeni v sijo?e jutro ?ivljenja. Preprosto recimo: Ostani z nami, Gospod, kajti ?e hodi? ob nas, se polom odpre upanju na novo ?ivljenje. Amen.
