Pape? o pu??avi in spreobrnjenju. Vse se spremeni, ?e Bogu prepustimo prvo mesto
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Pu??ava in spreobrnjenje
Na to drugo adventno nedeljo nam Bo?ja beseda predstavi lik sv. Janeza Krstnika. Evangelij poudari dva vidika: kraj, kjer se nahaja, pu??ava, in vsebino njegovega sporo?ila, spreobrnjenje. Pu??ava in spreobrnjenje: pri tem vztraja dana?nji evangelij in tolik?no vztrajanje nam daje razumeti, da nas ti besedi zadevata neposredno. Sprejmimo obe.
Bog presene?a
Pu??ava. Evangelist Luka ta kraj predstavi na poseben na?in. Govori namre? o slovesnih okoli??inah in pomembnih osebnostih tistega ?asa: navaja petnajsto leto vladanja cesarja Tiberija, upravitelja Poncija Pilata, kralja Heroda in druge tedanje »politi?ne voditelje«; zatem omeni verska voditelja, Ana in Kajfa, ki sta bila v Jeruzalemskem templju (prim. Lk 3,1-2). Na tej to?ki pravi: »V pu??avi je pri?la Bo?ja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu (Lk 3,2). Kako vendar? Pri?akovali bi, da bi se Bo?ja beseda obrnila na nekoga izmed pravkar na?tetih pomembne?ev. Vendar ne. V evangelijskih vrsticah se poka?e subtilna ironija: iz visokih ravni, kjer ?ivijo tisti, ki imajo oblast, se nenadoma preide v pu??avo, k neznanemu in samotarskemu ?loveku. Bog presene?a, njegove izbire presene?ajo: ne sodijo v okvir ?love?kih predvidevanj, ne sledijo mo?i in veli?ini, ki ju ?lovek ponavadi povezuje z njim. Gospod ima raje majhnost in poni?nost. Odre?enja ne za?ne tako, da po?lje svojo besedo v Jeruzalem, Atene ali Rim, ampak v pu??avo. Ta paradoksalna strategija nam podari zelo lepo sporo?ilo: imeti oblast, biti u?eni in znani ni zagotovilo za to, da bi bi bili v?e? Bogu; nasprotno, lahko bi vodilo v to, da bi postali o?abni in bi ga zavrnili. Zato je potrebno biti ubogi znotraj, kakor je uboga pu??ava.
Bog nas obi??e v na?ih bivanjskih pu??avah
Ostanimo pri paradoksu pu??ave. Predhodnik pripravlja Kristusov prihod v tem te?ko dostopnem in negostoljubnem kraju, polnem nevarnosti. ?e kdo ?eli oznaniti pomembno novico, gre navadno na najlep?e kraje, kjer je veliko ljudi, kjer je opazen. Janez pa oznanja v pu??avi. Prav tam, na kraju su?e, v tem praznem prostoru, ki se razprostira kakor dale? se?e oko in kjer skoraj ni ?ivljenja, se razodene Gospodova slava, ki – kakor prerokujejo Pisma (prim. Iz 40,3-4) – spremeni pu??avo v jezero, suho zemljo v vrelce voda (prim. Iz 41,18). Tu je ?e eno spodbudno sporo?ilo: Bog, tako kot tedaj, obrne svoj pogled tja, kjer prevladujeta ?alost in osamljenost. To lahko izkusimo v ?ivljenju: On nas pogosto ne uspe dose?i, kadar smo med aplavzi in mislimo samo nase; to mu uspe predvsem v ?asu preizku?enj. Obi??e nas v te?kih situacijah, v na?ih prazninah, ki mu dajejo prostor, v na?ih bivanjskih pu??avah.
Ne bojte se svojih majhnosti in su?
Dragi bratje in sestre, v ?ivljenju dolo?ene osebe ali ljudstva ne manjka trenutkov, ko se zdi, da se znajdemo v pu??avi. In prav tam je navzo? Gospod, ki pogosto ne pride k tistim, ki ?utijo, da so uspe?ni, ampak k tistim, ki ?utijo, da ne bodo zmogli. In prihaja z besedami bli?ine, so?utja in ne?nosti: »Ne boj se, saj sem s teboj, ne oziraj se plaho, saj sem jaz tvoj Bog. Krepil te bom in ti pomagal.« (v. 10) Janez, ki oznanja v pu??avi, nam zagotavlja, da Gospod prihaja, da nas osvobodi in ponovno podari ?ivljenje prav v situacijah, ki se zdijo brezupne, brezizhodne. Ni torej kraja, ki ga Gospod ne bi ?elel obiskati. In danes ne moremo drugega, kot da ob?utimo veselje, ko vidimo, da izbere pu??avo, da bi nas dosegel v na?i majhnosti, ki jo ljubi, ter v na?i su?i, ki jo ?eli od?ejati! Zato, predragi, se ne bojte majhnosti, saj ni problem biti majhni in malo?tevilni, ?e smo odprti za Boga in za druge. In prav tako se ne bojte su?, saj se jih Bog ne boji in prihaja vanje, da bi nas obiskal.
Spreobrnjenje in veselje evangelija nezdru?ljiva?
Preidimo sedaj na drug vidik, spreobrnjenje. Krstnik ga je oznanjal neprenehoma in s silovitimi toni (prim. Lk 3,7). Tudi to je »neprijetna« tematika. Kakor pu??ava ni prvi kraj, kamor bi ?eleli iti, tako povabilo k spreobrnjenju gotovo ni prvi predlog, ki bi ga ?eleli sli?ati. ?e govorimo o spreobrnjenju, to lahko vzbudi ?alost; zdi se nam te?ko zdru?ljivo z evangelijem veselja. Vendar pa se to zgodi tedaj, ko je spreobrnjenje zreducirano na moralno prizadevanje, skoraj kakor da bi ?lo za sad zgolj na?ega prizadevanja. Prav tukaj je te?ava, v tem, da vse utemeljimo na svojih mo?eh. Tukaj se skrivata tudi duhovna ?alost in razo?aranje: ?eleli bi se spreobrniti, biti bolj?i, presegati svoje napake, se spremeniti, vendar pa ?utimo, da tega nismo v polnosti sposobni in kljub dobremu namenu vedno znova pademo. Ob?utimo izku?njo svetega Pavla, ki je prav iz teh krajev pisal: »Dobro hoteti je v moji mô?i, dobro delati pa ni. Ne delam namre? dobrega, ki ga ho?em, marve? delam zlo, ki ga no?em.« (Rim 7,18-19) ?e torej sami nismo sposobni delati dobrega, ki ga bi hoteli, kaj pomeni, da se moramo spreobrniti?
Spreobrniti se: iti onkraj na?ih ustaljenih shem
Na pomo? nam lahko pride va? lep jezik, gr??ina, z etimologijo evangeljskega glagola »spreobrniti se«, metanoéin. Sestavljen je iz predloga metá, ki pomeni onkraj, in iz glagola noéin, ki pomeni misliti. Spreobrniti se torej pomeni misliti onkraj, to je iti onkraj obi?ajnega na?ina razmi?ljanja, onkraj na?ih ustaljenih miselnih shem. Mislim prav na sheme, ki vse reducirajo na na? jaz, na na?e domi?ljanje o samozadostnosti. Ali pa na sheme, ki so zaprte zaradi togosti in strahu, ki paralizirata, zaradi sku?njave »Vedno se je delalo tako, zakaj bi spreminjali?«, zaradi predstave, da so pu??ave ?ivljenja kraji smrti, ne pa Bo?je prisotnosti.
Vse se spremeni, ?e Bogu prepustimo prvo mesto
Janez, ki nas spodbuja k spreobrnjenju, nas vabi, da bi ?li onkraj in se ne bi ustavili tukaj; da bi ?li onkraj tega, kar nam pravijo na?i ?uti in fotografirajo na?e misli, saj je stvarnost ve?ja. Stvarnost je ta, da je Bog ve?ji. On je ve?ji od na?ih ?utov, od na?ih misli. Spreobrniti se torej pomeni ne poslu?ati tistega, kar spodkopava upanje, tistih, ki ponavljajo, da se v ?ivljenju ne bo ni? spremenilo – ve?ni pesimisti. Pomeni ne verjeti, da nam je usojeno, da se potapljamo v ?ivi pesek povpre?nosti. Pomeni ne predajati se notranjim prividom, ki se pojavijo predvsem v trenutkih preizku?nje, da bi v nas zbudili malodu?je in nam rekli, da nam ne bo uspelo, da gre vse narobe in da postati svetniki ni nekaj, kar bi bilo namenjeno nam. Vendar pa to ni res, saj obstaja Bog. Moramo mu zaupati, ker je On tisti, ki je na? onkraj, na?a mo?. Vse se spremeni, ?e Njemu prepustimo prvo mesto. To je spreobrnjenje: Gospodu zado??ajo na?a odprta vrata, da bi vstopil in naredil velike re?i, tako kot sta zado??ala pu??ava in Janezove besede, da je pri?el na svet.
Prosimo za milost upanja
Prosimo za milost, da bi verovali, da se z Bogom stvari spremenijo; da On ozdravlja na?e strahove, zaceli na?e rane, suhe kraje spremeni v izvire voda. Prosimo za milost upanja. Upanje je namre? tisto, ki o?ivlja vero in ponovno vnema dejavno ljubezen. Upanje je tisto, po ?emer danes ?eja pu??ave sveta. In medtem ko nas to na?e sre?anje obnavlja v Jezusovem upanju in veselju, ter se veselim, da sem z vami, prosimo na?o Mater, Vsosveto, naj nam pomaga, da bomo kakor ona, raz?irjevalci upanja, sejalci veselja okoli nas. Upanje, bratje in sestre, nikoli ne osramoti. Ne le kadar smo zadovoljni in smo skupaj, ampak vsak dan, v pu??avah, v katerih ?ivimo. Tam je namre? na?e ?ivljenje, z Bo?jo milostjo, poklicano, da se spreobrne. Tam, v mnogih na?ih pu??avah notranjosti ali okolja, je ?ivljenje poklicano cveteti. Naj nam Gospod da milost in pogum, da bi sprejeli to resnico.
Ob koncu svete ma?e v Atenah je pape? Fran?i?ek izrekel ?e naslednjo zahvalo:
Dragi bratje in sestre, ob koncu te slovesnosti ?elim izraziti svojo hvale?nost za sprejem, ki sem ga bil dele?en med vami. Iz srca hvala! Efcharistó! [Hvala!]
Iz gr??ine je iz?la za vso Cerkev ta beseda, ki povzema Kristusov dar: evharistija. In tako je za nas kristjane zahvala vpisana v srce vere in ?ivljenja. Naj Sveti Duh iz vsega na?ega obstoja in delovanja naredi evharistijo, zahvalo Bogu in dar ljubezni za brate.
Ponovno izra?am svojo iskreno hvale?nost civilnim oblastem, gospe predsednici Republike, ki je tukaj prisotna, in bratom ?kofom ter vsem, ki so na razli?ne na?ine sodelovali pri pripravi in ??organizaciji tega obiska. In hvala zboru, ki nam je pomagal tako dobro moliti. Hvala vsem!
Jutri bom zapustil Gr?ijo, vendar pa ne bom zapustil vas! Ponesel vas bom s seboj, v spominu in v molitvi. In tudi vas, prosim, ?e naprej molite zame. Hvala.
