杏MAP导航

Andreja ?ervek – Vatikan

Sre?anje se je odvijalo v cerkvi Svetega Srca v Edmontonu, ki velja za narodno ?upnijo Prvih narodov, Metisov in Inuitov. Sveti o?e je dejal, da prihaja kot »prijatelj in romar« ter da na tem »spokornem romanju« ?eli z ?alostjo prositi za odpu??anje zaradi »zla, ki so ga utrpela staroselska ljudstva s strani mnogih kristjanov«. »Boli me, ko pomislim, da so katoli?ani prispevali k politiki asimilacije,« je dejal.

Spomnil je na bole?ino tistih, ki so »stra?no trpeli zaradi mo? in ?ena, ki naj bi pri?evali o kr??anskem ?ivljenju«. »Ni? ne more izbrisati zanikanega dostojanstva, zadanega zla in izdanega zaupanja. In tudi sram nas, vernikov, ne sme biti nikoli izbrisan.« A po pape?evih besedah je treba za?eti znova in smer, ki ji moramo slediti je: »skupaj gledati Kristusa«. »Sprava ni toliko na?e delo, ampak je dar, ki prihaja od Kri?anega, je mir, ki prihaja iz Jezusovega Srca, je milost, za katero je treba prositi.«

Ob neizbrisni bole?ini, ki »so jo v teh krajih do?iveli mnogi v cerkvenih ustanovah«, lahko ob?utimo le »jezo in sram«. »To se je zgodilo, ko so se verniki prepustili posvetnosti in namesto da bi spodbujali spravo, vsilili svoj kulturni model,« pri ?emer je pape? poudaril, da Boga ni mogo?e oznanjati na na?in, ki je v nasprotju z Bogom.

Sveti o?e je izpostavil, da je beseda sprava sinonim za Cerkev, ki je »?ivo telo sprave«. Cerkev je dom, kjer se ponovno spravimo. Je kraj, kjer nehamo razmi?ljati o sebi kot posamezniki in se prepoznamo kot bratje, ko si gledajo v o?i, sprejemamo zgodbe in kulturo drug drugega ter pustijo, da »mistika skupnosti« spodbuja ozdravljenje ranjenega spomina.

Po pape?evem prepri?anju je pot naslednja: »Ne odlo?ati namesto drugih, ne vseh uvr??ati v vnaprej dolo?ene sheme, ampak se postaviti pred Kri?anega in pred brata, da bi se nau?ili hoditi skupaj.« Cerkev je namre? »kraj, kjer je resni?nost vedno pomembnej?a od ideje«. Ni skupek idej in zapovedi, ki jih je treba vcepiti ljudem, ampak »gostoljuben dom za vse«. Obiski so lahko pomembni, vendar se ve?ina besed in dejavnosti sprave zgodi na lokalni ravni, v skupnostih, kot je ta, kjer ljudje in dru?ine dan za dnem hodijo drug ob drugem. »Skupna molitev, pomo?, podelitev ?ivljenjskih zgodb, veselja in skupnih bojev odpirajo vrata spravnemu delu Boga.«

GOVOR PAPE?A FRAN?I?KA, sre?anje z avtohtonimi prebivalci in ?lani ?upnijske skupnosti  v Edmontonu, cerkev Svetega Srca, 25. julij 2022

Dragi bratje in sestre, dober ve?er!
Vesel sem, da sem med vami in da lahko ponovno vidim obraze predstavnikov razli?nih avtohtonih ljudstev, ki so me pred nekaj meseci obiskali v Rimu. Ta obisk mi je veliko pomenil: zdaj sem v va?em domu, kot prijatelj in romar v va?i de?eli, v sveti??u, kjer kot bratje in sestre slavite Boga. V Rimu sem vam po tem, ko sem vas poslu?al, dejal, da »u?inkovit proces ozdravljenja zahteva konkretna dejanja« (nagovor delegacijam staroselskih ljudstev Kanade, 1. april 2022). Veseli me, da se je v tej ?upniji, v kateri se sre?ujejo ljudje iz razli?nih skupnosti Prvih narodov, Metisov in Inuitov, neavtohtoni prebivalci iz lokalnih sosesk ter razli?ni priseljeni bratje in sestre, ta proces ?e za?el. To je dom za vse, odprt in vklju?ujo?, kot mora biti tudi Cerkev, dru?ina Bo?jih otrok, v kateri sta bistvenega pomena gostoljubnost in sprejemanje, vrednoti, zna?ilni za staroselsko kulturo: kjer se mora vsak po?utiti dobrodo?lega ne glede na pretekle dogodke in ?ivljenjske okoli??ine posameznika. Rad bi se vam zahvalil tudi za va?o konkretno bli?ino ?tevilnim revnim ljudem – to me zelo gane, da jih je veliko tudi v tej bogati dr?avi – s

 karitativnostjo: to ?eli Jezus, ki nam je v evangeliju povedal in vedno ponavlja: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanj?ih bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). V njih je navzo? Jezus.

Obenem ne smemo pozabiti, da je tudi v Cerkvi dobro seme pome?ano z ljuljko. Tudi v Cerkvi. In ravno zaradi te ljuljke sem se ?elel podati na to spokorno romanje in ga danes zjutraj za?eti tako, da se spomnim zla, ki so ga utrpela staroselska ljudstva s strani mnogih kristjanov, in jih z ?alostjo prosim za odpu??anje. Boli me, ko pomislim, da so katoli?ani prispevali k politiki asimilacije in odkupovanja, ki je povzro?ala ob?utek manjvrednosti, ko je skupnosti in ljudi oropala njihove kulturne in duhovne identitete, presekala njihove korenine ter spodbujala predsodke in diskriminacijo, in da se je to dogajalo tudi v imenu vzgoje, ki se je smatrala za kr??ansko. Vzgoja se mora vedno za?eti s spo?tovanjem in spodbujanjem sposobnosti, ki so v ljudeh ?e prisotne. To ni in nikoli ne more biti nekaj, kar bi bilo vnaprej pripravljeno in vsiljeno, saj je vzgoja pustolov??ina skupnega raziskovanja in odkrivanja skrivnosti ?ivljenja. Bogu hvala, da se v ?upnijah, kot je ta, s sre?anjem iz dneva v dan gradijo temelji za ozdravitev in spravo. Ozdravljenje, sprava. Rad bi povedal nekaj, kar tu ni napisano. Na poseben na?in se ?elim zahvaliti za delo, ki so ga opravili ?kofje, da bi jaz lahko pri?el sem in da ste vi lahko pri?li v Rim. Zdru?ena ?kofovska konferenca lahko naredi velike stvari in rodi mnoge sadove. Iskrena hvala ?kofovski konferenci.

Sprava: o tej besedi bi danes ?elel podeliti nekaj razmi?ljanj. Kaj nam predlaga Jezus, ko govori o spravi ali ko nas spodbuja k spravi? Kaj sprava danes pomeni za nas? Dragi prijatelji, sprava, ki jo je prinesel Kristus, ni bila zunanji mirovni sporazum, nekak?en kompromis, ki bi zadovoljil obe strani. Prav tako ni bil mir, ki bi padel z neba, bil vsiljen od zgoraj ali sprejet od drugega. Apostol

 Pavel pojasnjuje, da Jezus spravlja tako, da postavi skupaj, da iz dveh oddaljenih stvarnosti naredi eno stvarnost, eno stvar, eno ljudstvo. In kako to po?ne? Prek kri?a (prim. Ef 2,14). Jezus je tisti, ki nas spravi med seboj na kri?u, na drevesu ?ivljenja, kot so ga radi imenovali starodavni kristjani. Kri?, drevo ?ivljenja.

Vi, dragi staroselski bratje in sestre, nas lahko veliko nau?ite o ?ivljenjskem pomenu drevesa, ki je s koreninami povezano z zemljo, z listi daje kisik in nas hrani s svojimi sadovi. In lepo je videti simboliko drevesa, predstavljeno v podobi te cerkve, kjer deblo povezuje s tlemi oltar, na katerem nas Jezus spravlja v evharistiji, »dejanju kozmi?ne ljubezni«, ki »zdru?uje nebo in zemljo, objema in pre?ema vse stvarstvo« (, 236). Ta liturgi?na simbolika me spominja na ?udovit odlomek, ki ga je v tej de?eli izrekel sveti Janez Pavel II: »Kristus o?ivlja samo sredi??e vsake kulture, zato se kr??anstvo ne le nana?a na vse indijanske prebivalce, ampak je Kristus sam v udih svojega telesa Indijanec« (besedno bogoslu?je z Liturgija besede z Indijanci Kanade, 15. september 1984). On je tisti, ki na kri?u spravi, ponovno sestavi tisto, kar se je zdelo nepredstavljivo in neodpustljivo, objame vse in vsakogar. Vsi in vse: staroselska ljudstva prispevajo mo?an kozmi?ni pomen h kardinalnim stranem neba, ki jih ne razumejo le kot geografske referen?ne to?ke, temve? tudi kot razse?nosti, ki zajemajo celotno stvarnost in ka?ejo pot za njeno ozdravitev, kar predstavlja tako imenovano »medicinsko kolo«. Ta tempelj prevzema simboliko kardinalnih to?k in ji daje kristolo?ki pomen. Jezus je s skrajnostjo svojega kri?a zaobjel vse kardinalne to?ke in zdru?il najbolj oddaljena ljudstva. Jezus vse ozdravi in pomiri (prim. Ef 2,14). Tam je izpolnil Bo?ji na?rt: »spraviti vse stvari« (prim. Kol 1,20).

Bratje in sestre, kaj to pomeni za tiste, ki v sebi nosijo tako bole?e rane? Predstavljam si, kako te?ko je tistim, ki so stra?no trpeli zaradi mo? in ?ena, ki naj bi pri?evali o kr??anskem ?ivljenju, ne da bi videli kakr?ne koli mo?nosti za spravo. Ni? ne more izbrisati kr?enega dostojanstva, zadanega zla in izdanega zaupanja. In tudi sram nas, vernikov, ne sme biti nikoli izbrisan. Vendar pa je treba za?eti znova, in Jezus ne predlaga besed in dobrih namenov, ampak nam ponudi kri?, tisto pohuj?ljivo ljubezen, ki si pusti z ?eblji prebosti noge in zapestja ter s trnjem raniti glavo. To je smer, ki ji moramo slediti: skupaj gledati Kristusa, ljubezen, ki je bila izdana in kri?ana za nas; gledati Jezusa, ki je bil kri?an v mnogih u?encih v reziden?nih ?olah. ?e se ho?emo spraviti med seboj in v sebi, se sprijazniti s preteklostjo, s storjenimi krivicami in z ranjenim spominom, s travmati?nimi dogodki, ki jih nobena ?love?ka tola?ba ne more ozdraviti, moramo svoj pogled dvigniti h kri?anemu Jezusu, mir moramo ?rpati iz njegovega oltarja. Kajti ravno na drevesu kri?a se bole?ina spremeni v ljubezen, smrt v ?ivljenje, razo?aranje v upanje, zapu??enost v

 ob?estvo, oddaljenost v edinost. Sprava ni toliko na?e delo, ampak je dar, ki prihaja od Kri?anega, je mir, ki prihaja iz Jezusovega Srca, je milost, za katero je treba prositi. Sprava je milost, za katero je treba prositi.

Rad bi spregovoril o ?e enem vidiku sprave. Apostol Pavel pojasnjuje, da nas je Jezus s kri?em spravil v eno telo (prim. Ef 2,14). O katerem telesu govori? Govori o Cerkvi: Cerkev je to ?ivo telo sprave. ?e pa pomislimo na neizbrisno bole?ino, ki so jo v teh krajih do?iveli mnogi v cerkvenih ustanovah, lahko ob?utimo le jezo, lahko ?utimo le sram. To se je zgodilo, ko so se verniki prepustili posvetnosti in namesto da bi spodbujali spravo, vsilili svoj kulturni model. Ta dr?a, bratje in sestre, s te?avo umre, tudi z verskega vidika. Zdi se namre?, da je bolj priro?no vtepsti Boga v ljudi, kot pa jim omogo?iti, da se pribli?ajo Bogu. Vendar to nikoli ne deluje, saj Gospod tako ne deluje: ne sili, ne du?i in ne pritiska, temve? vedno ljubi, osvobaja in pu??a svobodo. S svojim Duhom ne podpira tistih, ki si podjarmljajo druge, tistih, ki evangelij sprave zamenjujejo s prozelitizmom. Boga namre? ni mogo?e oznanjati na na?in, ki je v nasprotju z Bogom. Toda kolikokrat v zgodovini se je to ?e zgodilo! Medtem ko se Bog preprosto in poni?no ponuja, smo mi vedno v sku?njavi, da bi ga vsilili in da bi sebe vsiljevali v njegovem imenu. To je posvetna sku?njava, da bi ga vzeli s kri?a in ga prikazali z mo?jo in videzom. Toda Jezus nas spravi na kri?u in ne tako, da bi sestopil s kri?a. Spodaj, okoli kri?a, so bili tisti, ki so mislili nase in sku?ali Kristusa s tem, da so mu rekli, naj se re?i sam (prim. Lk 23,35.36), ne da bi mislili na druge. Bratje in sestre, v Jezusovem imenu, naj se to v Cerkvi ve? ne zgodi. Naj se Jezusa oznanja, kot to On ?eli, v svobodi in ljubezni, in naj vsaka kri?ana oseba, ki jo sre?amo, ne bo za nas primer, ki ga moramo re?evati, ampak brat ali sestra, ki ju moramo ljubiti, Kristusovo meso, ki ga moramo ljubiti. Naj bo Cerkev, Kristusovo telo, ?ivo telo sprave!

Sama beseda sprava je pravzaprav sinonim za Cerkev. Izraz dejansko pomeni »ponovno spraviti«. Cerkev je dom, kjer se ponovno spravimo, kjer se zberemo, da bi skupaj ponovno za?eli in rasli. To je kraj, kjer nehamo razmi?ljati o sebi kot posamezniki in se prepoznamo kot bratje, ko si gledamo v o?i, sprejemamo zgodbe in kulturo drug drugega ter pustimo, da mistika skupnosti, ki je tako v?e? Svetemu Duhu, spodbuja ozdravljenje ranjenega spomina. To je pot: ne odlo?ati namesto drugih, ne vseh uvr??ati v vnaprej dolo?ene sheme, ampak se postaviti pred Kri?anega in pred brata, da bi se nau?ili hoditi skupaj. To je Cerkev in to naj bo: kraj, kjer je resni?nost vedno pomembnej?a od ideje. To je Cerkev in to naj bo: ne skupek idej in zapovedi, ki jih je treba vcepiti ljudem – Cerkev je gostoljuben dom za vse! To je Cerkev in to naj bo: tempelj z vedno odprtimi vrati, kjer se vsi mi, ?ivi templji Duha, sre?ujemo, si slu?imo in se spravljamo. Dragi bratje in

 sestre, geste in obiski so lahko pomembni, vendar se ve?ina besed in dejavnosti sprave zgodi na lokalni ravni, v skupnostih, kot je ta, kjer ljudje in dru?ine dan za dnem hodijo drug ob drugem. Skupna molitev, pomo?, podelitev ?ivljenjskih zgodb, veselja in skupnih bojev odpirajo vrata spravnemu delu Boga.

V pomo? nam je lahko zaklju?na podoba. V tem sveti??u nad oltarjem in tabernakljem vidimo ?tiri drogove tipi?nega staroselskega ?otora, za katerega sem izvedel, da se imenuje tepee. ?otor ima velik svetopisemski pomen. Ko je Izrael hodil po pu??avi, je Bog prebival v ?otoru, ki so ga postavili vsakokrat, ko se je ljudstvo ustavilo: to je bil shodni ?otor. Spominja nas, da Bog hodi z nami in se rad sre?uje z nami skupaj, v shodu. In ko je postal ?lovek, evangelij dobesedno pravi, da se je »u?otoril« (prim. Jn 1,14). Bog je Bog bli?ine, v Jezusu nas u?i jezika so?utja in ne?nosti. Tega se moramo zavedati vsaki?, ko pridemo v cerkev, kjer je On navzo? v tabernaklju, besedi, ki pomeni ravno ?otor. Bog torej postavlja svoj ?otor med nami, spremlja nas v na?ih pu??avah: ne prebiva v nebe?kih pala?ah, ampak v na?i Cerkvi, ki ?eli biti dom sprave.

Jezus, kri?ani in vstali, ki prebiva? v tem ljudstvu, ki je tvoje; Gospod, ki ?eli? zasijati v na?ih skupnostih in kulturah; Jezus, primi nas za roko in tudi v pu??avah zgodovine vodi na?e korake po poti sprave. Amen.