Pape? Fran?i?ek: Pismo Bo?jemu ljudstvu
Pape? Fran?i?ek: Pismo Bo?jemu ljudstvu
»?e en ud trpi, trpijo z njim vsi udje«
»?e en ud trpi, trpijo z njim vsi udje« (1 Kor 12,26). Te besede svetega Pavla mo?no odmevajo v mojem srcu, ko si predstavljam trpljenje, ki so ga mnogi mladoletniki prestali zaradi spolne zlorabe in zlorabe oblasti in vesti od velikega ?tevila duhovnikov in redovnikov. To je zlo?in, ki povzro?a globoke rane bole?ine in nemo?i zlasti pri ?rtvah, a tudi pri njihovih dru?inskih ?lanih in v vsej skupnosti, bodisi vernih ali nevernih. ?e pogledamo v preteklost, ni nikoli dovolj tega, kar storimo, ko prosimo za odpu??anje in sku?amo popraviti nastalo ?kodo. ?e gledamo v prihodnost, moramo storiti vse, kar moremo, da bi ustvarili tak?no kulturo, ki bo mogla prepre?iti, da se kaj takega ne bo ve? ponovilo ali ostalo prikrito. Bole?ina ?rtev in njihovih dru?in je tudi na?a bole?ina, zato moramo nujno ?e bolj okrepiti svoja prizadevanja, da bi zagotovili varstvo mladoletnih in odraslih, ki so ranljivi.
?e en ud trpi …
Pred nekaj dnevi je bilo objavljeno poro?ilo, v katerem so opisane izku?nje najmanj tiso? oseb, ki so bile v zadnjih sedemdesetih let ?rtve spolne zlorabe ter zlorabe oblasti in vesti po rokah duhovnikov. Tudi ?e moremo re?i, da se je ve?ji del primerov zgodil v preteklosti, se v teku ?asa vendar zavedamo bole?ine ?tevilnih ?rtev in moramo ugotoviti, da rane nikoli ne izginejo. Odlo?no se moramo zavezati, da obsodimo ta nagnusna dejanja, in okrepiti prizadevanja, da izkoreninimo to kulturo smrti. Rane nikoli »ne zastarajo«. Bole?ina teh ?rtev je to?ba, ki vpije do neba in se dotakne du?e. Te bole?ine so dolgo ?asa skrivali ali o njej mol?ali. Toda njihov krik je bil mo?nej?i kakor ukrepi vseh tistih, ki so ga sku?ali uti?ati ali so si domi?ljali, da ga bodo ozdravili z odlo?itvami, ki so stvar le poslab?ale, ker so s tem za?li v sodelovanje. A Gospod je sli?al ta klic. Znova lahko vidimo, na ?igavi strani je Gospod. Marijina hvalnica se ne moti in gre skozi zgodovino kakor spremljajo?a glasba. Gospod se namre? spominja svoje obljube, ki jo je dal na?im o?etom: »Razkropil je tiste, ki so o?abni v mislih svojega srca. Mogo?ne je vrgel s prestolov in povi?al nizke« (Lk 1,51-53). Sram nas je, ?e se zavedamo, da je na? ?ivljenjski slog to zatajil in taji, kar govorimo s svojim glasom.
S sramom in kesanjem kot ob?estvo Cerkve priznavamo, da nismo bili tam, kjer naj bi bili, in da nismo pravo?asno ukrepali, ko smo spoznali obseg in te?o ?kode, ki je bila povzro?ena v ?ivljenju toliko ljudi. Zanemarili smo male in jih pustili same. Kot svoje navajam besede tedanjega kardinala Ratzingerja, ki se spisal besedilo za kri?ev pot leta 2005 in se povezal z bole?im krikom toliko ?rtev ter poudaril: »Koliko umazanije je v Cerkvi in ravno tudi med tistimi, ki naj bi v duhovni?tvu povsem pripadali Gospodu! Koliko napuha in samov?e?nosti! Kako malo cenimo zakrament sprave, v katerem nas Gospod pri?akuje, da bi nas dvignil iz na?ega padca! Vse to je navzo?e v njegovem trpljenju. Izdajstvo u?encev, nevredno prejemanje njegovega telesa in krvi, mora pa? biti najgloblja Odre?enikova bole?ina, ki ga zadene prav v srce. Iz najgloblje du?e moremo zaklicati: Kyrie, eleison. Gospod, re?i nas!« (prim. Mt 8,25) (Deveta postaja premi?ljevanja).
… trpijo z njim vsi udje
Obseg in razse?nost dogodkov zahtevata, da se te stvari lotimo temeljito. ?eprav je pri vsakem postopku pomembno in potrebno spreobrnjenje, da se zavemo tega, kar se je zgodilo, to ?e ne zadostuje. Danes smo kot Bo?je ljudstvo poklicani, da sprejmemo bole?ino svojih bratov in sester, ranjenih na telesu in du?i. ?e je bila opustitev v preteklosti oblika odgovora, pa danes ho?emo, da je solidarnost v najglobljem in najzahtevnej?em pomenu na? na?in, kako dana?njo in prihodnjo zgodovino napi?emo v okolju, kjer morejo spori, napetosti in zlasti ?rtve vseh oblik zlorabe najti iztegnjeno roko, ki jih varuje in re?uje iz njihove bole?ine (prim. apostolsko spodbudo Evangelii gaudium – Veselje evangelija, 228). Ta solidarnost terja od nas, da zavra?amo vse, kar bi moglo ogro?ati nedotakljivost katerekoli osebe. Ta solidarnost kli?e k boju zoper vsako obliko izprijenosti, zlasti duhovne, ker gre »za lagodno in samozadostno slepoto, ko je naposled vse dovoljeno: la?, prevara, sebi?nost in druge prefinjene oblike zaverovanosti vase, kajti 'tudi satan si nadeva krinko angela lu?i'« (2 Kor 11,14) (Apostolska spodbuda Gaudete et exultate – Veselite in radujte se, 165). Klic svetega Pavla, naj trpimo s trpe?imi, je najbolj?e zdravilo zoper vsako hotenje, da bi ?e naprej ponavljali Kajnove besede: »Sem jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9).
Zavedam se prizadevanj in dela, ki se ga lotevajo v razli?nih delih sveta, da bi zagotovili in izpeljali nujna posredovanja, ki branijo in varujejo nedotakljivost otrok in odraslih v stanju ranljivosti. K temu spada tudi ?irjenje »ni?elne tolerance« in ukrepov, ki terjajo odgovornost od vseh, ki te zlo?ine zagre?ijo ali prikrivajo. Te tako nujne dejavnosti in ukrepe smo izvajali z zamudo, toda prepri?an sem, da prispevajo k temu, da zagotavljajo bolj?o kulturo varstva v sedanjosti in prihodnosti.
V povezavi s temi prizadevanji je nujno, da se vsak kr??eni ?uti vklju?enega v to cerkveno in dru?beno preobrazbo, ki jo tako zelo potrebujemo. Tak?no preoblikovanje zahteva osebno in ob?estveno spreobrnjenje. Navaja nas, da gledamo v isto smer kakor Gospod. Tako je rekel sv. Janez Pavel II.: »?e smo res za?eli pri premi?ljevanju Kristusa, ga bomo mogli spoznati v obli?ju tistih, s katerimi se je sam istovetil« (Apostolsko pismo Novo millennio ineunte – V zarji novega tiso?letja, 49). U?imo se gledati, kamor je gledal Gospod. U?imo se biti tam, kjer nas Gospod ho?e imeti, da bi spreobrnili srce, ki je v njegovi navzo?nosti. Pri tem nam pomagata molitev in pokora. Celotno sveto verno ljudstvo vabim k tej spokorni vaji molitve in posta v skladu z Gospodovo zahtevo: »To vrsto hudobnega duha je mogo?e izgnati samo z molitvijo in postom« (Mt 17,21). Gospod prebuja na?o vest, na?o solidarnost in na?o zavzetost za kulturo varovanja in odlo?nega 'nikdar ve?' vsakr?ni obliki zlorabe.«
Zlorabe oblasti in vesti
Nemogo?e si je predstavljati spreobrnjenje cerkvenega ravnanja brez dejavnega sodelovanja vseh ?lanov Bo?jega ljudstva. ?e ve?: vsakokrat, ko smo sku?ali zanemariti Bo?je ljudstvo, ga uti?ati, obiti ali skr?iti na majne elite, smo gradili skupnosti, programe, teolo?ke odlo?itve, duhovnosti in strukture brez korenin, brez spomina, brez obraza, brez telesa in kon?no brez ?ivljenja (Pismo potujo?emu Bo?jemu ljudstvu v ?ilu, 31. maja 2018). To se jasno ka?e v zgre?enem pojmovanju avtoritete v Cerkvi, ki je zelo raz?irjeno v ?tevilnih skupnostih, v katerih so se dogajala dejanja spolne zlorabe in zlorabe oblasti in vesti. To je klerikalizem, ravnanje, ki »ne uni?uje samo osebnosti kristjanov, ampak se nagiba k temu, da zmanj?uje in podcenjuje krstno milost, ki jo je Sveti Duh vlil v srce na?ega ljudstva« (Pismo kardinalu Marcu Ouelletu, predsedniku pape?ke komisije za Latinsko Ameriko, 31. marca 2016). Klerikalizem, pa naj ga pospe?ujejo duhovniki sami ali laiki, povzro?a razdor v telesu Cerkve, ki prispeva k temu, da se nadaljuje zlo, nad katerim danes to?imo. Zavra?ati zlorabo pomeni odlo?no zavra?ati vsako obliko klerikalizma.
Vedno je dobro spominjati se, da je Gospod »v odre?enjski zgodovini odre?il svoje ljudstvo. Ne obstaja popolna identifikacija brez pripadnosti nekemu narodu. Zato se nih?e ne odre?uje sam, kot osamljen posameznik, marve? ga Bog priteguje, upo?tevajo? zapleteno dramo, ki se utrjuje v ?love?ki skupnosti. Bog je namre? hotel vstopiti v ?love?ko dinamiko, v dinamiko ljudstva« (Apostolska spodbuda Gaudete et exultate – Veselite in radujte se, 6). Zato je edina mo?nost, ki jo imamo, da bi odgovorili na to zlo, ki je prizadelo toliko ?ivljenj, da to nalogo prevzamemo vsi kot Bo?je ljudstvo. Zavest, da se ?utimo del ljudstva in skupne zgodovine, nam omogo?a v spokorni odkritosti priznati napake in grehe preteklosti, da se bomo od znotraj prenovili. Vse, ?esar se lotimo, da bi iz svojih skupnosti izkoreninili kulturo zlorabe, ne da bi pri tem dejavno sodelovali vsi udje Cerkve, ne bo moglo ustvariti potrebnih dinamik za zdravo in u?inkovito preobrazbo. Spokorni?ka razse?nost posta in molitve nam bo kot Bo?jemu ljudstvu pomagala, da se bomo postavili pred Gospoda, skupaj s svojimi ranjenimi brati in sestrami, kot gre?niki, ki prosijo za odpu??anje in milost sramovanja ter spreobrnjenja. Tako bomo izdelali ukrepe, ki ustvarjajo na?in delovanja v skladu z evangelijem. Kajti »vsaki?, ko se sku?amo vrniti k izviru in ponovno zajeti prvotno sve?ino evangelija, se poka?ejo nove poti, ustvarjalne metode, druge izrazne mo?nosti, zgovorna znamenja in besede z novim pomenom za dana?nji svet« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium – Veselje evangelija, 11).
Pot ponovnega spreobrnjenja
Bistveno je, da kot Cerkev z bole?ino in sramovanjem priznamo in obsodimo tiste gnusobe, ki so jih storili redovniki in duhovniki ter vsi tisti, ki so imeli nalogo, da varujejo in ??itijo najbolj ranljive. Prosimo odpu??anja za svoje grehe in za grehe drugih. Zavest greha nam pomaga priznati napake, prestopke in v preteklosti povzro?ene rane. Hkrati nam omogo?a, da se odpremo in se sedaj mo?neje zavzemamo za pot ponovnega spreobrnjenja.
Pokora in molitev nam bosta pomagali izostriti o?i in srce za trpljenje drugih ter zatreti ?eljo po gospodovanju in posedovanju, ki sta pogosto korenina tega zla. Naj bi post in molitev odprla na?a u?esa za tiho bole?ino otrok, mladih in prizadetih. Post naj ustvari in po?ivi na?o lakoto in ?ejo po pravi?nosti, da bomo hodili v resnici in se opirali na vsa pravna sredstva, ki so potrebna. Post naj nas pretrese in nagne k temu, da se bomo z vsemi ljudmi dobre volje in celotno dru?bo zavzemali v resnici in ljubezni za to, da bi premagali vsako obliko spolne zlorabe in zlorabe oblasti in vesti.
Tako bomo mogli jasno pokazati svojo nalogo, h kateri smo poklicani, namre? da smo »znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega ?love?kega rodu« (Drugi vatikanski koncil, Dogmati?na konstitucija o Cerkvi Lumen gentium, C 1).
»?e en ud trpi, trpijo z njim vsi udje,« nam je rekel sveti Pavel. Z molitvijo in postom moremo stopiti v osebno in ob?estveno soglasje s to spodbudo, da bi med nami rasli darovi so?utja, pravi?nosti, prepre?evanja in poravnave. Marija je mogla stati pod kri?em svojega Sina. Tega ni storila kakorkoli, ampak je stala pokon?no in ?isto zraven. S tem izpri?uje, kako je ravnala vse svoje ?ivljenje. ?e do?ivljamo nezvestobo, ki nam je povzro?ila te cerkvene rane, nam bo dobro delo, »?e bomo z Marijo bolj vztrajali v molitvi« (Ignacij Loyolski, Duhovne vaje, 319), ko bomo sku?ali rasti v ljubezni in zvestobi do Cerkve. Marija, prva Kristusova u?enka, u?i vse nas u?ence, kako moramo ravnati ob trpljenju nedol?nega, ne da bi pobegnili ali obupovali. Ko gledamo Marijo, se u?imo odkrivati, kje in kako moramo stati kot Kristusovi u?enci.
Sveti Duh naj nam podari milost spreobrnjenja in notranje maziljenje, da bomo mogli izraziti svoje kesanje ob teh zlo?inih in svojo odlo?enost, da jih pogumno premagujemo.
Iz Vatikana, 20. avgusta 2018
FRAN?I?EK
Prevod: prof. Anton ?trukelj
