ʲž povabil, da se v molitvi in ljubezni čutimo ljubljene in da ljubimo, kakor nas Bog ljubi
Leon XIV.
V njej nas Gospod vabi, naj se obrnemo na Boga in ga kličemo "abbà", "oči", tako kot otroci, z izrazi kot je »odkritosrčna preprostost […], sinovsko zaupanje, […] ponižna drznost, gotovost, da smo ljubljeni« (Katekizem Katoliške Cerkve, 2778).
Z zelo lepim izrazom Katekizem Katoliške Cerkve glede tega pravi, da »nas Gospodova molitev razodeva nam samim, ko nam hkrati razodeva Očeta« (prav tam, 2783). Res je, bolj ko z zaupanjem molimo k nebeškemu Očetu, bolj odkrivamo, da smo ljubljeni otroci in bolj spoznavamo veličino njegove ljubezni (prim. Rim 8,14-17).
Današnji evangelij potem opiše značilnosti Božjega očetovstva skozi nekaj sugestivnih podob: človeka, ki vstane sredi noči, da bi pomagal prijatelju sprejeti nepričakovanega obiskovalca; ali očeta, ki skrbi, da svojim otrokom daje dobre stvari.
Spominjajo nas, da nam Bog nikoli ne pokaže hrbta, ko se obračamo nanj, četudi pozno potrkamo na njegova vrata, morda po napakah, zamujenih priložnostih, neuspehih, četudi mora »zbuditi« svoje otroke, ki spijo v hiši, da bi nas sprejel (prim. Lk 11,7). Še več, v veliki družini Cerkve se Oče ne obotavlja, da bi vsi postali deležni vsakega njegovega dejanja ljubezni. Gospod nas vedno posluša, ko molimo k njemu, in če nam včasih odgovori takrat in tako, da težko razumemo, je to zaradi tega, ker deluje z večjo modrostjo in previdnostjo, ki presegata naše razumevanje. Zato tudi v teh trenutkih ne nehajmo moliti z zaupanjem. V Njem bomo vedno našli luč in moč.
Poleg poveličevanja milosti Božjega otroštva z molitvijo očenaša izražamo tudi zavezo, da odgovorimo na takšen dar in se ljubimo kot bratje v Kristusu. Ko eden od cerkvenih očetov razmišlja o tem, piše: »Ko Boga kličemo 'Oče naš«, se spomnimo dolžnosti, da se moramo obnašati kot otroci« (sv. Ciprijan iz Kartagine, De dominica Oratione, 11). Drug pa dodaja: »Boga vse dobrote ne morete imenovati svojega Očeta, če ohranjate kruto in nečloveško srce; v tem primeru namreč v sebi nimate več odtisa dobrote nebeškega Očeta« (sv. Janez Krizostom, De angusta porta et in Orationem dominicam, 3). Ne moremo moliti k Bogu kot »Očetu« in biti trdi in neobčutljivi v odnosu do drugih. Bolj je pomembno, da se pustimo preoblikovati njegovi dobroti, njegovi potrpežljivosti, njegovemu usmiljenju, da bi njegovo obličje kot v ogledalu odsevalo v našem.
Dragi bratje in sestre, današnje bogoslužje nas vabi, da se v molitvi in ljubezni čutimo ljubljene in da ljubimo, kakor nas Bog ljubi: s pripravljenostjo, obzirnostjo, vzajemno pozornostjo, brez preračunljivosti. Prosimo Marijo, da bi znali odgovoriti na klic in bi znali pokazati milino Očetovega obličja.