杏MAP导航

Andreja ?ervek – Vatikan

Svetega o?eta je skupina vernikov sprejela pred ?upnijsko cerkvijo, od koder se je ob spremljavi tradicionalnih bobnov podal k jezeru ter blagoslovil vodo. Sledilo je bogoslu?je Bo?je besede. Pape? Fran?i?ek je med homilijo spregovoril o vodah jezera Lac Ste. Anne, ki nas spominjajo na Galilejsko jezero, ob katerem je Jezus opravil velik del svojega poslanstva. Izpostavil je, da »vsi potrebujemo ozdravljenje Jezusa, zdravnika du? in teles«.

V ospredje je postavil pomembno vlogo babic, ki so v staroselskih skupnostih vir fizi?nega in duhovnega ?ivljenja. Kot je dejal, del bole?ine, s katero se soo?amo danes, izhaja tudi iz tega, da je bilo staroselskim babicam onemogo?eno posredovati vero v njihovem jeziku in kulturi. Vsi mi kot Cerkev potrebujemo ozdravitev. »Naj nam Gospod pomaga, da bomo v procesu zdravljenja napredovali v vedno bolj ozdravljeno in prenovljeno prihodnost.«

HOMILIJA PAPE?A FRAN?I?KA med besednim bogoslu?jem, romanje k Lac Ste. Anne, 26. julij 2022

Dragi bratje in sestre, âba-wash-did! Tansi! Oki! [Dober dan!]

Lepo je, da sem tukaj, romar z vami in med vami. Te dni, ?e posebej danes, me je ganil zvok bobnov, ki me je spremljal, kamorkoli sem ?el. Zdelo se mi je, da to bobnanje odmeva kot bitje mnogih src: src, ki so skozi stoletja utripala ob teh vodah; src mnogih romarjev, ki so stopali skupaj, da bi dosegli to »Bo?je jezero«! Tu je resni?no mogo?e zaznati enoglasni utrip romarskega ljudstva, generacij, ki so se odpravile h Gospodu, da bi izkusile njegovo zdravilno delovanje. Koliko src je pri?lo sem z ?eljami in hrepenenjem, obremenjenih z bremeni ?ivljenja, in so ob teh vodah na?la tola?bo in mo? za naprej! Tudi tukaj, potopljeni v stvarstvo, lahko sli?imo ?e en utrip, materinski utrip zemlje. Tako kot je utrip dojen?ka ?e v maternici usklajen z

 materinim utripom, moramo tudi mi, da bi rasli kot ljudje, uskladiti ritem ?ivljenja z ritmom stvarstva, ki nam daje ?ivljenje. Tako se danes vra?amo k na?im virom ?ivljenja: k Bogu, star?em in – na dan svete Ane ter v hi?i svete Ane – starim star?em, ki jih pozdravljam z veliko ljubeznijo.

Ti ?ivljenjski utripi so nas ponesli sem, kjer v ti?ini motrimo vode tega jezera. Pomaga nam tudi, da se vrnemo k izvirom vere. Omogo?a nam, da v mislih poromamo do svetih krajev: da si predstavljamo Jezusa, ki je velik del svojega poslanstva opravljal ravno na obali jezera, Galilejskega jezera. Tam je izbral in poklical apostole, oznanil blagre, povedal najve? prilik, storil znamenja in ozdravitve. To jezero je bilo sredi??e »Galileje narodov« (Mt 4,15), obrobno in trgovsko obmo?je, kjer so se sre?evali razli?ni prebivalci, ki so ta predel obarvali z razli?nimi tradicijami in kulti. To je bil geografsko in kulturno najbolj oddaljen kraj od verske ?istosti, ki je bila skoncentrirana v Jeruzalemu v bli?ini templja. Jezero, imenovano Galilejsko morje, si zato lahko predstavljamo kot zgo??en kraj razlik: na njegovi obali so se sre?ali ribi?i in cestninarji, stotniki in su?nji, farizeji in revni, mo?ki in ?enske najrazli?nej?ega izvora in dru?benih okolij. Tam, ravno tam, je Jezus oznanjal Bo?je kraljestvo: ne izbranim vernim ljudem, ampak razli?nim ljudstvom, ki so se tako kot danes zgrinjala iz mnogih krajev; oznjanjal in sprejemal je vse na tako naravnem prizori??u. Bog je izbral to ve?plastno in raznovrstno okolje, da bi svetu oznanil nekaj revolucionarnega, na primer: »nastavite drugo lice, ljubite svoje sovra?nike, ?ivite kot bratje, da bi bili otroci Boga, O?eta, ki daje soncu sijati nad dobrimi in slabimi ter po?ilja de? pravi?nim in krivi?nim« (prim. Mt 5,38-48). Tako je ravno to jezero, »me?ano z raznolikostjo«, postalo prizori??e ?e nikoli sli?anega oznanila o bratstvu, revolucije brez mrtvih in ranjenih, revolucije ljubezni. In tu, na obali tega jezera, nas zvok bobnov, ki odmeva skozi stoletja in zdru?uje razli?ne ljudi, popelje nazaj v tisti ?as. Spominja nas, da je bratstvo resni?no, ?e zdru?uje tiste oddaljene, da se sporo?ilo edinosti, ki ga nebo po?iljajo na zemljo, ne boji razlik in nas vabi k ob?estvu, k ob?estvu razlik, da se odpravimo dalje skupaj, saj smo vsi – vsi! – romarji na poti.

Bratje, sestre, romarji k tem vodam, kaj lahko zajamemo iz njih? Bo?ja beseda nam pomaga to ugotoviti. Prerok Ezekiel dvakrat ponovi, da vode, ki te?ejo iz templja za Bo?je ljudstvo »dajejo ?ivljenje« in »zdravijo« (prim. Ez 47,8-9).

Dajejo ?ivljenje. Mislim na babice, ki so tu z nami – mnoge! Predrage, va?a srca so izviri, iz katerih te?e ?iva voda vere, s katero ste pote?ile ?ejo svojim otrokom in vnukom. Gane me klju?na vloga ?ensk v staroselskih skupnostih: zavzemajo vidno mesto kot blagoslovljeni viri ne le fizi?nega, temve? tudi duhovnega ?ivljenja. In ko pomislim na va?e kokume, pomislim tudi na svojo babico. Od nje sem prejel prvo oznanilo vere in se nau?il, da se evangelij prena?a na ta na?in, z ne?no skrbjo in ?ivljenjsko modrostjo. Vera se redko rodi ob branju knjige v dnevni sobi, ampak se ?iri v dru?inskem vzdu?ju, ki se prena?a v materinem jeziku, ob sladkem nare?nem petju babic. Pri srcu mi je toplo, ko vidim, da je tukaj toliko starih star?ev in prastarih star?ev. Hvala! Zahvaljujem se vam in vsem, ki imate doma ali v dru?ini starej?e ljudi, bi rad rekel: imate zaklad! Med svojimi zidovi hranite izvir ?ivljenja. Prosim vas, skrbite zanj kot za najdragocenej?o dedi??ino, ki jo je treba ljubiti in negovati.

Prerok je dejal, da vode ne le dajejo ?ivljenje, ampak tudi zdravijo. Ta vidik nas pripelje nazaj na obalo Galilejskega jezera, kjer je Jezus »ozdravil veliko bolnikov z razli?nimi boleznimi« (Mk 1,34). Tam so mu prina?ali vse bolnike, ko se je zve?erilo (prim. v. 32). V ve?eru si predstavljajmo, da smo ob jezeru z Jezusom, ki se nam pribli?uje, se sklanja in s potrpe?ljivostjo, so?utjem in ne?nostjo ozdravlja mnoge bolne na telesu in duhu: obsedene, gobavce, paralizirane, slepe, a tudi onemogle in obupane ljudi, izgubljene in ranjene. Jezus je pri?el in ?e vedno prihaja, da bi skrbel za nas, da bi potola?il in ozdravil na?o osamljeno in iz?rpano ?love?kost. Na vse, tudi na nas, se obra?a z istim povabilom: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obte?eni, in jaz vam bom dal po?itek« (Mt 11,28). Ali kot v odlomku, ki smo ga sli?ali nocoj: »?e je kdo ?ejen, naj pride k meni in naj pije« (Jn 7,37).

Bratje in sestre, vsi potrebujemo ozdravljenje Jezusa, zdravnika du? in teles. Gospod, tako kot se ljudje na obali Galilejskega jezera niso bali vpiti k tebi o svojih potrebah, tako tudi mi nocoj, Gospod, prihajamo k tebi z notranjo bole?ino. Prina?amo ti na?e su?e in napore, prina?amo ti

 travme nasilja, ki so jih utrpeli na?i staroselski bratje in sestre. Na tem blagoslovljenem kraju, kjer vladata harmonija in mir, ti predstavljamo disharmonijo na?e zgodovine, stra?ne posledice kolonizacije, neizbrisno bole?ino ?tevilnih dru?in, starih star?ev in otrok. Gospod, pomagaj nam zaceliti na?e rane. Vemo, Gospod, da to od nas zahteva zavzetost, skrb in konkretna dejanja; a prav tako vemo, da tega ne moremo storiti sami. Izro?amo se tebi in pripro?nji tvoje matere in tvoje babice.

Da, Gospod, izro?amo se pripro?nji tvoje matere in tvoje babice. Kajti matere in babice pomagajo celiti rane srca. V ?asu drame osvajanja je bila Guadalupska Mati Bo?ja tista, ki je staroselcem posredovala pravo vero, govorila njihov jezik in nosila njihova obla?ila, brez nasilja in vsiljevanja. Kmalu zatem so s prihodom tiska iz?le prve slovnice in katekizmi v domorodnih jezikih. Koliko dobrega so v tem pogledu naredili misijonarji, ki so bili pristni evangelizatorji, da so ohranili avtohtone jezike in kulture v ?tevilnih delih sveta! V Kanadi se je ta »materinska inkulturacija« zgodila z delom svete Ane, ki je zdru?ila lepoto staroselskih tradicij in vere ter jih oblikovala z modrostjo babice, ki je dvakrat mati. Tudi Cerkev je ?enska, tudi Cerkev je mati. Nikoli v njeni zgodovini ni bilo trenutka, ko se vera ne bi prena?ala v maternem jeziku, po materah in babicah. Del bole?e dedi??ine, s katero se soo?amo, izhaja iz tega, da je bilo staroselskim babicam onemogo?eno posredovanje vere v njihovem jeziku in kulturi. Ta izguba je zagotovo tragedija, vendar je va?a prisotnost tukaj pri?a odpornosti in ponovnega za?etka, romanja k ozdravitvi, odprtosti srca za Boga, ki zdravi na?o skupnost. Zdaj vsi mi kot Cerkev potrebujemo ozdravitev: potrebujemo ozdravitev od sku?njave, da bi se zaprli vase, da bi izbrali obrambo institucije namesto iskanja resnice, da bi dali prednost posvetni mo?i pred evangeljskim slu?enjem. Dragi bratje in sestre, pomagajmo drug drugemu, da bi z Bo?jo pomo?jo prispevali k izgradnji Matere Cerkve, kakr?na je Njemu v?e?: sposobna objeti vsakega sina in h?er; odprta za vse in ki govori z vsakim in vsako; nikomur ne nasprotuje, ampak vse sre?uje z vsemi.

Mno?ice ob Galilejskem jezeru, ki so se zgrnile okoli Jezusa, so sestavljali predvsem obi?ajni ljudje, preprosti ljudje, ki so mu prina?ali svoje potrebe in rane. Podobno tudi mi, ?e ?elimo skrbeti drug za drugega in ozdraviti ?ivljenje na?ih skupnosti, lahko za?nemo le pri revnih, najbolj odrinjenih. Prepogosto se pustimo voditi interesom pe??ice, ki jim je dobro; bolj se moramo ozreti na periferije in prisluhniti kriku zadnjih; treba je znati prisluhniti bole?ini tistih, ki v na?ih prenatrpanih in razosebljenih mestih pogosto v ti?ini vpijejo: »Ne pustite nas samih!« To je tudi krik ostarelih, ki jim grozi, da bodo umrli sami doma ali zapu??eni v neki ustanovi, ali pa krik neprijetnih bolnikov, ki se jim namesto z naklonjenostjo pomaga s smrtjo. To je zadu?ljiv krik de?kov in deklic, ki se jih bolj spra?uje, kot pa poslu?a, ki svojo svobodo prepu??ajo mobilnemu telefonu, medtem ko se na istih ulicah drugi njihovi vrstniki izgubljeno potepajo, omamljeni z

 zabavo, ?rtve odvisnosti, ki jih delajo ?alostne in nestrpne, nezmo?ne verjeti vase, ljubiti to, kar so, in lepoto ?ivljenja, ki ga imajo. Ne pustite nas samih je krik tistih, ki si ?elijo bolj?i svet, a ne vedo, kje za?eti.

Jezus, ki nas ozdravlja in tola?i z ?ivo vodo svojega Duha, nas v evangeliju prosi, da bi tudi iz nas, iz osr?ja tistih, ki verujejo, »tekle reke ?ive vode« (prim. v. 38). Ali znamo pogasiti ?ejo svojih bratov in sester? Medtem ko Boga prosimo za tola?bo, ali jo znamo dajati tudi drugim? Pogosto se ?tevilnih notranjih bremen, na primer tega, da se ne ?utimo ljubljeni in spo?tovani, osvobodimo ravno s tem, da za?nemo zastonj ljubiti druge. V na?i osamljenosti in neob?utljivosti nas Jezus spodbuja, naj gremo ven, naj dajemo, naj ljubimo. Zato se spra?ujem: kaj lahko storim za tiste, ki me potrebujejo? Ko gledam staroselska ljudstva, razmi?ljam o njihovih zgodbah in bole?ini, ki so jo pretrpeli, kaj lahko storim zanje? Ali jih malo poslu?am s posvetno radovednostjo in sem ogor?en nad tem, kar se je zgodilo v preteklosti, ali pa zanje naredim kaj konkretnega? Ali molim, se pove?em, se seznanim, se pustim dotakniti njihovim zgodbam? In ?e se ozrem nase, ko se znajdem v trpljenju, ali prisluhnem Jezusu, ki me ?eli izvle?i iz ograde moje neob?utljivosti in me vabi, naj za?nem znova, naj grem naprej, naj ljubim? V?asih je dober na?in, kako pomagati drugi osebi, da ji ne damo takoj tistega, za kar prosi, ampak da jo spremljamo, da jo povabimo k ljubezni, da se ji podarimo. Kajti tako bo prek dobrega, ki ga lahko stori drugim, odkril svoje reke ?ive vode, odkril edinstven in dragocen zaklad, ki je.

Dragi bratje in sestre staroselci, pri?el sem kot romar tudi zato, da vam povem, kako dragoceni ste zame in za Cerkev. ?elim si, da bi bila Cerkev prepletena z nami, tako kot so tesno stkane in zdru?ene niti pisanih trakov, ki jih nosite mnogi med vami. Naj nam Gospod pomaga, da bomo v procesu zdravljenja napredovali v vedno bolj ozdravljeno in prenovljeno prihodnost. Verjamem, da so to ?elele tudi va?e babice in dedki, na?e babice in dedki. Naj Jezusova stara star?a, sveti Joahim in Ana, blagoslovita na?o pot.