Sveti o?e: Skupaj s predniki ohranjati zgodovino in jo graditi z novimi generacijami
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Danes je praznik Jezusovih starih star?ev; Gospod je ?elel, da se sre?amo v tako velikem ?tevilu prav ob tej prilo?nosti, ki je zelo draga tako vam kot meni. Na domu Joahima in Ane je mali Jezus spoznal svoje starej?e sorodnike in izkusil bli?ino, ne?nost in modrost starih star?ev. Pomislimo tudi mi na svoje stare star?e in razmislimo o dveh pomembnih vidikih.
Prvi: smo otroci zgodovine, ki jo je potrebno ohranjati. Nismo izolirani posamezniki, nismo otoki, nih?e ne pride na svet brez povezave z drugimi. Na?e korenine, ljubezen, ki nas je pri?akovala in ki smo jo prejeli, ko smo pri?li na svet, dru?inska okolja, v katerih smo odra??ali, so del edinstvene zgodbe, ki je bila pred nami in nas je ustvarila. Nismo je izbrali, ampak dobili v dar; je dar, ki smo ga poklicani ohranjati. Saj, kakor nas je spomnila Sirahova knjiga, smo »potomci« tistih, ki so hodili pred nami, njihova »dobra dedi??ina« (Sir 44,11). Dedi??ina, ki ima ne glede na pogum ali avtoriteto nekaterih, inteligenco ali ustvarjalnosti drugih v pesmih ali pesnitvah, svoje sredi??e v pravi?nosti, zvestobi Bogu in njegovi volji. In to so nam predali. Da bi resni?no sprejeli, kdo smo in kako dragoceni smo, moramo v sebi sprejeti tiste, iz katerih izhajamo; tiste, ki niso mislili samo nase, ampak so nam predali zaklad ?ivljenja. Tukaj smo zahvaljujo? star?em, pa tudi zahvaljujo? starim star?em, ki so nam dali ?utiti, da smo na svetu dobrodo?li. Pogosto so bili oni tisti, ki so nas ljubili brez zadr?kov in ne da bi od nas karkoli pri?akovali: prijeli so nas za roko, ko nas je bilo strah, nas pomirili v temi no?i, nas spodbujali, ko smo se morali pri belem dnevu soo?ati z ?ivljenjskimi odlo?itvami. Zahvaljujo? starim star?em smo bili dele?ni bo?anja s strani zgodovine: nau?ili smo se, da so dobro, ne?nost in modrost trdne korenine ?love?tva. Mnogi smo v hi?i starih star?ev dihali vonj evangelija, mo? vere, ki ima okus po domu. Zahvaljujo? njim smo odkrili dru?insko vero, doma?o; da, kajti vera se v bistvu prena?a na ta na?in; prena?a se »v nare?ju«, prena?a se z naklonjenostjo in spodbudo, skrbjo in bli?ino.
To je na?a zgodovina, ki jo moramo ohranjati, zgodovina, katere dedi?i smo: otroci smo zato, ker smo vnuki. Stari star?i so v nas vtisnili izvirni pe?at svojega na?ina ?ivljenja ter nam dali dostojanstvo, zaupanje vase in v druge. Prenesli so nam nekaj, kar v nas ne bo moglo biti nikoli izbrisano, hkrati pa so nam omogo?ili, da smo postali edinstvene, originalne in svobodne osebe. Tako smo se prav od starih star?ev nau?ili, da ljubezen nikoli ni prisila, da drugemu nikoli ne odvzame notranje svobode. Tako sta Joahim in Ana ljubila Marijo; tako je Marija ljubila Jezusa z ljubeznijo, ki ga ni nikoli du?ila ali zadr?evala, ampak ga je spremljala, da je sprejel poslanstvo, zaradi katerega je pri?el na svet. Nau?imo se tega kot posamezniki in kot Cerkev: nikoli ne zatirajmo vesti drugih, nikoli ne vklepajmo svobode tistih, ki jih imamo pred seboj, predvsem pa nikoli ne bodimo brez ljubezni in spo?tovanja do ljudi, ki so ?iveli pred nami in so nam zaupani kot dragoceni zakladi, ki ohranjajo zgodovino, ve?jo od njih samih.
Ohranjati zgodovino, ki nas je ustvarila – nam ?e pravi Sirahova knjiga – pomeni ne omade?evati »slave« prednikov: ne izgubiti spomina, ne pozabiti zgodovine, ki je rodila na?e ?ivljenje; vedno se spominjati rok, ki so nas bo?ale in dr?ale v naro?ju, saj v tem viru najdemo tola?bo v trenutkih razo?aranja, lu? pri razlo?evanju in pogum za soo?anje z ?ivljenjskimi izzivi. Pomeni pa tudi, da se vedno vra?amo v tisto ?olo, kjer smo se u?ili in ?iveli ljubezen. To pomeni, da se ob odlo?itvah, ki jih moramo sprejeti danes, vpra?amo, kaj bi na na?em mestu storili najmodrej?i ostareli, ki smo jih poznali; kaj nam svetujejo ali bi nam svetovali na?i stari star?i in prastari star?i.
Dragi bratje in sestre, vpra?ajmo se torej: ali smo otroci in vnuki, ki znajo ohranjati prejeto bogastvo? Ali se spominjamo dobrih naukov, ki smo jih podedovali? Ali se pogovarjamo z na?imi ostarelimi, ali si vzamemo ?as, da jim prisluhnemo? In ali znamo v na?ih vedno bolj opremljenih, sodobnih in funkcionalnih domovih ustvariti prostor, vreden ohranjanja spominov nanje; poseben prostor, majhen dru?inski sveti prostor, ki nam s podobami in dragocenimi predmeti omogo?a, da se z mislimi in molitvami spominjamo tudi tistih, ki so ?iveli pred nami? Ali smo ohranili Sveto pismo in ro?ni venec na?ih prednikov? Moliti zanje in biti povezani z njimi, si vzeti ?as za spominjanje, ohranjati dedi??ino: v megli pozabe, ki napada na? viharni ?as, je bistveno gojiti korenine. Tako raste drevo, tako se gradi prihodnost.
Tako smo pri?li do razmisleka o drugem vidiku: poleg tega, da smo otroci zgodovine, ki jo je treba ohranjati, smo tudi obrtniki zgodovine, ki jo je treba graditi. Vsak izmed nas lahko spozna, da je to, kar je, s svojimi lu?mi in sencami, glede na ljubezen, ki jo je prejel oziroma je ni prejel. Skrivnost ?love?kega ?ivljenja je naslednja: da smo vsi otroci nekoga, nekdo nas je ustvaril in oblikoval; ko postanemo odrasli, pa smo poklicani, da postanemo generativni, o?etje, matere in stari star?i nekoga drugega. ?e torej pogledamo, kak?na oseba smo danes, kaj bi radi naredili s seboj? Na?i stari star?i, iz katerih izhajamo, ostareli, ki so sanjali, upali in se ?rtvovali za nas, nam postavljajo temeljno vpra?anje: kak?no dru?bo ?elite zgraditi? Toliko smo prejeli od tistih, ki so hodili pred nami: kaj ?elimo zapustili svojim potomcem? Vero, ki je ?iva ali »pocukrana«? Dru?bo, ki temelji na dobi?ku posameznikov ali na bratstvu? Svet v miru ali v vojni, opusto?eno stvarstvo ali dom, ki je ?e vedno gostoljuben?
In ne pozabimo, da gre to gibanje, ki daje ?ivljenje, od korenin do vej, do listov, do cvetov in do sadov drevesa. Prava tradicija se izra?a v tej vertikalni dimenziji: od spodaj navzgor. Bodimo pozorni, da ne zapademo v karikaturo tradicije, ki se ne giblje po navpi?ni liniji – od korenin do sadov –, temve? po vodoravni liniji – naprej/nazaj –, ki nas vodi v kulturo »nazajskosti« kot sebi?nega zato?i??a; in ki ne po?ne ni? drugega kot to, da uokvirja sedanjost in jo ohranja v logiki »vedno se je delalo tako«.
V evangeliju, ki smo ga sli?ali, Jezus u?ence blagruje, ker lahko vidijo in sli?ijo to, kar si je veliko prerokov in pravi?nih lahko samo ?elelo (prim. Mt 13,16-17). Mnogi so namre? verovali v Bo?jo obljubo o prihodu Mesije, pripravili so pot zanj in napovedovali njegov prihod. Zdaj, ko je Mesija pri?el, pa so tisti, ki ga lahko vidijo in sli?ijo, poklicani, da ga sprejmejo in oznanjajo.
Bratje in sestre, to velja tudi za nas. Tisti, ki so hodili pred nami, so nam predali gore?nost, mo? in hrepenenje, ogenj, ki ga moramo mi ponovno pri?gati; ne gre za to, da bi ohranjali pepel, temve? zato, da bi ponovno o?ivili ogenj, ki so ga oni pri?gali. Na?i stari star?i in ostareli so si ?eleli videti pravi?nej?i, bolj bratski in bolj solidaren svet ter so se borili, da bi nam zagotovili prihodnost. Zdaj je na nas, da jih ne razo?aramo. Na nas je, da prevzamemo to izro?ilo, ki smo ga prejeli, saj je izro?ilo ?iva vera na?ih mrtvih. Prosim, ne spreminjajmo ga v tradicionalizem, ki je mrtva vera ?ivih, kot je zapisal neki mislec.
Ob njihovi podpori, ki so na?e korenine, je na nas, da obrodimo sadove. Mi smo veje, ki morajo cveteti in zasejati nova semena v zgodovino. Zato si zastavimo nekaj konkretnih vpra?anj: kaj storim za zgodovino zveli?anja, ki ji pripadam, in pred tistimi, ki so hodili pred menoj in so me ljubili? V zgodovini imam edinstveno in nenadomestljivo vlogo: kak?no sled pu??am za sabo po svoji poti, kaj pu??am tistim, ki mi sledijo, kaj dajem od sebe? ?ivljenje pogosto ocenjujemo glede na zaslu?en denar, dose?eno kariero, uspeh in pozornosti, ki jo prejemamo od drugih. Vendar to niso generativna merila. Vpra?anje je: ali ustvarjam ?ivljenje? Ali v zgodovino vna?am novo in prenovljeno ljubezen, ki je prej ni bilo? Ali oznanjam evangelij tam, kjer ?ivim, ali komu slu?im zastonjsko, kot so delali do mene tisti, ki so hodili pred menoj? Kaj delam za svojo Cerkev, za svoje mesto in svojo dru?bo? Lahko je kritizirati, toda Gospod ne ?eli, da bi bili samo kritiki sistema, ne ?eli, da bi bili zaprti in »nazajski«, ampak da bi bili obrtniki nove zgodovine, tkalci upanja, graditelji prihodnosti in tisti, ki delajo za mir.
Naj Joahim in Ana posredujeta za nas: naj nam pomagata ohranjati zgodovino, ki nas je ustvarila, in graditi generativno zgodovino. Naj nas spominjata na duhovni pomen spo?tovanja starih star?ev in ostarelih; na to, da moramo ceniti njihovo prisotnost, da bi zgradili bolj?o prihodnost. Prihodnost, v kateri se starej?ih ne zavr?e, ker funkcionalno »ne slu?ijo ve?«; prihodnost, v kateri se vrednost ljudi ne presoja le po tem, koliko proizvedejo; prihodnost, ki ni ravnodu?na do tistih, ki v visoki starosti potrebujejo ve? ?asa, posluha in pozornosti; prihodnost, v kateri nih?e ne bo ve? ponavljal zgodovine nasilja in marginalizacije, ki so ju utrpeli na?i domorodni bratje in sestre. To je prihodnost, ki je mogo?a, ?e z Bo?jo pomo?jo ne bomo pretrgali vezi s tistimi, ki so hodil pred nami, in bomo gojili dialog s tistimi, ki bodo pri?li za nami: mladi in ostareli, stari star?i in vnuki, skupaj. Pojdimo naprej skupaj, sanjajmo skupaj. In ne pozabimo Pavlovega nasveta u?encu Timoteju: »Spominjaj se svoje matere in babice.«
