Nova svetnika: venezuelski zdravnik Cisneros in Bartolo Longo, ustanovitelj sveti??a v Pompejih
Vatican News
Sveti o?e se kljub zdravljenju v bolni?nici Gemelli posve?a svojim nujnim delovnim obveznostim. V ponedeljek, 24. februarja 2025, je sprejel dr?avnega tajnika kardinala Pietra Parolina in msgr. Edgarja Peño Parro, prav tako z dr?avnega tajni?tva, ter Dikasterij za zadeve svetnikov pooblastil za izdajo petih dekretov.
Pape? je prav tako odobril pozitivno glasovanje redne seje kardinalov in ?kofov, ?lanov Dikasterija za zadeve svetnikov, za kanonizacijo dveh bla?enih. Sklenil je sklicati konzistorij, na katerem se bo odlo?il datum obeh kanonizacij. Za svetnika bosta razgla?ena José Gregorio Hernández Cisneros in Bartolo Longo.
José Gregorio Hernández je bil venezuelski zdravnik. Rodil se je 26. oktobra 1864 v Isnotu v Venezueli in umrl 29. junija 1919 v Caracasu.
Pape? Fran?i?ek mu je posvetil eno od svojih katehez in ga imenoval »zdravnik revnih« in »apostol miru«, pa tudi »ljudski svetnik« in »misijonar upanja«. Svoje ?ivljenje je posvetil skrbi za bolnike, zlasti revne in uboge, v katerih je videl trpe?ega Jezusa. Mo? je ?rpal iz molitve in tesnega odnosa z Bogom. Za?util je klic, naj svoje ?ivljenje daruje za mir. Umrl je za posledicami prometne nesre?e, 29. junija 1919. Dan prej je v Parizu bila podpisana pogodba, s katero se je formalno kon?ala prva svetovna vojna. Joséja Gregoria je med pre?kanjem ceste zbilo vozilo. Umrl je v bolni?nici v Caracasu z besedami »O, Bla?ena Devica«. Za bla?enega je bil razgla?en 30. aprila 2021.
Bartolo Longo, prav tako laik, se je rodil 10. februarja 1841 v italijanskem kraju Latiano in umrl 5. oktobra 1926 v Pompejih. Je ustanovitelj marijanskega sveti??a v Pompejih in znan kot »apostol ro?nega venca«.
V zgodnjem obdobju svojega ?ivljenja se je soo?al z zelo veliko notranjo stisko. Med ?tudijem prava v Neaplju se je za nekaj ?asa pribli?al spiritualizmu, nato pa s pomo?jo nekaterih duhovnikov ponovno odkril svojo kr??ansko vero. V njem se je prebudila ?elja po spodbujanju karitativnih del. Postal je upravitelj imetja grofice Marianne Farnararo, vdove s petimi majhnimi otroki, in si prizadeval za dostojnej?e ?ivljenje revnih ljudi, ki so ?iveli na njenem posestvu v dolini Pompejev.
Leta 1875 je v Pompeje prinesel Marijino podobo, leta 1876 pa je za?el graditi sveti??e, ki naj bi postalo kraj svetovnega ?a??enja in ki je bilo 7. maja 1891 posve?eno Ro?novenski Materi Bo?ji. Bartolo Longo se je poro?il z grofico Marianne in skupaj sta sveti??e podarila pape?u Leonu XIII., ki pa je zakoncema prepustil upravljanje sveti??a. S tem se je Longo v celoti posvetil pobo?nosti do Marije, kar se je odra?alo tudi s pisanjem in raz?irjenjem knjig, bro?ur in revij. Umrl je leta 1926, Janez Pavel II. pa ga je leta 1980 razglasil za bla?enega.
Kongregacija za zadeve svetnikov bo izdala pet dekretov, ki se nana?ajo na dva primera darovanja ?ivljenja in tri primere juna?kih kreposti.
Darovanje ?ivljenja je priznano dvema Bo?jima slu?abnikoma, to sta:
Emil Joseph Kapaun, je bil ?kofijski duhovnik. Rodil se je 20. aprila 1916 v Pilsnu (Kansas, ZDA) in umrl 23. maja 1951 v zaporni?kem tabori??u v Pyoktonu v Severni Koreji. V duhovnika je bil posve?en leta 1940 in leto zatem, z za?etkom druge svetovne vojne, kot voja?ki kaplan vstopil v vojsko Zdru?enih dr?av Amerike. Poslan je bil na obmo?je Burme, nato pa kot voja?ki kaplan slu?il v korejski vojni. Ve?krat je tvegal svoje ?ivljenje, vojakom pomagal pre?iveti, hkrati pa jih je ne glede na njihovo prepri?anje podpiral v veri.
Med bitko pri Unsanu 1. novembra 1950 je z ostalimi vojaki ostal na boji??u in pomagal ranjencem. Kitajske sile so ga ujele in ga pridr?ale kot vojnega ujetnika v tabori??u v Pyoktonu, kjer je sredi trpljenja in pomanjkanja nadaljeval svoj apostolat in neutrudno pomagal 3500 drugim zapornikom. Pomanjkanje hrane in obla?il ter telesne te?ave, ki so jih povzro?ile razmere v zaporu, so ga mo?no oslabile, dokler se teden dni po veliki no?i leta 1951 ni zgrudil na tla. Kitajski zaporniki, ki so od Korejcev prevzeli nadzor nad tabori??em, so ga poslali v »hi?o smrti«, objekt, kjer so zapornike pustili brez vode, hrane in oskrbe in kjer je Emil Kapaun umrl 23. maja 1951.
Salvo D’Acquisto je mlad italijanski karabinjer, ki se je rodil 15. oktobra 1920 v Neaplju in umrl v Palidoru (Italija), 23. septembra 1943. Pri 18 letih se je pridru?il karabinjerjem. Med letoma 1940 in 1942 je bil poslan v Libijo, kjer je jasno pokazal svoje versko prepri?anje in moralno neopore?nost, tudi s konkretnimi znamenji, ko se je na primer v javnosti pokri?al ali kot je molitev ro?nega venca. Ko je postal vicebrigadir, je bil dodeljen postaji Torrimpietra blizu Rima. 22. septembra 1943 je nacisti?na enota prispela do kraja Palidoro, ki se je nahajal na teritoriju karabinjerske postaje. Nekaj vojakov je s silo odprlo zaboje s strelivom, kar je povzro?ilo eksplozijo, zaradi katere je umrl en vojak, dva pa sta bila ranjena. Nacisti so sumili poskus atentata, aretirali mladega Salva in na?rtovali ustrelitev 22 oseb. V zameno za njihovo osvoboditev je Salvo D'Acquisto prevzel osebno odgovornost za nesre?o. Triindvajsetletnega karabinjerja so nacisti takoj ustrelili, medtem ko so si talci uspeli re?iti ?ivljenje.
Juna?ke kreposti so priznane trem Bo?jim slu?abnikom. To so:
Miguel Maura Montaner, ?kofijski duhovnik in ustanovitelj kongregacije Hermanas Celadoras del Culto Eucaristico, rodil se je 6. septembra 1843 Pálmi de Mallòrci v ?paniji, kjer je tudi 19. septembra 1915;
Didaco Bessi, ?kofijski duhovnik, ustanovitelj Kongregacije sester dominikank Ro?novenske Marije, rodil se je 5. februarja 1856 v Iolu (Italija) in tam umrl 25. maja 1919;
Kunegundy Siwiec, laikinja, rojena 28. maja 1876 v kraju Stryszawa - Siwcówka (Poljska) in umrla tam 27. junija 1955.
