Kateheza: So?utje je najprej vpra?anje na?e ?love?nosti, ka?e se v konkretnih dejanjih
?ivljenje je sestavljeno iz sre?anj in v teh sre?anjih se poka?e, kak?ni v resnici smo, je dejal sveti o?e. Ko se znajdemo pred drugim ?lovekom, pred njegovo krhkostjo in ?ibkostjo, se lahko odlo?imo, kaj bomo storili: zanj poskrbeli ali pa se pretvarjali, kot da ni ni?. Hitenje, ki je tako prisotno v na?ih ?ivljenjih, nam velikokrat prepre?uje, da bi ?utili so?utje. Tisti, ki misli, da mora imeti njegovo potovanje prednost, se ob drugem ne ustavi.
A ?e ho?e? nekomu pomagati – je zatrdil pape? – ne more? misliti na to, da bi se dr?al na razdalji, ampak se more? vme?ati in se umazati, nase mora? nalo?iti te?o bole?ine drugega ?loveka. So?utje se namre? izra?a s konkretnimi dejanji.
Izpostavil je, da se bomo tudi mi znali ustaviti na svoji poti in za?utiti so?utje, ko bomo razumeli, da tisti ranjeni ?lovek ob poti predstavlja vsakega med nami. In spomnili se bomo, kolikokrat se je Jezus ustavil, da bi poskrbel za nas.
Svetopisemski odlomek: Lk 10,30-33
Jezus je odgovoril in rekel: »Neki ?lovek je ?el iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in od?li. Primerilo pa se je, da je ?el po tisti poti neki duhovnik; videl ga je in ?el po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je pri?el na tisti kraj in ga videl, ?el po drugi strani mimo. Do njega pa je pri?el tudi neki Samarijan, ki je potoval. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil.
Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, na?e upanje«
Jezusovo ?ivljenje. Prilike
Samarijan. »Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil« (Lk 10,33b)
Dragi bratje in sestre,
nadaljujmo z razmi?ljanjem o nekaterih evangeljskih prilikah, ki so prilo?nost, da spremenimo svoj pogled in se odpremo upanju. Pomanjkanje upanja je v?asih posledica tega, da se fiksiramo na dolo?en tog in zaprt na?in gledanja na stvari, prilike pa nam pomagajo, da nanje pogledamo z drugega zornega kota.
Danes bi vam rad govoril o u?itelju postave, izku?enem in podkovanem ?loveku, ki pa mora spremeniti svojo perspektivo, saj je osredoto?en nase in ne opazi drugih (prim. Lk 10,25-37). On sam Jezusa spra?uje o na?inu, kako se »podeduje« ve?no ?ivljenje, pri ?emer uporablja izraz, ki ga razume kot nedvoumno pravico. Toda za tem vpra?anjem se morda skriva prav potreba po pozornosti: edina beseda, o kateri spra?uje Jezusa za razlago, je izraz »bli?nji«, ki dobesedno pomeni tisti, ki je blizu.
Zato Jezus pripoveduje priliko, ki je pot za preoblikovanje tega vpra?anja, da bi od »kdo me ima rad?« pri?el k »kdo je imel rad?«. Prvo vpra?anje je nezrelo, drugo pa je vpra?anje odraslega ?loveka, ki je dojel smisel svojega ?ivljenja. Prvo vpra?anje je tisto, ki ga izre?emo, ko se postavimo v kot in ?akamo, druga pa je vpra?anje, ki nas spodbuja, da se podamo na pot.
Prilika, ki jo pripoveduje Jezus, se pravzaprav odvija na poti; in to je naporna in te?ko prehodna pot, kot je ?ivljenje. Po tej pot gre neki ?lovek iz Jeruzalema, mesta na gori, v Jeriho, mesto pod morsko gladino. Gre za podobo, ki ?e napoveduje, kaj bi se lahko zgodilo: zgodi se, da tega ?loveka napadejo, pretepejo, oropajo in ga pustijo napol mrtvega. To je izku?nja, ki nas doleti, ko nam situacije, ljudje, v?asih celo tisti, ki jim zaupamo, vzamejo vse in nas pustijo sredi poti.
?ivljenje pa je sestavljeno iz sre?anj in v teh sre?anjih se poka?emo tak?ne, kakr?ni smo. Znajdemo se pred drugim, pred njegovo krhkostjo in ?ibkostjo, in lahko se odlo?imo, kaj bomo storili: zanj poskrbeli ali pa se pretvarjali, kot da ni ni?. Duhovnik in levit gresta po isti poti. Sta ?loveka, ki slu?ita v jeruzalemskem templju, prebivata v svetem prostoru. Vendar pa opravljanje bogoslu?ja ne vodi samodejno k so?utju. ?e preden je versko vpra?anje, je so?utje pravzaprav vpra?anje ?love?nosti! Preden postanemo verniki, smo poklicani biti ljudje.
Lahko si predstavljamo, da se duhovniku in levitu, potem ko sta dolgo bila v Jeruzalemu, mudi domov. Ravno hitenje, ki je tako prisotno v na?ih ?ivljenjih, nam velikokrat prepre?uje, da bi ?utili so?utje. Tisti, ki mislijo, da mora imeti njihovo potovanje prednost, se niso pripravljeni ustaviti za drugega.
Vendar pa pride nekdo, ki se je dejansko sposoben ustaviti: to je Samarijan, ki pripada preziranemu ljudstvu (prim. 2 Kr 17). V njegovem primeru besedilo ne govori o smeri, ampak pravi samo, da je bil na poti. Vernost tukaj ni pomembna. Ta Samarijan se ustavi preprosto zato, ker je ?lovek pred drugim ?lovekom, ki potrebuje pomo?.
So?utje se izra?a s konkretnimi dejanji. Evangelist Luka se ustavi ob Samarijanovih dejanjih, ki ga mi imenujemo »dober«, vendar je v besedilu preprosto oseba: Samarijan se pribli?a, kajti ?e ho?e? nekomu pomagati, ne more? misliti na to, da bi se dr?al na razdalji, ampak se more? vme?ati, se umazati, morda se oku?iti; obve?e mu rane, potem ko jih je o?istil z oljem in vinom; posadi ga na svoje ?ivin?e, torej zanj prevzame odgovornost, kajti zares pomagamo, ?e smo pripravljeni ?utiti te?o bole?ine drugega ?loveka; odpelje ga v gosti??e, kjer pla?a dva denarija, kar je pribli?no dva dni dela; in obljubi, da se bo vrnil in pla?al, ?e bo ?e kaj treba, kajti drugi ni neki paket, ki ga je treba dostaviti, ampak nekdo, za katerega je treba skrbeti.
Dragi bratje in sestre, kdaj se bomo tudi mi znali ustaviti na svoji poti in za?utiti so?utje? Ko bomo razumeli, da tisti ranjeni ?lovek ob poti predstavlja vsakega med nami. Takrat nas bo spomin na vse tiste trenutke, ko se je Jezus ustavil, da bi poskrbel za nas, naredil bolj sposobne so?utja.
Molimo torej, da bi lahko rasli v ?love?nosti, da bodo tako na?i odnosi resni?nej?i in bogatej?i s so?utjem. Prosimo Kristusovo Srce za milost, da bi vedno bolj imeli njegovo ?utenje.
