Kateheza o venezuelskem zdravniku revnih: bl. José Gregorio Hernández Cisneros
Andreja ?ervek – Vatikan
Pape? Fran?i?ek je bl. Joséja Gregoria imenoval zdravnik revnih in apostol miru, pa tudi ljudski svetnik in misijonar upanja. Rodil se je leta 1864 v Venezueli in svoje ?ivljenje posvetil skrbi za bolnike, zlasti revne in uboge, v katerih je videl trpe?ega Jezusa. Mo? je ?rpal iz molitve in tesnega odnosa z Bogom. Za?util je klic, naj svoje ?ivljenje daruje za mir. Umrl je za posledicami prometne nesre?e, 29. junija 1919. Dan prej je v Parizu bila podpisana pogodba, s katero se je formalno kon?ala prva svetovna vojna. Joséja Gregoria je med pre?kanjem ceste zbilo vozilo. Umrl je v bolni?nici v Caracasu z besedami »O, Bla?ena Devica«. Za bla?enega je bil razgla?en 30. aprila 2021.
Svetopisemski odlomek: 1 Tim 2,1-4
»Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko ?iveli v vsej pobo?nosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. To je namre? dobro in po volji Bogu, na?emu odre?eniku, ki ho?e, da bi se vsi ljudje re?ili in pri?li do spoznanja resnice.«
Kateheza: bl. José Gregorio Hernández Cisneros, zdravnik revnih in apostol miru
Dragi bratje in sestre, dober dan!
V na?ih katehezah ?e naprej sre?ujemo gore?e pri?evalce oznanjevanja evangelija. Spomnimo, da je to ena od katehez o apostolski vnemi in ?elji ter tudi notranji gore?nosti za ?irjenje evangelija. Danes se bomo podali v Latinsko Ameriko, natan?neje v Venezuelo, da bi spoznali lik laika, bla?enega Joséja Gregoria Hernándeza Cisnerosa. Rodil se je leta 1864 in se vere nau?il predvsem od svoje matere, kot je pripovedoval: »Mati me je od zibelke u?ila kreposti, pomagala mi je rasti v spoznavanju Boga in mi dala dejavno ljubezen kot vodilo.« Na to bodimo pozorni: mame so tiste, ki posredujejo vero. Vera se posreduje v dialektu, v maminem jeziku, v tistem dialektu, v katerem mame govorijo s svojimi otroki. Ve, mame, bodite pozorne na posredovanje vere v tem maternem dialektu.
Dejavna ljubezen je dejansko bila zvezda severnica, ki je usmerjala ?ivljenje bl. Joséja Gregoria: bil je dober in sijo? ?lovek, veselega zna?aja, obdarjen z izrazito inteligenco; postal je zdravnik, univerzitetni profesor in znanstvenik. Predvsem pa je bil kot zdravnik blizu naj?ibkej?im, tako da je bil v svoji domovini poznan kot »zdravnik revnih«. Vedno je negoval revne. Pred denarnim bogastvom je imel raje bogastvo evangelija in je svoje ?ivljenje namenil pomo?i potrebnim. José Gregorio je v revnih, bolnih, migrantih in trpe?ih videl Jezusa. In uspeh, ki ga ni nikoli iskal v svetu, je prejemal in ga ?e vedno prejema od ljudi, ki ga imenujejo »ljudski svetnik«, »apostol kr??anske ljubezni«, »misijonar upanja«.
José Gregorio je bil poni?en, prijazen in ustre?ljiv ?lovek. Hkrati pa ga je gnal notranji ogenj, ?elja po ?ivljenju kot slu?enju Bogu in bli?njemu. Zaradi te gore?nosti je ve?krat posku?al postati redovnik in duhovnik, vendar so mu to prepre?ile razli?ne zdravstvene te?ave. Vendar pa se zaradi telesne ?ibkosti ni zaprl vase, ampak je postal kot zdravnik ?e bolj ob?utljiv za potrebe drugih; oklenil se je Previdnosti in se v du?i bolj posve?al bistvenim stvarem. To je njegova apostolska gore?nost: ne sledi lastnim stremljenjem, temve? razpolo?ljivosti za Bo?je na?rte. Tako je bla?eni razumel, da bo s skrbjo za bolnike uresni?eval Bo?jo voljo, pomagal trpe?im, dajal upanje ubogim in pri?eval o veri ne z besedami, ampak z zgledom. Na tej notranji poti je tako sprejel medicino kot duhovni?tvo: »duhovni?tvo ?love?ke bole?ine« (M. YABER, José Gregorio Hernández: Médico de los Pobres, Apóstol de la Justicia Social, Misionero de las Esperanzas, 2004, 107). Kako pomembno je, da ne prena?amo stvari pasivno, ampak, kot pravi Sveto pismo, da vse delamo iz srca in slu?imo Gospodu (prim. Kol 3,23).
Vpra?ajmo se: od kod Joséju Gregoriu toliko navdu?enja, toliko gore?nosti? Iz gotovosti in mo?i. Gotovost je bila Bo?ja milost. Zapisal je, da »?e so na svetu dobri in slabi, so slabi tu zato, ker so sami postali slabi: dobri pa so tak?ni le z Bo?jo pomo?jo« (27. maj 1914). On sam je kot prvi ?util, da potrebuje milost. Mo?, iz katere je vsak dan zajemal, je bila bli?ina z Bogom. Bil je ?lovek molitve in se je redno udele?eval svete ma?e.
V stiku z Jezusom, ki se za vse daruje na oltarju, José Gregorio za?uti, da je poklican darovati svoje ?ivljenje za mir. Potekala je prva svetovna vojna. Tako pridemo do 29. junija 1919: obi??e ga prijatelj in ga najde zelo sre?nega. José Gregorio je namre? izvedel, da je bila podpisana pogodba o koncu vojne. Njegova daritev je bila sprejeta in zdi se, kot da je slutil, da se je njegova naloga na zemlji kon?ala. Tisto jutro je kot obi?ajno bil pri ma?i, nato pa je ?elel enemu od bolnikov odnesti zdravilo. A ko je pre?kal cesto, ga je zbilo vozilo. Odpeljali so ga v bolni?nico. Umrl je ob izgovarjanju Marijinega imena. Tako se je kon?ala njegova zemeljska pot, na cesti med opravljanjem dela usmiljenja in v bolni?nici, kjer je svoje delo zdravnika spremenil v mojstrovino.
Bratje in sestre, pred tem pri?evalcem se vpra?ajmo: kako se odzivam jaz pred Bogom, ki je navzo? v ubogih v moji bli?ini, pred tistimi na svetu, ki najbolj trpijo? Se me dotakne zgled Joséja Gregoria? Bla?eni José Gregorio nas spodbuja tudi k zavzemanju v zvezi z velikimi dru?benimi, ekonomskimi in politi?nimi vpra?anji dana?njega ?asa. Veliko ljudi o tem govori, veliko jih kritizira in pravi, da gre vse narobe. Toda kristjan ni poklican k temu, ampak da si uma?e roke: najprej naj moli, kot nam je dejal sveti Pavel (prim. 1 Tim 2,1-4), nato pa si naj prizadeva – ne z govori?enjem – spodbujati dobro, graditi mir in pravi?nost v resnici. Tudi to je apostolska gore?nost, je oznanjevanje evangelija, je kr??anski blagor: »Blagor tistim, ki delajo za mir« (Mt 5,9). Pojdimo naprej po tej poti bla?enega Gregoria, laika, zdravnika in ?loveka vsakdanjega dela, ki ga je apostolska gore?nost spodbudila, da je v svojem ?ivljenju rodovitno ?ivel kr??ansko ljubezen.
Photogallery
