杏MAP导航

Kateheza je slonela na evangeljskem prizoru, ko Jezus ozdravi gluhonemega 膷loveka, in bila zadnja v sklopu katehez o Jezusovem javnem delovanju, njegovih sre膷anjih, prilikah in ozdravljenjih. Kot poro膷a Markov evangelij, je Jezus gluhega 膷loveka, ki je te啪ko govoril, vzel na sámo in ga ozdravil s svojimi besedami in dotikom.

笔补辫别啪 Leon XIV. je dejal, da se v dana拧nji hiperpovezani dru啪bi mnogi ljudje osamijo in zdi se, da so izgubili sposobnost komunikacije, morda zato, ker so se pogosto po膷utili nerazumljene. Jezus pa je tisti, ki ozdravlja in govori tudi nam: »Odpri se temu svetu, ki te stra拧i! Odpri se odnosom, ki so te razo膷arali! Odpri se 啪ivljenju, s katerim si se odpovedal soo膷iti!« Zapiranje vase ni nikoli re拧itev.

Sveti o膷e je povabil k molitvi za Cerkev, naj nikoli ne zanemari svoje naloge, da ljudi vodi k Jezusu, da bodo sli拧ali njegovo Besedo in bodo z njo ozdravljeni ter bodo tako postali nosilci njegovega sporo膷ila odre拧enja.

  (@Vatican Media)

Svetopisemski odlomek: Mr 7,32-37

Tedaj so [Jezusu] privedli gluhega, ki je te啪ko govoril, in ga prosili, da bi polo啪il roko nanj. Vzel ga je na sámo, stran od mno啪ice, mu polo啪il prste v u拧esa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!«, to je: »Odpri se!« In takoj so se mu odprla u拧esa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naro膷il, naj tega nikomur ne pravijo; toda bolj ko jim je naro膷al, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da sli拧ijo, nemim, da govorijo.«

  (ANSA)

Cikel katehez: Jubilej 2025. Jezus Kristus, na拧e upanje

Gluhonemi. Nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da sli拧ijo, nemim, da govorijo« (Mr 7,37).

Dragi bratje in sestre,
s to katehezo zaklju膷ujemo to na拧o pot skozi Jezusovo javno 啪ivljenje, sestavljeno iz sre膷anj, prilik in ozdravljenj.

Tudi ta 膷as, ki ga sedaj 啪ivimo, potrebuje ozdravljenje. Na拧 svet je pre啪et z ozra膷jem nasilja in sovra拧tva, ki spodkopava 膷lovekovo dostojanstvo. 沤ivimo v dru啪bi, ki zboleva za »bulimijo« povezav na dru啪benih omre啪jih: smo hiperpovezani, bombardirani s podobami, v膷asih tudi la啪nimi ali popa膷enimi. Preplavljeni smo z mnogimi sporo膷ili, ki v nas vzbujajo vihar nasprotujo膷ih si 膷ustev.

V tak拧nem scenariju se v nas lahko porodi 啪elja, da bi vse odklopili. Morda celo pridemo tako dale膷, da raje ne bi ve膷 sli拧ali ni膷esar. Celo na拧e besede so lahko napa膷no razumljene in morda smo v sku拧njavi, da se zapremo v ti拧ino, v pomanjkanje komunikacije, kjer ne glede na to, kako smo si blizu, si ne zmoremo ve膷 povedati najpreprostej拧ih in najglobljih stvari.

V zvezi s tem bi se danes rad osredoto膷il na besedilo iz Markovega evangelija, ki nam predstavlja 膷loveka, ki ne govori in ne sli拧i (glej Mr 7,31-37). Tako kot bi se lahko zgodilo nam danes, se je ta 膷lovek morda odlo膷il, da ne bo ve膷 govoril, ker se je po膷util nerazumljenega, in da bo uti拧al svoj glas, ker ga je to, kar je sli拧al, razo膷aralo in prizadelo. Pravzaprav ni on tisti, ki gre k Jezusu, da bi bil ozdravljen, ampak ga pripeljejo drugi. Lahko bi pomislili, da tiste, ki ga privedejo k U膷itelju, skrbi njegova osamljenost. Vendar pa je kr拧膷anska skupnost v teh ljudeh videla tudi podobo Cerkve, ki vsakega 膷loveka spremlja k Jezusu, da bi sli拧al njegovo besedo. Dogodek se odvija na poganskem ozemlju; smo torej v okolju, kjer drugi glasovi posku拧ajo preglasiti Bo啪ji glas.

Jezusovo vedenje se sprva morda zdi nenavadno, saj tega 膷loveka vzame na sámo in ga odpelje stran od mno啪ice (prim. Mr 7,33a). Zdi se, da s tem poudari njegovo osamljenost. A 膷e bolje pogledamo, bomo razumeli, kaj se skriva za molkom in zaprtostjo tega 膷loveka, kot da bi Jezus dojel njegovo potrebo po intimnosti in bli啪ini.

Jezus mu najprej ponudi tiho bli啪ino z gestami, ki govorijo o globokem sre膷anju: dotakne se u拧es in jezika tega mo啪a. Jezus ne uporabi veliko besed; re膷e edino, kar v tem trenutku potrebuje: »Odpri se!« Marko besedo effatá navaja v aramej拧膷ini, da bi lahko »v 啪ivo« sli拧ali njen zvok in dih. Ta preprosta in lepa beseda vsebuje povabilo, ki ga Jezus naslovi na tega mo啪a, ki je nehal poslu拧ati in govoriti. Kot da bi mu Jezus rekel: »Odpri se temu svetu, ki te stra拧i! Odpri se odnosom, ki so te razo膷arali! Odpri se 啪ivljenju, s katerim si se prenehal soo膷iti!« Zapiranje vase pravzaprav ni nikoli re拧itev.

Po sre膷anju z Jezusom ta 膷lovek ne le ponovno spregovori, ampak to stori »pravilno«. Zdi se, da nam ta prislov, ki ga je vstavil evangelist, 啪eli povedati nekaj ve膷 o razlogih za njegovo ti拧ino. Morda je ta 膷lovek nehal govoriti, ker se mu je zdelo, da govori stvari na napa膷en na膷in, morda se ni po膷util primernega. Vsi imamo izku拧njo, da nas je kdo narobe razumel ali pa nas ni razumel. Vsi moramo prositi Gospoda, naj ozdravi na拧 na膷in komuniciranja, ne le da bi bili u膷inkovitej拧i, ampak tudi, da s svojimi besedami ne bi prizadeli drugih.

Vrnitev k pravilnemu govorjenju je za膷etek poti in ne 拧e njen konec. Pravzaprav Jezus temu 膷loveku prepove, da bi pripovedoval, kaj se mu je zgodilo. Da bi resni膷no spoznali Jezusa, moramo najprej opraviti neko pot, moramo biti z Njim in tudi hoditi skozi njegovo trpljenje. Ko ga bomo videli poni啪anega in trpe膷ega, ko bomo izkusili odre拧ujo膷o mo膷 njegovega kri啪a, potem bomo lahko rekli, da smo ga resni膷no spoznali. Do tega, da postanemo Jezusovi u膷enci, ne obstajajo bli啪njice.

Dragi bratje in sestre, prosimo Gospoda, da bi se nau膷ili iskrene in preudarne komunikacije. Molimo za vse tiste, ki so jih prizadele besede drugih. Molimo za Cerkev, naj nikoli ne zanemari svoje naloge, da ljudi vodi k Jezusu, da bodo sli拧ali njegovo Besedo in bodo z njo ozdravljeni ter bodo tako postali nosilci njegovega sporo膷ila odre拧enja.