杏MAP导航

Vatican News

Pape? Fran?i?ek se uredniku knjige »Naj ?ivi poezija!« zahvali s kratkim lastnoro?nim zapisom, v katerem je med drugim izrazil ?eljo, da bi se poezija pou?evala tudi na pape?kih univerzah. Zatrdi, da bi morali »v svojem ?ivljenju, pa tudi v izobra?evanju, obnoviti okus za literaturo, sicer smo kot posu?eni sade?i«. »Poezija nam vsem pomaga, da smo ljudje, in danes to zelo potrebujemo,« dodaja Fran?i?ek.

Jezuit p. Antonio Spadaro, sicer tudi teolog in literarni kritik, h knjigi prispeva s svojim esejem ter ponuja nekaj izhodi?? za razumevanje pape?evega pristopa k literaturi. Izpostavi ?iroko paleto piscev, ki so prispevali k njegovi formaciji, od Borgesa in Marechala do Dostojevskega, Manzonija in Danteja. Pape? Fran?i?ek – ugotavlja Spadaro – v svoj pape?ki nauk vklju?uje »pesni?ki in simbolni logos kot sestavni del svojega diskurza«, kar pomeni, da navaja pesnike in pisatelje. V apostolski spodbudi Querida Amazonia na primer navede kar 17 pisateljev in pesnikov.

Pape?eva zbrana razmi?ljanja ne poudarjajo le temeljne vloge poezije in literature pri ?love?ki in duhovni formaciji, da bi tako bolje razumeli sebe in druge, ampak tudi  raziskujejo pomen ustvarjalnosti in domi?ljije v ?ivljenju in veri ter spodbujajo uporabo novega in odlo?nega jezika, ki je potreben za ?irjenje evangeljskega sporo?ila. Cerkev mora vedno bolj razumeti, kako dana?nji ?lovek razume samega sebe, da bi lahko razvila in poglobila svoj nauk, je dejal pape? v enem od intervjujev.

»Poezija mi je zelo v?e?,« je sveti o?e dejal leta 2017 med sre?anjem z ustvarjalci jezuitske revije La Civiltà Cattolica, katere urednik je prav p. Spadaro. »Poezija je polna metafor. Razumevanje metafor pomaga, da je mi?ljenje okretno, intuitivno, pro?no in ostroumno. Kdor ima domi?ljijo, ne otrpne, ima smisel za humor, vedno u?iva v sladkobi milosti in notranje svobode.«

Pape? Fran?i?ek je avgusta 2024 napisal celo Pismo o vlogi literature v formaciji. »Dejanje branja je torej kot dejanje razlo?evanja, po katerem je bralec osebno vpleten kot subjekt branja in hkrati kot objekt tega, kar bere. Ob branju nekega romana ali nekega pesni?kega dela bralec v resnici do?ivi izku?njo, da ga preberejo besede, ki jih bere,« pi?e v pismu. In ?e: »Obnoviti moramo na?ine odnosa do stvarnosti, ki bodo gostoljubni, ne strate?ki, ne neposredno naravnani na rezultat, v katerih bo mogo?e pustiti, da se poka?e neskon?ni prese?ek bitja. Razdalja, po?asnost in svoboda so zna?ilnosti tak?nega pristopa k stvarnosti, ki ravno v literaturi najde izrazno obliko, ki gotovo ni izklju?na, je pa privilegirana. Tedaj literatura postane telovadnica, kjer vadimo svoj pogled za iskanje in raziskovanje resnice o ljudeh in o situacijah kot skrivnosti, polni prese?ka pomena, ki se lahko samo delno izrazi v kategorijah, razlagalnih shemah, linearni dinamiki vzrok-u?inek, sredstvo-cilj.«