Pismo svetega o?eta Fran?i?ka o vlogi literature v formaciji
Pape? Fran?i?ek
Pismo svetega o?eta Fran?i?ka
o vlogi literature v formaciji
1. Sprva sem napisal naslov, ki se nana?a na duhovni?ko formacijo, potem pa sem pomislil, da je to mogo?e podobno re?i tudi glede formacije vseh pastoralnih delavcev, pa tudi vsakega kristjana. Mislim na vrednost branja romanov in poezije na poti osebnega zorenja.
2. V dolgo?asju po?itnic, v vro?ini in v samoti nekaterih zapu??enih sosesk, najti dobro knjigo za branje postane oaza, ki nas oddalji od drugih izbir, ki za nas niso dobre. Ne manjka tudi trenutkov utrujenosti, jeze, razo?aranja, poraza, in ko nam tudi v molitvi ?e ne uspe najti du?nega miru, nam dobra knjiga vsaj pomaga prestati nevihto, dokler nam ne uspe dose?i malo ve? vedrine. In morda nam branje odpre nove notranje prostore, ki nam pomagajo, da se izognemo zaprtosti v nekaj tistih obsesivnih idej, ki nas neizprosno ujamejo v past. Pred vseprisotnostjo medijev, dru?benih omre?ij, mobilnih telefonov in drugih naprav je bila to pogosta izku?nja in tisti, ki so to izkusili, dobro vedo, o ?em govorim. Ne gre za nekaj zastarelega.
3. Za razliko od avdiovizualnih medijev, kjer je proizvod celovitej?i in sta rob in ?as za »obogatitev« pripovedi ali za njeno interpretacijo obi?ajno zmanj?ana, je v branju neke knjige bralec veliko bolj dejaven. Na nek na?in na novo pi?e delo, ga raz?iri s svojo domi?ljijo, ustvari svet, uporabi svoje sposobnosti, spomin, svoje sanje, svojo lastno zgodovino, polno dram in simboli?nosti, in na ta na?in se poka?e delo, ki je zelo druga?no od tistega, ki ga je hotel napisati avtor. Literarno delo je tako ?ivo in vedno rodovitno besedilo, ki je sposobno na veliko na?inov na novo spregovoriti in ustvariti izvirno sintezo z vsakim bralcem, ki ga sre?a. Bralec se pri branju obogati s tem, kar prejme od avtorja, a to mu hkrati omogo?a, da razcveti bogastvo svoje osebe, tako da vsako novo delo, ki ga prebere, obnavlja in raz?iri osebno vesolje.
4. To me vodi k zelo pozitivni oceni dejstva, da se vsaj v nekaterih semeni??ih presega obsedenost z zasloni – in s strupenimi, povr?nimi in nasilnimi la?nimi novicami – in se ?as posve?a literaturi, trenutkom vedrega in zastonjskega branja, govorjenju o teh knjigah, novih in starih, ki nam ?e naprej povedo veliko stvari. Toda na splo?no moramo z ob?alovanjem ugotoviti, da na poti formacije tistih, ki so na poti k posve?enemu slu?enju, pozornost za literaturo trenutno ne najde ustreznega mesta. Pogosto jo obravnavajo kot neko obliko razvedrila, oziroma kot manj va?en izraz kulture, ki naj ne bi sodil na pot priprave in potemtakem konkretne pastoralne izku?nje bodo?ih duhovnikov. Razen nekaj izjem pozornost za literaturo velja za nekaj nebistvenega. S tem v zvezi bi rad potrdil, da ta pristop ni dober. Je izvor oblike hudega intelektualnega in duhovnega obubo?anja bodo?ih duhovnikov, ki so na ta na?in prikraj?ani za privilegiran dostop ravno preko literature do sredi??a ?love?ke kulture, ?e posebej pa do ?lovekovega srca.
5. S tem zapisom ?elim predlagati korenito spremembo odnosa v zvezi z veliko pozornostjo, ki jo je treba v okviru formacije duhovni?kih kandidatov nameniti literaturi. S tem v zvezi se mi zdi zelo u?inkovito, kar pravi neki teolog:
»Literatura [...] privre iz osebe v tistem, kar je v njej najbolj neupogljivo, v njeni skrivnosti [...]. ?ivljenje se zave samega sebe, ko dose?e polnost izraza in prikli?e vse vire jezika.«[1]
6. Literatura je tako povezana s tem, kar si vsak izmed nas ?eli od ?ivljenja, ker stopa v intimen odnos z na?im konkretnim bivanjem, z njegovimi bistvenimi napetostmi, z njegovimi ?eljami in pomeni.
7. Tega sem se kot mlad jezuit nau?il s svojimi u?enci. Med letoma 1964 in 1965, pri osemindvajsetih letih, sem bil profesor knji?evnosti v Santa Feju na jezuitski ?oli. Pou?eval sem v zadnjih dveh letih gimnazije in moral sem poskrbeti, da bi moji u?enci ?tudirali El Cida. Fantom pa to ni bilo v?e?. Prosili so, da bi brali García Lorca. Zato sem se odlo?il, da bodo El Cida ?tudirali doma, med poukom pa sem obravnaval avtorje, ki so bili fantom najbolj v?e?. O?itno so ?eleli brati sodobna literarna dela. Toda ob branju teh stvari, ki so jih trenutno privla?ile, so dobili splo?nej?i okus za literaturo, za poezijo, in so potem pre?li k drugim avtorjem. Kon?no srce i??e ve? in vsakdo najde svojo pot v literaturo.[2] Jaz, na primer imam rad tragi?ne umetnike, ker njihova dela lahko vsi ob?utimo kot na?a, kot izraz na?ih lastnih dram. Ko jo?emo nad usodo likov, v bistvu jo?emo zaradi sebe in svoje praznine, svojih pomanjkljivosti, svoje osamljenosti. Seveda ne zahtevam, da preberete ista besedila, kot sem jih prebral jaz. Vsakdo bo na?el tiste knjige, ki bodo spregovorile o njegovem ?ivljenju in bodo postale prave sopotnice. Ni? ni bolj ?kodljivega kot brati nekaj iz obveznosti, pri ?emer je potreben napor samo zato, ker so drugi rekli, da je to bistveno. Svoja branja moramo izbirati z odprtostjo, presene?enjem, pro?nostjo, pustimo si svetovati, pa tudi z iskrenostjo, ko sku?amo najti to, kar potrebujemo v vsakem trenutku svojega ?ivljenja.
Vera in kultura
8. Poleg tega za nekega vernika, ki ?eli iskreno vstopiti v dialog s kulturo svojega ?asa, ali preprosto z ?ivljenjem konkretnih ljudi, literatura postane nepogre?ljiva. 2. vatikanski koncil z dobrim razlogom trdi, da »slovstvo in umetnost […] sku?ata izra?ati posebnosti ?lovekove narave« in »za osvetljevanje njegovih bridkosti in radosti, njegovih potreb in njegovih mo?i.«[3] Literatura v resnici izhaja iz vsakdanjosti ?ivljenja, iz njegovih strasti in iz njegovih resni?nih dogodkov, kot so »dejanja, delo, ljubezen, smrt in vse uboge stvari, ki zapolnjujejo ?ivljenje.«[4]
9. Kako lahko dose?emo sredi??e starodavnih in novih kultur, ?e se ne menimo, zavr?emo in/ali uti?amo njihove simbole, sporo?ila, stvaritve in pripovedi, s katerimi so zajele ter ?elele razkriti in slaviti svoje podvige in najlep?e ideale, kakor tudi njihova nasilja, strahove in najgloblje strasti? Kako lahko nagovarjamo srca ljudi, ?e se ne menimo, ?e odrinemo ali ne cenimo »tistih besed«, s katerimi so skozi romane in pesmi ?elele pokazati in, zakaj ne, razkriti dramo svojega ?ivljenja in svojega ?utenja?
10. Poslanstvo Cerkve je znalo razgrniti vso svojo lepoto, sve?ino in novost v sre?anju z razli?nimi kulturami – velikokrat po zaslugi literature – v katere se je zakoreninilo, se brez strahu vklju?ilo in iz njih potegnilo najbolj?e od tega, kar je na?lo. Gre za dr?o, ki ga je osvobodila sku?njave oglu?ujo?ega in fundamentalisti?nega individualizma, ki je v prepri?anju, da ima dolo?ena zgodovinsko-kulturna slovnica sposobnost izraziti vse bogastvo in globino evangelija.[5] Mnoge prerokbe nesre?e, ki sku?ajo danes zasejati obup, so zakoreninjene prav v tem pogledu. Stik z razli?nimi literarnimi in slovni?nimi slogi bo vedno pomagal poglobiti ve?glasje Razodetja, ne da bi ga skr?il ali osiroma?il na lastne zgodovinske potrebe ali na lastne miselne strukture.
11. Zato ni naklju?je, da je kr??anstvo za?etkov na primer dobro zaznalo potrebo po jedrnatem soo?enju s klasi?no kulturo ?asa. O?e Vzhodne Cerkve, kot je Bazilij iz Cezareje, je na primer v svojem Govoru mladim, ki ga je sestavil med letoma 370 in 375 in ga verjetno nalovil na svoje ne?ake, poveli?eval dragocenost klasi?ne literature – ustvarili so jo éxothen (»tisti od zunaj«), kakor je imenoval poganske avtorje – bodisi za dokazovanje, se pravi za lógoi (»pogovore«) za uporabo v teologiji ali eksegezi, bodisi za samo pri?evanje ?ivljenja, oziroma za práxeis (»dejanja, obna?anje«), ki jih je treba upo?tevati pri asketiki in morali. Zaklju?il je s spodbujanjem mladih kristjanov, naj klasike obravnavajo kot ephódion (»popotnico«) za njihovo izobra?evanje in vzgojo, ter iz njih ?rpajo »dobi?ek za du?o« (IV, 8-9). Prav iz tega sre?anja med kr??anskim dogodkom in kulturo ?asa je iz?la izvirna predelava evangeljskega oznanila.
12. Po zaslugi evangeljskega presojanja kulture je mogo?e prepoznati navzo?nost Duha v pisani ?love?ki stvarnosti, se pravi, da je mogo?e dojeti ?e posejano seme navzo?nosti Duha v dogodkih, v ob?utljivosti, ?eljah, v globokih napetostih src in dru?benih, kulturnih in duhovnih kontekstov. V Apostolskih delih, na primer tam kjer je govora o Pavlovi navzo?nosti na Areopagu (prim. Apd 17,16-34), lahko prepoznamo podoben pristop. Ko Pavel govori o Bogu, pravi: »Zakaj v njem ?ivimo, se gibljemo in smo. Ali kakor so povedali nekateri od va?ih pesnikov: '… saj smo po rodu iz njega’« (Apd 17,28). V tej vrstici sta dva navedka: eden posreden v prvem delu, kjer se navaja pesnika Epimenida (6. stol. pr. Kr.) in neposredni, ki navaja Pojave pesnika Arata iz Solija (3. stol. pr. Kr.), ki opeva ozvezdja in znamenja dobrega in slabega vremena. Tu »se Pavel razodeva kot 'bralec' poezije in dopusti, da zaslutimo njegov na?in pristopa k literarnemu besedilu, kar nas spodbudi k razmi?ljanju o evangeljskem presojanju kulture. Atenci so ga opredelili kot spermologos, to je '?lobudra, klepetulja, ?arlatan', dobesedno pa 'zbiralec semen'. Kar je bilo gotovo ?alitev, se protislovno zdi globoka resnica. Pavel zbira semena poganske poezije in ko izstopi iz prej?nje globoke ogor?enosti (prim. Apd 17,16) pride do spoznanja Atencev kot 'zelo pobo?nih' ter v teh straneh njihove klasi?ne literature vidi resni?no preparatio evangelica.«[6]
13. Kaj je storil Pavel? Razumel je, da »literatura odkriva brezna, ki prebivajo v ?loveku, medtem ko jih razodetje in potem teologija prevzameta, da poka?eta, kako Kristusu uspe, da gre skoznje in jih razsvetli.«[7] V upravljanju teh brezen je torej literatura »pristopna pot«,[8] ki pastirju pomaga vstopiti v rodoviten dialog s kulturo svojega ?asa.
Nikoli Kristus brez telesa
14. Preden poglobimo posebne razloge, zaradi katerih je treba na poti formacije bodo?ih duhovnikov spodbujati pozornost do literature, naj mi bo dovoljeno, da tukaj navedem misel o trenutnem verskem kontekstu: »Vra?anje k svetemu in duhovno iskanje, ki zaznamujeta na? ?as, sta dvoumna pojava. Bolj kakor brezbo?tvo je danes pred nami izziv, kako naj ustrezno odgovorimo na ?ejo po Bogu pri mnogih ljudeh. Ljudje naj ne posku?ajo pote?iti te ?eje z zavajajo?imi odgovori ali tako, da i??ejo Jezusa Kristusa brez telesa.«[9] Nujna naloga oznanjevanja evangelija v na?em ?asu torej od vernikov in posebno od duhovnikov zahteva prizadevanje, da bi se lahko vsak sre?al z Jezusom Kristusom, ki je postal telo, postal ?lovek, postal zgodovina. Vsi moramo biti pozorni, da ne bomo nikoli izgubili izpred o?i »telesa« Jezusa Kristusa: tistega telesa, ki ga sestavljajo strasti, ?ustva, ob?utki, konkretne pripovedi, roke, ki se dotikajo in ozdravljajo, pogledi, ki osvobajajo in opogumljajo, gostoljubnost, odpu??anje, ogor?enje, pogum, neustra?nost: z eno besedo, ljubezen.
15. In ravno na tej ravni lahko redno sre?evanje z literaturo bodo?e duhovnike in vse pastoralne delavce naredi ?e bolj ob?utljive za polno ?love?kost Gospoda Jezusa, v katero se v polnosti izliva njegovo bo?anstvo, da bodo evangelij oznanjali tako, da bodo vsi, zares vsi lahko do?iveli, kako res je, kar pravi 2. vatikanski koncil: »V resnici samo v skrivnosti u?love?ene Besede res v jasni lu?i zasije skrivnost ?loveka.«[10] To ne pomeni skrivnost abstraktnega ?love?tva, ampak skrivnost konkretnega ?love?kega bitja z vsemi ranami, ?eljami, spomini in upi njegovega ?ivljenja.
Velika dobrina
16. S pragmati?nega vidika mnogi znanstveniki trdijo, da navada branja prinese ?tevilne pozitivne u?inke v ?ivljenje ?loveka: pomaga mu pridobiti ve?ji besedni zaklad in posledi?no razviti razli?ne vidike njegove inteligence. Spodbuja tudi domi?ljijo in ustvarjalnost. Hkrati to omogo?a, da se nau?i svoje pripovedi izraziti na bogatej?i na?in. Izbolj?a tudi sposobnost koncentracije, zmanj?a stopnje kognitivnega poslab?anja, bla?i stres in tesnobo.
17. ?e bolje: pripravlja nas na razumevanje in zato za soo?anje z razli?nimi situacijami, ki se lahko pojavijo v ?ivljenju. Pri branju se potopimo v like, skrbi, drame, nevarnosti, v strahove ljudi, ki so na koncu premagali ?ivljenjski izziv, ali pa morda med branjem dajemo nasvete junakom, ki bodo kasneje koristili nam samim.
18. Da bi sku?al ?e bolj spodbuditi k branju, z veseljem navajam nekaj besedil zelo znanih avtorjev, ki nas v nekaj besedah veliko nau?ijo.
Romani »v eni uri spro?ijo v nas vse mo?ne radosti in nesre?e, za katere bi v ?ivljenju potrebovali cela leta, da bi jih spoznali vsaj v najmanj?em delu, in od katerih se nam najbolj intenzivne ne bi nikoli razodele, ker nam po?asnost, s katero se prestavljajo, prepre?uje njihovo zaznavanje.«[11]
»Ko berem velika literarna dela, se spremenim v tiso?e ljudi in isto?asno ostanem jaz sam. Kot no?no nebo gr?ke poezije gledam z miriado o?i, in vendar sem ?e vedno jaz tisti, ki gledam. Tukaj tako kot v veri, ljubezni, moralnem delovanju in spoznanju, presegam samega sebe, in vendar sem, ko to storim, bolj jaz kot kadarkoli.«[12]
19. Vendar pa se ne nameravam zadr?ati samo na tej ravni osebne koristnosti, ampak razmisliti o najodlo?ilnej?ih razlogih za ponovno prebujanje ljubezni do branja.
Poslu?ati glas nekoga
20. Ko se moja misel obrne k literaturi, mi pride na misel to, kar je veliki argentinski pisatelj Jorge Luis Borges[13] rekel svojim ?tudentom: Najbolj pomembno je brati, stopiti v neposreden stik z literaturo, bolj potopiti se v ?ivo besedilo, ki je pred nami, kot pa se zapi?iti v kriti?ne ideje in komentarje. In Borges je to misel ?tudentom razlo?il tako, da jim je rekel, da bodo morda na za?etku razumeli le malo tega, kar bodo brali, da pa bodo v vsakem primeru poslu?ali »glas nekoga«. To je definicija literature, ki mi je zelo v?e?: poslu?ati glas nekoga. In ne pozabimo, kako nevarno je prenehati poslu?ati glas drugega, ki nam postavlja vpra?anja! Takoj zapademo v samo-osamo, vstopimo v neke vrste »duhovno« gluhoto, ki negativno vpliva tudi na odnos z nami samimi in na odnos z Bogom, ne glede na to koliko teologije ali psihologije smo pre?tudirali.
21. Ko hodimo po tej poti, ki nas napravi ob?utljive za skrivnost drugih, nam literatura pomaga, da se nau?imo dotakniti se njihovih src. Kako se na tem mestu ne bi spomnili pogumne besede, ki jo je 7. maja 1964 sv. Pavel VI. namenil umetnikom in torej tudi velikim pisateljem? Dejal je: »Potrebujemo vas. Na?a slu?ba potrebuje va?e sodelovanje. Kajti, kot veste, je na?a slu?ba oznanjati in narediti dostopen in razumljiv, celo ganljiv svet duha, nevidnega, neizrekljivega, Boga. In v tem delovanju, ki nevidni svet preliva v dostopne, razumljive formule, ste vi mojstri.«[14] To je bistvo: naloga vernikov, posebno pa ?e duhovnikov je ravno v tem, da se »dotaknejo« srca sodobnega ?loveka, da je ganjeno in se odpre pred oznanilom Gospoda Jezusa in v tem njihovem prizadevanju ima prispevek, ki ga lahko nudita literatura in poezija, neprimerljivo vrednost.
22. T.S. Eliot, pesnik, ki mu kr??anski duh dolguje literarna dela, ki so zaznamovala sodobnost, je sodobno versko krizo upravi?eno opisal kot krizo ob?irne »?ustvene nesposobnosti«.[15] V lu?i tega tolma?enja stvarnosti, danes problem vere ni najprej problem bolj ali manj verjeti v doktrinalne trditve. Prej je to kriza, ki je povezana z nesposobnostjo mnogih, da bi bili ganjeni pred Bogom, pred njegovim stvarstvom, pred drugimi ljudmi. Tu gre torej za nalogo, da ozdravimo in obogatimo svojo ob?utljivost. Zato sem ob vrnitvi z apostolskega potovanja na Japonsko, ko so me vpra?ali, ?esa se mora Zahod nau?iti od Vzhoda, odgovoril: »Mislim, da Zahodu manjka nekaj poezije.«[16]
Nekak?na telovadnica razlo?evanja
23. Kaj torej duhovnik pridobi od tega stika z literaturo? Zakaj je potrebno obravnavati in spodbujati branje velikih romanov, kot pomembno sestavino duhovni?ke paideie? Zakaj je pomembno na poti usposabljanja kandidatov za duhovni?tvo ponovno pridobiti in uveljaviti intuicijo, ki jo je za?rtal teolog Karl Rahner, globoke duhovne naklonjenosti med duhovnikom in pesnikom?[17]
24. Sku?ajmo odgovoriti na ta vpra?anja s poslu?anjem razmi?ljanja nem?kega teologa.[18] Pesnikove besede, pi?e Rahner, so »polne hrepenenja«, so »vrata, ki se odpirajo v neskon?no, vrata, ki se na ste?aj odpirajo v neizmernost. Prikli?ejo neizgovorljivo, te?ijo k neizrekljivemu.« Ta poeti?na beseda »se poka?e na neskon?nem, vendar nam tega neskon?nega ne more dati, niti ne more v sebi nositi ali skriti njega, ki je Neskon?ni«. To je dejansko lastno Bo?ji Besedi, – nadaljuje Rahner – »pesni?ka beseda se torej sklicuje na Bo?jo besedo.«[19] Za kristjane je Beseda Bog in vse ?love?ke besede nosijo sled notranjega domoto?ja po Bogu, ko te?ijo k tej Besedi. Lahko re?emo, da je resni?no pesni?ka beseda podobno dele?na Bo?je Besede, kot nam jo na odmeven na?in predstavlja Pismo Hebrejcem (prim. Heb 4,12,13).
25. In tako Karl Rahner vzpostavi lepo vzporednico med duhovnikom in pesnikom: »Samo beseda je intimno sposobna osvoboditi to, kar dr?i v je?i vse neizra?ene resni?nosti: nemost njihovega te?enja k Bogu.«[20]
26. V literaturi so potem v igri vpra?anja o obliki izraza in pomena. Zato predstavlja neke vrste telovadnico presojanja, ki izostri modrostne sposobnosti notranjega in zunanjega preverjanja bodo?ega duhovnika. Kraj, na katerem se odpira ta pot dostopa do lastne resnice, je notranjost bralca, ki je neposredno vpleten v proces branja. Tu se nato odvija scenarij osebnega duhovnega razlo?evanja, v katerem ne bo manjkalo ne tesnobe in celo kriz. Veliko je namre? literarnih strani, ki lahko odgovorijo na ignacijansko definicijo »potrtosti«.
27. »Potrtost imenujem […] otemnelost du?e in zmedenost v njej, te?enje k nizkim in zemeljskim stvarem, vznemirjenost zaradi raznih motenj in sku?njav, ki nagibajo du?o k nezaupanju, ko ni upanja ne ljubezni in se du?a ?uti vsa lena, mla?na, ?alostna in kakor lo?ena od svojega Stvarnika in Gospoda.«[21]
28. Bole?ina ali dolg?as, ki ju ob?utimo ob branju dolo?enih besedil, nista nujno slaba ali nekoristna ob?utka. Sam Ignacij Lojolski je opazil, da v tistih, »ki gredo od slabega k slab?emu«, dobri duh deluje tako, da povzro?a zaskrbljenost, vznemirjenost in nezadovoljstvo.[22] To bi bila dobesedna uporaba prvega Ignacijevega pravila o razlo?evanju duhov, ki je pridr?ano za tiste, ki »padajo iz smrtnega greha v smrtni greh« in to je, da se v tak?nih ljudeh dobri duh obna?a tako, da jih »vznemirja in jim grize vest z glasom razuma,«[23] da jih vodi k dobremu in k lepoti.
29. Tako razumemo, da bralec ni naslovljenec spodbudnega sporo?ila, ampak je oseba, ki je aktivno spodbujena, da se premakne na nestabilen teren, kjer meje med odre?enjem in pogubo niso vnaprej dolo?ene in lo?ene. Dejanje branja je torej kot dejanje »razlo?evanja«, po katerem je bralec osebno vpleten kot »subjekt« branja in hkrati kot »objekt« tega, kar bere. Ob branju nekega romana ali nekega pesni?kega dela bralec v resnici do?ivi izku?njo, da ga »preberejo besede, ki jih bere.[24] Tako je bralec podoben igralcu na igri??u: on igra igro, isto?asno pa se igra odvija skozi njega, v smislu da je popolnoma vpleten v to, kar po?ne.[25]
Pozornost in prebava
30. Kar zadeva vsebine, moramo priznati, da je literatura kot »teleskop« - po sloviti prispodobi, ki jo je skoval Proust[26] – usmerjen na bitja in stvari, ki je nepogre?ljiv za izostritev »velike razdalje«, ki jo vsakdanjost koplje med na?o zaznavo in celotno ?love?ko izku?njo. »Literatura je kot fotografski laboratorij, v katerem lahko podobe ?ivljenja obdelamo tako, da razkrijejo svoje obrise in odtenke. Temu torej »slu?i« literatura: za 'razvijanje' ?ivljenjskih podob«,[27] za spra?evanje po njihovem pomenu. Skratka, slu?i u?inkovitemu do?ivljanju ?ivljenjske izku?nje.
31. In v resnici je na? obi?ajen pogled na svet kot »zmanj?an« in omejen zaradi pritiska, ki ga na nas vr?ijo operativni in neposredni nameni. Tudi slu?enje – bogoslu?no, pastoralno, karitativno – lahko postane imperativ, ki usmerja na?e mo?i in pozornost samo na cilje, ki jih moramo dose?i. Toda kot nas spominja Jezus v priliki o sejalcu, mora seme pasti v globoko zemljo, da s?asoma rodovitno dozori, ne da bi ga zadu?ila povr?nost ali trnje (Mt 13,18-23). Tako postane nevarno, da bi padli v u?inkovitost za vsako ceno, ki zbanalizira razlo?evanje, osiroma?i ob?utljivost in zmanj?a zapletenost. Zato je potrebno in nujno uravnovesiti ta neizogibni pospe?ek in poenostavitev na?ega vsakdanjega ?ivljenja tako, da se nau?imo odmakniti se od tega, kar je neposredno, da se nau?imo upo?asniti, premi?ljevati in poslu?ati. To se lahko zgodi, ko se ?lovek zastonjsko ustavi, da bi prebral knjigo.
32. Obnoviti moramo na?ine odnosa do stvarnosti, ki bodo gostoljubni, ne strate?ki, ne neposredno naravnani na rezultat, v katerih bo mogo?e pustiti, da se poka?e neskon?ni prese?ek bitja. Razdalja, po?asnost in svoboda so zna?ilnosti tak?nega pristopa k stvarnosti, ki ravno v literaturi najde izrazno obliko, ki gotovo ni izklju?na, je pa privilegirana. Tedaj literatura postane telovadnica, kjer vadimo svoj pogled za iskanje in raziskovanje resnice o ljudeh in o situacijah kot skrivnosti, polni prese?ka pomena, ki se lahko samo delno izrazi v kategorijah, razlagalnih shemah, linearni dinamiki vzrok-u?inek, sredstvo-cilj.
33. Druga lepa podoba, s katero izrazimo vlogo literature, prihaja iz fiziologije ?love?kega telesa in zlasti iz dejanja prebavljanja. Tukaj je svoj vzor dal kravji ruminatio, kakor sta trdila menih iz 11. stol. Viljem iz Saint-Thierryja in jezuit iz 17. stol. Jean-Joseph Surin. Slednji govori o »?elodcu du?e«, jezuit Michel De Cereau pa je pokazal pravo pravcato »fiziologijo prebavnega branja«.[28] Literatura nam pomaga, da izrazimo svojo prisotnost v svetu, da jo »prebavimo« in asimiliramo, s tem da dojamemo, kar presega zunanjost izku?nje; slu?i torej razlaganju ?ivljenja ob razlo?evanju njegovih pomenov in temeljnih napetosti.[29]
Gledati skozi o?i drugih
34. Kar zadeva obliko govora, se zgodi tole: ko beremo literarno besedilo, smo postavljeni v polo?aj, da »gledamo skozi o?i drugih«,[30] ko pridobimo ?irino pogleda, ki raz?irja na?o ?love?kost. Tako se v nas prebudi empati?na mo? domi?ljije, ki je temeljno sredstvo za sposobnost poistovetenja s stali??em, stanjem in ob?utki drugih, brez ?esar ni solidarnosti, podelitve, so?utja in usmiljenja. Z branjem odkrivamo, da to, kar ?utimo, ni samo na?e, ampak je univerzalno in tako se tudi najbolj zapu??en ?lovek ne ?uti samega.
35. ?udovito raznolikost ?love?kega bitja in diahroni?no in sinhrono pluralnost kultur in znanj v literaturi oblikuje jezik, ki je sposoben spo?tovati in izraziti njihovo raznolikost, a so isto?asno prevedene v simboli?no slovnico pomena, ki nam jih naredi razumljive, ne tuje, skupne. Izvirnost literarne besede je v dejstvu, da izrazi in posreduje bogastvo izkustva, ne da bi ga objektivizirala v opisni predstavitvi analiti?nega znanja ali v normativnem preverjanju kriti?ne sodbe, ampak kot vsebino nekega izraznega in interpretativnega napora, da bi zadevnemu izkustvu dali pomen.
36. Ko beremo neko zgodbo, si po zaslugi avtorjeve vizije vsak na svoj na?in predstavlja jok zapu??ene deklice, staro ?eno, ki pokriva telo svojega spe?ega vnuka, strast malega poslovne?a, ki sku?a iti naprej kljub te?avam, poni?anje nekoga, ki ?uti, da ga vsi kritizirajo, fanta, za katerega so sanje edini izhod iz bednega in nasilnega ?ivljenja. Medtem ko sredi teh zgodb za?utimo sledove svojega notranjega sveta, postanemo bolj ob?utljivi za izku?nje drugih, izstopimo iz samih sebe, da bi vstopili v njihovo globino, lahko malo bolj razumemo njihove napore in ?elje, vidimo realnost z njihovimi o?mi in nazadnje postanemo sopotniki. Tako se potopimo v konkretno in notranje bivanje prodajalca sadja, prostitutke, otroka, ki odra??a brez star?ev, zidarjeve ?ene, starke, ki ?e vedno verjame, da bo na?la svojega princa. In to lahko storimo z empatijo, ter v?asih strpnostjo in razumevanjem.
37. Jean Cocteau je pisal Jacquesu Maritainu: »Literatura je nemogo?a; oditi moramo iz nje, je pa jalovo, ?e se sku?amo iz nje izvle?i z literaturo, ker nam samo ljubezen in vera omogo?ata, da stopimo iz samega sebe.«[31] Toda ali res stopimo iz sebe, ?e nas v srcu ne ?gejo trpljenja in radosti drugih? Rad bi spomnil, da nam, ker smo kristjani, ni? ?love?kega ni vseeno.
38. Poleg tega literatura ni relativisti?na, ker nam ne odvzame vrednostnih meril. Simboli?na predstavitev dobrega in zla, resni?nega in la?nega, kot razse?nosti, ki v literaturi dobijo telesa v individualnih eksistencah in skupnih zgodovinskih dogodkih, ne nevtralizira moralne sodbe, ampak ji prepre?uje, da bi postala slepa ali povr?no obsojajo?a. »Kaj vendar gleda? iver v o?esu svojega brata, bruna v svojem o?esu pa ne opazi??« nas spra?uje Jezus (Mt 7,3).
39. In v nasilju, omejenosti ali krhkosti drugih imamo mo?nost za bolj?e razmi?ljanje o sebi. Ko literatura bralcu odpira ?ir?o vizijo bogastva in bede ?love?kega izkustva, vzgaja njegov pogled za po?asnost razumevanja, za poni?nost ne-poenostavljanja, za krotkost, da skozi sodbo ne zahtevamo nadzora nad resni?nostjo in nad ?love?kim stanjem. Vsekakor je sodba potrebna, vendar pa ne smemo nikoli pozabiti njenega omejenega dosega: dejansko se sodba ne sme prevesti v smrtno obsodbo, v izbris, v zatiranje ?love?tva v korist suhoparne totalizacije zakona.
40. Literarni pogled bralca uri v decentralizaciji, za ob?utek meje, za odpoved spoznavnemu in kriti?nemu gospodovanju nad izkustvom, ko ga u?i ubo?tva, ki je vir izjemnega bogastva. V priznanju nekoristnosti in morda tudi nemo?nosti skr?enja skrivnosti sveta in ?love?ka bitja na protislovno polarnost resni?no/la?no ali pravi?no/krivi?no bralec sprejme dol?nost sodbe ne kot sredstvo gospodovanja, ampak kot spodbudo k nenehnemu poslu?anju in kot pripravljenost stopiti v igro v tistem izrednem bogastvu zgodovine, ki je posledica navzo?nosti Duha, ki se daje tudi kot Milost: oziroma kot nepredvidljiv in nedoumljiv dogodek, ki ni odvisen od ?love?kega delovanja, ampak na novo opredeljuje ?loveka kot upanje na odre?enje.
Duhovna mo? literature
41. Upam, da sem v teh kratkih razmi?ljanjih opozoril na vlogo, ki jo literatura lahko igra pri vzgoji srca in duha pastirja ali prihodnjega duhovnika v smeri svobodne in poni?ne vaje v na?i uporabi razuma, rodovitnega priznanja pluralnosti ?love?kih jezikov, raz?iritve lastne ?love?ke ob?utljivosti in kon?no ve?je duhovne odprtosti za poslu?anje Glasu skoz toliko glasov.
42. V tem smislu literatura pomaga bralcu, da zdrobi malike avto-referen?nih, la?no samozadostnih, stati?no vsakdanjih jezikov, ki v?asih grozijo, da bodo onesna?ili tudi na? cerkveni govor, ko zaprejo svobodo Besede. Literarna beseda je beseda, ki spravlja jezik v tek, ga osvobaja in o?i??uje: kon?no ga odpira njegovim lastnim nadaljnjim izraznim in raziskovalnim mo?nostim, ga dela gostoljubnega za Besedo, ki se ne naseli v ?love?ki besedi ?ele, ko ta v polnosti razume sebe kot polno, dokon?no in popolno spoznanje, ampak ko postane bedenje poslu?anja in ?akanja Njega, ki prihaja, da vse naredi novo (prim. Raz 21,5).
43. Kon?no duhovna mo? literature opozarja na prvenstveno nalogo, ki jo je Bog zaupal ?loveku: nalogo »poimenovanja« bitij in stvari (prim. 1 Mz 2,19-20). Poslanstvo varuha stvarstva, ki ga je Bog dodelil Adamu, izhaja v najprej iz prepoznanja lastne resni?nosti in pomena, ki ga ima obstoj drugih bitij. Tudi duhovniku je zaupana ta prvenstvena naloga »poimenovati«, dati pomen, postati orodje ob?estva med stvarstvom in u?love?eno Besedo, ter njene mo?i, da razsvetli vse vidike ?lovekovega polo?aja.
44. Podobnost med duhovnikom in pesnikom se tako ka?e v tej skrivnostni in nelo?ljivi zakramentalni zvezi med bo?jo Besedo in ?love?ko besedo, ki daje ?ivljenje slu?bi, ki postane slu?enje, polno poslu?anja in so?utja, karizmi, ki postane odgovornost, viziji resnice in lepote, ki se razkriva kot lepota. Ne moremo, da ne bi prisluhnili besedam, ki nam jih je zapustil pesnik Paul Celan: »Kdor se resni?no nau?i videti, se pribli?a nevidnemu.«[32]
V Rimu, pri Sv. Janezu v Lateranu, 17. julija leta 2024, v dvanajstem letu mojega pape?evanja.
FRAN?I?EK
[1] R. Latourelle, «Letteratura», in R. Latourelle - R. Fisichella, Dizionario di Teologia Fondamentale, Assisi (PG) 1990, 631.
[2] Prim. A. Spadaro, «J. M. Bergoglio, il “maestrillo” creativo. Intervista all’alunno Jorge Milia», in La Civiltà Cattolica 2014 I 523-534.
[3] 2. Vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes 62.
[4] K. Rahner, «Il futuro del libro religioso», in Nuovi saggi II, Roma 1968, 647.
[5] Prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium 117.
[6] A. Spadaro, Svolta di respiro. Spiritualità della vita contemporanea, Milano, Vita e Pensiero, 101.
[7] R. Latourelle, «Letteratura», 633.
[8] Sv. Janez Pavel II., Pismo umetnikom, ?t.6.
[9] Apostolska spodbuda Evangelii gaudium 89.
[10] Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes 22.
[11] M. PROUST, Alla ricerca del tempo perduto. I. La strada di Swann, Milano, Mondadori, 1983, 104 s.
[12] C.S. Lewis, Lettori e letture. Un esperimento di critica, Milano 1997, 165.
[13] Prim. J.L. Borges, Borges, Oral, Buenos Aires 1979, 22.
[14] Sv. Pavel VI., Omelia, «Messa degli Artisti» nella Cappella Sistina, 7. maja 1964.
[15] T.S. Eliot, The Idea of a Christian Society, London 1946, 30.
[16] Tiskovna konferenca svetega o?eta med povratnim letom z apostolskega potovanja na Tajsko in Japonsko, 26. novembra 2019.
[17] Cfr. A. Spadaro, La grazia della parola. Karl Rahner e la poesia, Milano, Jaca Book, 2006.
[18] K. Rahner, «Sacerdote e poeta» in La fede in mezzo al mondo, Alba 1963, 131-173.
[19] Prav tam, 171 s.
[20] Prav tam, 146.
[21] Sv. Ignacij Lojolski, Duhovne vaje, ?t. 317.
[22] Prim. prav tam ?t. 335.
[23] Prav tam, ?t. 314.
[24] Prim. K. Rahner, «Sacerdote e poeta» v La Fede in mezzo al mondo, Alba 1963, 141.
[25] Prim. A Spadaro, La pagina che illumina. Scrittura creativa come esercizio spirituale, Milano, Ares, 2023, 46-47.
[26] M. Proust, À la recherche du temps perdu. Le temps retrouvé, Paris 1954, Vol. III, 1041.
[27] A. Spadaro, La pagina che illumina…nav., 14.
[28] M. De Certeau, Il parlare angelico. Figure per una poetica della lingua (Secoli XVI e XVII), Firenze 1989, 139 s.
[29] Prim. A. Spadaro, La pagina che illumina…cit., 16.
[30] C.S. Lewis, Lettori e letture. Un esperimento di critica, Milano 1997, 165.
[31] J. Cocteau – J. Maritain, Dialogo sulla fede, Firenze, Passigli, 1988, 56. Prim. A. Spadaro, La pagina che illumina…nav., 11-12.
[32] P. Celan, Microliti, Milano 2020, 101.
