杏MAP导航

Leon XIV.

V njej nas Gospod vabi, naj se obrnemo na Boga in ga kli膷emo "abbà", "o膷i", tako kot otroci, z izrazi kot je »odkritosr膷na preprostost [鈥�], sinovsko zaupanje, [鈥�] poni啪na drznost, gotovost, da smo ljubljeni« (Katekizem Katoli拧ke Cerkve, 2778).

Z zelo lepim izrazom Katekizem Katoli拧ke Cerkve glede tega pravi, da »nas Gospodova molitev razodeva nam samim, ko nam hkrati razodeva O膷eta« (prav tam, 2783). Res je, bolj ko z zaupanjem molimo k nebe拧kemu O膷etu, bolj odkrivamo, da smo ljubljeni otroci in bolj spoznavamo veli膷ino njegove ljubezni (prim. Rim 8,14-17).

Dana拧nji evangelij potem opi拧e zna膷ilnosti Bo啪jega o膷etovstva skozi nekaj sugestivnih podob: 膷loveka, ki vstane sredi no膷i, da bi pomagal prijatelju sprejeti nepri膷akovanega obiskovalca; ali o膷eta, ki skrbi, da svojim otrokom daje dobre stvari.

Spominjajo nas, da nam Bog nikoli ne poka啪e hrbta, ko se obra膷amo nanj, 膷etudi pozno potrkamo na njegova vrata, morda po napakah, zamujenih prilo啪nostih, neuspehih, 膷etudi mora »zbuditi« svoje otroke, ki spijo v hi拧i, da bi nas sprejel (prim. Lk 11,7). 艩e ve膷, v veliki dru啪ini Cerkve se O膷e ne obotavlja, da bi vsi postali dele啪ni vsakega njegovega dejanja ljubezni. Gospod nas vedno poslu拧a, ko molimo k njemu, in 膷e nam v膷asih odgovori takrat in tako, da te啪ko razumemo, je to zaradi tega, ker deluje z ve膷jo modrostjo in previdnostjo, ki presegata na拧e razumevanje. Zato tudi v teh trenutkih ne nehajmo moliti z zaupanjem. V Njem bomo vedno na拧li lu膷 in mo膷.

Poleg poveli膷evanja milosti Bo啪jega otro拧tva z molitvijo o膷ena拧a izra啪amo tudi zavezo, da odgovorimo na tak拧en dar in se ljubimo kot bratje v Kristusu. Ko eden od cerkvenih o膷etov razmi拧lja o tem, pi拧e: »Ko Boga kli膷emo 'O膷e na拧«, se spomnimo dol啪nosti, da se moramo obna拧ati kot otroci« (sv. Ciprijan iz Kartagine, De dominica Oratione, 11). Drug pa dodaja: »Boga vse dobrote ne morete imenovati svojega O膷eta, 膷e ohranjate kruto in ne膷love拧ko srce; v tem primeru namre膷 v sebi nimate ve膷 odtisa dobrote nebe拧kega O膷eta« (sv. Janez Krizostom, De angusta porta et in Orationem dominicam, 3). Ne moremo moliti k Bogu kot »O膷etu« in biti trdi in neob膷utljivi v odnosu do drugih. Bolj je pomembno, da se pustimo preoblikovati njegovi dobroti, njegovi potrpe啪ljivosti, njegovemu usmiljenju, da bi njegovo obli膷je kot v ogledalu odsevalo v na拧em.

Dragi bratje in sestre, dana拧nje bogoslu啪je nas vabi, da se v molitvi in ljubezni 膷utimo ljubljene in da ljubimo, kakor nas Bog ljubi: s pripravljenostjo, obzirnostjo, vzajemno pozornostjo, brez prera膷unljivosti. Prosimo Marijo, da bi znali odgovoriti na klic in bi znali pokazati milino O膷etovega obli膷ja.