Nova svetnika: venezuelski zdravnik Cisneros in Bartolo Longo, ustanovitelj sveti拧膷a v Pompejih
Vatican News
Sveti o膷e se kljub zdravljenju v bolni拧nici Gemelli posve膷a svojim nujnim delovnim obveznostim. V ponedeljek, 24. februarja 2025, je sprejel dr啪avnega tajnika kardinala Pietra Parolina in msgr. Edgarja Peño Parro, prav tako z dr啪avnega tajni拧tva, ter Dikasterij za zadeve svetnikov pooblastil za izdajo petih dekretov.
笔补辫别啪 je prav tako odobril pozitivno glasovanje redne seje kardinalov in 拧kofov, 膷lanov Dikasterija za zadeve svetnikov, za kanonizacijo dveh bla啪enih. Sklenil je sklicati konzistorij, na katerem se bo odlo膷il datum obeh kanonizacij. Za svetnika bosta razgla拧ena José Gregorio Hernández Cisneros in Bartolo Longo.
José Gregorio Hernández je bil venezuelski zdravnik. Rodil se je 26. oktobra 1864 v Isnotu v Venezueli in umrl 29. junija 1919 v Caracasu.
笔补辫别啪 Fran膷i拧ek mu je posvetil eno od svojih katehez in ga imenoval »zdravnik revnih« in »apostol miru«, pa tudi »ljudski svetnik« in »misijonar upanja«. Svoje 啪ivljenje je posvetil skrbi za bolnike, zlasti revne in uboge, v katerih je videl trpe膷ega Jezusa. Mo膷 je 膷rpal iz molitve in tesnega odnosa z Bogom. Za膷util je klic, naj svoje 啪ivljenje daruje za mir. Umrl je za posledicami prometne nesre膷e, 29. junija 1919. Dan prej je v Parizu bila podpisana pogodba, s katero se je formalno kon膷ala prva svetovna vojna. Joséja Gregoria je med pre膷kanjem ceste zbilo vozilo. Umrl je v bolni拧nici v Caracasu z besedami »O, Bla啪ena Devica«. Za bla啪enega je bil razgla拧en 30. aprila 2021.
Bartolo Longo, prav tako laik, se je rodil 10. februarja 1841 v italijanskem kraju Latiano in umrl 5. oktobra 1926 v Pompejih. Je ustanovitelj marijanskega sveti拧膷a v Pompejih in znan kot »apostol ro啪nega venca«.
V zgodnjem obdobju svojega 啪ivljenja se je soo膷al z zelo veliko notranjo stisko. Med 拧tudijem prava v Neaplju se je za nekaj 膷asa pribli啪al spiritualizmu, nato pa s pomo膷jo nekaterih duhovnikov ponovno odkril svojo kr拧膷ansko vero. V njem se je prebudila 啪elja po spodbujanju karitativnih del. Postal je upravitelj imetja grofice Marianne Farnararo, vdove s petimi majhnimi otroki, in si prizadeval za dostojnej拧e 啪ivljenje revnih ljudi, ki so 啪iveli na njenem posestvu v dolini Pompejev.
Leta 1875 je v Pompeje prinesel Marijino podobo, leta 1876 pa je za膷el graditi sveti拧膷e, ki naj bi postalo kraj svetovnega 膷a拧膷enja in ki je bilo 7. maja 1891 posve膷eno Ro啪novenski Materi Bo啪ji. Bartolo Longo se je poro膷il z grofico Marianne in skupaj sta sveti拧膷e podarila pape啪u Leonu XIII., ki pa je zakoncema prepustil upravljanje sveti拧膷a. S tem se je Longo v celoti posvetil pobo啪nosti do Marije, kar se je odra啪alo tudi s pisanjem in raz拧irjenjem knjig, bro拧ur in revij. Umrl je leta 1926, Janez Pavel II. pa ga je leta 1980 razglasil za bla啪enega.
Kongregacija za zadeve svetnikov bo izdala pet dekretov, ki se nana拧ajo na dva primera darovanja 啪ivljenja in tri primere juna拧kih kreposti.
Darovanje 啪ivljenja je priznano dvema Bo啪jima slu啪abnikoma, to sta:
Emil Joseph Kapaun, je bil 拧kofijski duhovnik. Rodil se je 20. aprila 1916 v Pilsnu (Kansas, ZDA) in umrl 23. maja 1951 v zaporni拧kem tabori拧膷u v Pyoktonu v Severni Koreji. V duhovnika je bil posve膷en leta 1940 in leto zatem, z za膷etkom druge svetovne vojne, kot voja拧ki kaplan vstopil v vojsko Zdru啪enih dr啪av Amerike. Poslan je bil na obmo膷je Burme, nato pa kot voja拧ki kaplan slu啪il v korejski vojni. Ve膷krat je tvegal svoje 啪ivljenje, vojakom pomagal pre啪iveti, hkrati pa jih je ne glede na njihovo prepri膷anje podpiral v veri.
Med bitko pri Unsanu 1. novembra 1950 je z ostalimi vojaki ostal na boji拧膷u in pomagal ranjencem. Kitajske sile so ga ujele in ga pridr啪ale kot vojnega ujetnika v tabori拧膷u v Pyoktonu, kjer je sredi trpljenja in pomanjkanja nadaljeval svoj apostolat in neutrudno pomagal 3500 drugim zapornikom. Pomanjkanje hrane in obla膷il ter telesne te啪ave, ki so jih povzro膷ile razmere v zaporu, so ga mo膷no oslabile, dokler se teden dni po veliki no膷i leta 1951 ni zgrudil na tla. Kitajski zaporniki, ki so od Korejcev prevzeli nadzor nad tabori拧膷em, so ga poslali v »hi拧o smrti«, objekt, kjer so zapornike pustili brez vode, hrane in oskrbe in kjer je Emil Kapaun umrl 23. maja 1951.
Salvo D鈥橝cquisto je mlad italijanski karabinjer, ki se je rodil 15. oktobra 1920 v Neaplju in umrl v Palidoru (Italija), 23. septembra 1943. Pri 18 letih se je pridru啪il karabinjerjem. Med letoma 1940 in 1942 je bil poslan v Libijo, kjer je jasno pokazal svoje versko prepri膷anje in moralno neopore膷nost, tudi s konkretnimi znamenji, ko se je na primer v javnosti pokri啪al ali kot je molitev ro啪nega venca. Ko je postal vicebrigadir, je bil dodeljen postaji Torrimpietra blizu Rima. 22. septembra 1943 je nacisti膷na enota prispela do kraja Palidoro, ki se je nahajal na teritoriju karabinjerske postaje. Nekaj vojakov je s silo odprlo zaboje s strelivom, kar je povzro膷ilo eksplozijo, zaradi katere je umrl en vojak, dva pa sta bila ranjena. Nacisti so sumili poskus atentata, aretirali mladega Salva in na膷rtovali ustrelitev 22 oseb. V zameno za njihovo osvoboditev je Salvo D'Acquisto prevzel osebno odgovornost za nesre膷o. Triindvajsetletnega karabinjerja so nacisti takoj ustrelili, medtem ko so si talci uspeli re拧iti 啪ivljenje.
Juna拧ke kreposti so priznane trem Bo啪jim slu啪abnikom. To so:
Miguel Maura Montaner, 拧kofijski duhovnik in ustanovitelj kongregacije Hermanas Celadoras del Culto Eucaristico, rodil se je 6. septembra 1843 Pálmi de Mallòrci v 艩paniji, kjer je tudi 19. septembra 1915;
Didaco Bessi, 拧kofijski duhovnik, ustanovitelj Kongregacije sester dominikank Ro啪novenske Marije, rodil se je 5. februarja 1856 v Iolu (Italija) in tam umrl 25. maja 1919;
Kunegundy Siwiec, laikinja, rojena 28. maja 1876 v kraju Stryszawa - Siwcówka (Poljska) in umrla tam 27. junija 1955.
