Pape?: Poni?no prosim odpu??anja za zlo, ki so ga kristjani storili staroselcem
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
V svojem nagovoru je sveti o?e spregovoril o pomenu in nujnosti spominjanja, saj po njegovih besedah »pozabljanje vodi v brezbri?nost«. Spomnil je na trpljenje, o katerem so mu avtohtoni prebivalci pripovedovali med sre?anji v Vatikanu pred ?tirimi meseci, ter se jim zahvalil za njihovo podelitev, ki je globoko vstopila v njegovo srce. Poudaril je, da je prvi korak spokornega romanja v Kanado ta, da jih ponovno prosi »odpu??anja za zlo, ki so ga ?tevilni kristjani prizadejali domorodnim ljudstvom«. Ob tem je dejal, da se zaveda, da opravi?ila niso »kon?na to?ka«, ampak ?ele »prvi korak«, ter izrazil upanje, da »bodo kristjani in dru?ba v tej de?eli rasli v zmo?nosti sprejemanja in spo?tovanja identitete in izku?nje avtohtonih ljudstev«. Za ozdravljenje in spravo po njegovih besedah ne zado??ajo na?a prizadevanja, ampak so potrebne Gospodova milost, »krotka in mo?na modrost Duha, ne?nost Tola?nika«.
Ob koncu govora je pape? Fran?i?ek vrnil dva para mokasinov, ki so mu jih avtohtoni prebivalci izro?ili med sre?anjem v Vatikanu kot znamenje trpljenja otrok v reziden?nih ?olah, ter ga prosili, naj jim jih vrne ob svojem obisku v Kanadi.
Govor pape?a Fran?i?ka avtohtonim prebivalcem Prvih narodov, Metisov in Inuitov
Gospa generalna guvernerka,
gospod predsednik vlade
dragi avtohtoni prebivalci Maskwacisa in te kanadske de?ele,
dragi bratje in sestre!
?akal sem, da bom pri?el med vas. Od tu, s tega kraja, ki spominja na ?alostne dogodke, bi rad za?el to, kar imam v srcu: spokorno romanje. Prihajam v va?e rodne kraje, da bi vam osebno povedal, da sem ?alosten, da bi Boga prosil za odpu??anje, ozdravljenje in spravo; da bi vam izkazal svojo bli?ino, da bi molil z vami in za vas.
Spominjam se sre?anj, ki smo jih imeli v Rimu pred ?tirimi meseci. Tedaj so mi izro?ili dva para mokasinov, znamenje trpljenja domorodnih otrok, zlasti tistih, ki se ?al nikoli niso vrnili domov iz reziden?nih ?ol. Naro?ili so mi, naj mokasine vrnem, ko pridem v Kanado; to bom storil ob koncu teh besed, izhajajo? prav iz omenjenega simbola, ki je v preteklih mesecih v meni ponovno prebudil bole?ino, ogor?enje in sram. Spomin na te otroke vzbuja ?alost in poziva k ukrepanju, da bi z vsakim otrokom ravnali z ljubeznijo, dostojanstvom in spo?tovanjem. Ti mokasini pa nam govorijo tudi o poti, ki jo ?elimo prehoditi skupaj. Hoditi skupaj, moliti skupaj, delati skupaj, da bi trpljenje preteklosti dalo prostor prihodnosti pravi?nosti, ozdravljenja in sprave.
To je razlog, da prva postaja mojega romanja med vami poteka v tej regiji, kjer so avtohtona ljudstva prisotna ?e od nekdaj. To je de?ela, ki nam govori, ki nam omogo?a, da se spominjamo. Spominjati se: bratje in sestre, na tej zemlji ?ivite ?e tiso?letja z na?ini ?ivljenja, ki spo?tujejo zemljo, podedovano od preteklih generacij, in jo ohranjajo za prihodnje generacije. Z njo ste ravnali kakor s Stvarnikovim darom, ki ga je potrebno podeliti z drugimi in ljubiti v harmoniji z vsem, kar obstaja, v ?ivahni medsebojni povezanosti vseh ?ivih bitij. Tako ste se nau?ili gojiti ob?utek za dru?ino in skupnost ter razvili mo?ne vezi med generacijami, spo?tovati ostarele in skrbeti za mlade. Koliko dobrih navad in naukov, ki temeljijo na pozornosti do drugih in ljubezni do resnice, na pogumu in spo?tovanju, na poni?nosti in po?tenosti, na ?ivljenjski modrosti!
Toda ?e so bili to prvi koraki, storjeni na teh ozemljih, nas spomin ?al vodi k naslednjim.
Kraj, kjer se nahajamo, v meni vzbuja krik bole?ine, pridu?eni krik, ki me je spremljal v teh mesecih. Premi?ljujem o tragediji, ki ste jo utrpeli ?tevilni med vami, va?e dru?ine in skupnosti; o tem, kar ste mi povedali o trpljenju, ki ste ga do?iveli v reziden?nih ?olah. To so travme, ki na nek na?in ponovno o?ivijo vsaki?, ko se jih spominjamo; zavedam se, da lahko tudi na?e dana?nje sre?anje obudi spomine in rane ter da bo mnogim izmed vas morda te?ko medtem ko bom govoril. Toda prav je, da se spominjamo, saj pozabljanje vodi v brezbri?nost, in kot je bilo re?eno, »nasprotje ljubezni ni sovra?tvo, ampak brezbri?nost ... nasprotje ?ivljenja ni smrt, ampak brezbri?nost do ?ivljenja ali smrti«. (E. Wiesel). Spomin na uni?ujo?e izku?nje v reziden?nih ?olah je pretresljiv, vzbuja ogor?enje, bole?ino, vendar pa je nujen.
Nujno se moramo spominjati, kako uni?ujo?e so bile za prebivalce teh de?el asimilacijske politike, ki so vklju?evale tudi sistem reziden?nih ?ol. Ko so evropski koloni tja pri?li prvi?, je bila velika prilo?nost za razvoj plodnega sre?anja med kulturami, tradicijami in duhovnostmi. Vendar pa se to v veliki meri ni zgodilo. Na misel mi prihajajo va?e pripovedi: kako je asimilacijska politika na koncu sistemati?no marginalizirala avtohtona ljudstva; kako so bili tudi preko sistema reziden?nih ?ol va?i jeziki in kulture zani?evani in zatirani; kako so otroci utrpeli fizi?ne in verbalne, psiholo?ke in duhovne zlorabe; kako so jih kot majhne odpeljali od doma in kako je to neizbrisno zaznamovalo odnos med star?i in otroci, starimi star?i in vnuki.
Zahvaljujem se vam, da ste omogo?ili, da je vse to vstopilo v moje srce; da ste izvlekli te?ka bremena, ki jih nosite v sebi; da ste z menoj podelili ta krvave?i spomin. Danes sem tukaj, v tej de?eli, ki skupaj s starodavnim spominom ohranja brazgotine ran, ki so ?e vedno odprte. Tukaj sem, ker je prvi korak tega spokornega romanja ta, da vas ponovno prosim odpu??anja in vam iz vsega srca povem, da sem globoko ?alosten: prosim odpu??anja zaradi na?inov, s katerimi so, ?al, mnogi kristjani podpirali kolonizacijsko miselnost sil, ki so zatirale domorodna ljudstva. ?alosten sem. Posebej prosim odpu??anja zaradi na?inov, s katerimi so ?tevilni ?lani Cerkve in redovnih skupnosti sodelovali, tudi z brezbri?nostjo, pri na?rtih kulturnega uni?evanja in prisilne asimilacije tedanjih vlad, ki so dosegli vrhunec v sistemu reziden?nih ?ol.
?eprav je bila prisotna kr??anska ljubezen in je obstajalo nemalo zglednih primerov predanosti otrokom, so bile splo?ne posledice politik, povezanih z reziden?nimi ?olami, katastrofalne. Kr??anska vera nam pravi, da je bila to uni?ujo?a napaka, nezdru?ljiva z evangelijem Jezusa Kristusa. Z bole?ino ugotavljamo, da je bila uni?ena trdna podlaga vrednot, jezika in kulture, ki je va?emu ljudstvu dala pristen ob?utek identitete; in da vi ?e vedno pla?ujete posledice. Spri?o tega zla, ki vzbuja ogor?enje, Cerkev pokleka pred Bogom in prosi odpu??anja za grehe svojih otrok (prim. Janez Pavel II., bula Incarnationis mysterium, 29. november 1998, CD 29,11). ?elim poudariti s sramom in jasnostjo: poni?no prosim odpu??anja za zlo, ki so ga ?tevilni kristjani prizadejali domorodnim ljudstvom.
Dragi bratje in sestre, mnogi izmed vas in va?ih predstavnikov so dejali, da opravi?ila niso kon?na to?ka. Popolnoma se strinjam: predstavljajo le prvi korak, za?etno to?ko. Tudi jaz se zavedam, da »ob pogledu na preteklost nikoli ne bo dovolj, kar storimo, ko prosimo za odpu??anje in sku?amo popraviti nastalo ?kodo«; in da »?e gledamo v prihodnost, ne bo nikoli malo vse to, kar delamo, da bi ustvarili kulturo, ki bo mogla prepre?iti, ne le da se tak?ne situacije ne bodo ve? ponovile, ampak da tudi ne bo mo?nosti, da bi se zgodile.« (Pismo Bo?jemu ljudstvu, 20. avgust 2018). Pomemben del tega procesa je resno iskanje resnice o preteklosti in pomo? pre?ivelim reziden?nih ?ol, da se podajo na pot zdravljenja zaradi travm, ki so jih do?iveli.
Molim in upam, da bodo kristjani in dru?ba v tej de?eli rasli v zmo?nosti sprejemanja in spo?tovanja identitete in izku?nje avtohtonih ljudstev. Upam, da se bodo na?li konkretni na?ini, da bi jih spoznali in cenili ter bi se nau?iti hoditi skupaj. Sam bom ?e naprej spodbujal zavzetost vseh katoli?anov glede domorodnih ljudstev. To sem storil ob ve? prilo?nostih in na razli?nih krajih s sre?anji, pozivi in celo z apostolsko spodbudo. Vem, da vse to zahteva ?as in potrpe?ljivost: gre za procese, ki morajo vstopiti v srca, in moja prisotnost tukaj ter prizadevanje kanadskih ?kofov pri?ata o pripravljenosti za nadaljevanje te poti.
Dragi prijatelji, to romanje bo trajalo nekaj dni in bo vklju?evalo kraje, ki so medsebojno oddaljeni, vendar pa se ne bom mogel odzvati na ?tevilna povabila in obiskati sredi??a kot so Kamloops, Winnipieg, razli?ne kraje v Saskatchewanu, Jukonu in na Severozahodnih ozemljih. Tudi ?e to ni mogo?e, vedite, da ste vsi v mojih mislih in molitvah. Vedite, da poznam trpljenje, travme in izzive domorodnih ljudstev v vseh regijah te dr?ave. Moje besede, izre?ene na tej spokorni poti, so namenjene vsem avtohtonim skupnostim in ljudem, ki jih iz srca objemam.
Na tej prvi postaji sem ?elel dati prostor spominu.
Danes sem tukaj, da bi se spominjal preteklosti; da bi z vami jokal, da bi v ti?ini gledal zemljo, molil na grobovih. Dopustimo, naj nam ti?ina vsem pomaga ponotranjiti ?alost. Ti?ina. In molitev: spri?o zla prosimo Gospoda dobrega; spri?o smrti prosimo Boga ?ivljenja. Gospod Jezus Kristus je iz groba, kon?ne postaje upanja, pred katerim so se razblinile vse sanje in so ostali le ?e jok, bole?ina in sprijaznjenost, naredil kraj ponovnega rojstva; vstajenja, iz katerega se je za?ela zgodovina novega ?ivljenja in vesoljne sprave. Za ozdravljenje in spravo ne zado??ajo na?a prizadevanja, potrebna je njegova milost: potrebna je krotka in mo?na modrost Duha, ne?nost Tola?nika. Naj On napolni pri?akovanja src. Naj nas On prime za roko. Naj bo On tisti, ki nam bo omogo?il, da bomo hodili skupaj.
