Sveti o?e med homilijo: Jezus, verujemo, da je tvoja lu? ve?ja od vsake na?e teme
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Dva slepa vidita to, kar najbolj ?teje
Dva slepa, medtem ko gre Jezus mimo, vpijeta k njemu svojo bedo in svoje upanje: »Davidov sin, usmili se naju!« (Mt 9,27) »Davidov sin« je bil naziv, ki so ga pripisovali Mesiji, za katerega so prerokbe napovedovale, da bo iz Davidovega rodu. Protagonista dana?njega evangelija sta torej dva slepa, in vendar vidita to, kar najbolj ?teje: prepoznata Jezusa kot Mesija, ki je pri?el na svet. Zaustavimo se ob treh prehodih tega sre?anja. Na tej poti adventa nam lahko pomagajo, da bi tudi mi sprejeli Gospoda, ki prihaja, Gospoda, ki gre mimo.
Prvi prehod: iti k Jezusu, da bi ozdraveli
Prvi prehod: iti k Jezusu, da bi ozdraveli. Besedilo pravi, da sta dva slepa vpila za Gospodom, ko sta hodila za njim (prim. v. 27). Ne vidita ga, vendar pa sli?ita njegov glas in sledita njegovim korakom. V Kristusu i??eta to, kar so napovedali preroki, to je znamenja ozdravljenja in so?utja Boga sredi njegovega ljudstva. Glede tega je Izaija zapisal: »O?i slepih bodo spregledale.« (35,5) In druga prerokba, ki jo vsebuje dana?nje prvo berilo, pravi: »Iz mraka in teme bodo videle o?i slepih.« (29,18) Dva slepa iz evangelija zaupata Jezusu in mu sledita v iskanju lu?i za svoje o?i.
Jezus je lu?, ki premaga temine in vsako slepoto
In zakaj, bratje in sestre, ti dve osebi zaupata Jezusu? Zato, ker zaznata, da je v temini zgodovine On lu?, ki razsvetljuje no?i srca in sveta ter premaga temine in vsako slepoto. Vemo, da tudi mi v srcu nosimo slepote. Tudi mi smo, kakor dva slepa, popotniki, pogosto pogreznjeni v temine ?ivljenja. Prva stvar, ki jo je potrebno storiti, je iti k Jezusu, kakor On sam naro?a: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spo?ili.« (Mt 11,28) Kdo izmed nas ni na nek na?in utrujen in obremenjen? Vsi. Vendar pa se upiramo, da bi se napotili k Jezusu; velikokrat raje ostajamo zaprti sami vase, ostajamo sami s svojimi teminami, se malo smilimo samim sebi, sprejmemo slabo dru?bo ?alosti. Jezus je zdravnik: le On, resni?na lu?, ki razsvetljuje vsakega ?loveka (prim. Jn 1,9), nam daje obilje lu?i, toplote, ljubezni. Samo On osvobaja srce zla. Lahko se vpra?amo: ali se zapiram v temo malodu?nosti, ki izsu?uje izvire veselja, ali grem k Jezusu in mu prina?am svoje ?ivljenje? Ali sledim Jezusu, ga »zasledujem«, vpijem k njemu svoje potrebe, mu izro?am svoje bridkosti? Storimo to, dajmo Jezusu prilo?nost, da ozdravi na?e srce. To je prvi prehod; za notranje ozdravljenje sta potrebna ?e dva druga.
Drugi prehod: nositi rane skupaj
Drugi je nositi rane skupaj. V tej evangeljski pripovedi ni opisano ozdravljenje enega slepega, kot denimo v primeru Bartimaja (prim. Mr 10,46-52) ali sleporojenega (prim. Jn 9,1-41). Tukaj sta slepa dva. Skupaj sta na poti. Skupaj delita bole?ino zaradi svojega stanja, skupaj hrepenita po lu?i, ki bi mogla pri?gati sij v srcu njunih no?i. Besedilo, ki smo ga sli?ali, je vedno v dvojini, ker dva slepa delata vse skupaj: oba sledita Jezusu, oba vpijeta za njim in prosita ozdravljenja; ne vsak zase, ampak skupaj. Pomenljivo je, da Kristusu re?eta: usmili se naju. Uporabita besedo »naju«, ne re?eta »jaz«. Ne mislita vsak na svojo slepoto, ampak za pomo? prosita skupaj. To je zgovorno znamenje kr??anskega ?ivljenja, to je zna?ilna lastnost cerkvenega duha: misliti, govoriti, delovati kakor »mi«, izstopiti iz individualizma in domi?ljanja o samozadostnosti, zaradi katerih srce zboli.
Dva slepa nas s podelitvijo svojega trpljenja in s svojim bratskim prijateljstvom veliko nau?ita. Vsakdo izmed nas je na nek na?in slep zaradi greha, ki nam prepre?uje, da bi »videli« Boga kot O?eta in druge kot brate. To dela greh, izkrivi stvarnost: zato vidimo Boga kot gospodarja in druge kot probleme. To je delo sku?njavca, ki potvarja stvari in nam jih ?eli pokazati v negativni lu?i, da bi nas vrgel v obup in zagrenjenost. In slaba ?alost, ki je nevarna in ne prihaja od Boga, se dobro ugnezdi v samoti. Teme torej ne moremo soo?ati sami. ?e sami nosimo svoje notranje slepote, bomo premagani. Postaviti se moramo drug poleg drugega, podeliti rane, skupaj soo?iti pot.
Ozdravljenje se uresni?uje, ko soo?amo probleme skupaj
Dragi bratje in sestre, spri?o vsake osebne temine in izzivov, ki so pred nami v Cerkvi in v dru?bi, smo poklicani obnoviti bratstvo. ?e ostajamo med seboj razdeljeni, ?e vsakdo misli samo nase ali na svojo skupino, ?e se ne pove?emo skupaj, ne izmenjavamo stali??, ne hodimo zdru?eni, ne moremo biti v polnosti ozdravljeni slepote. Ozdravljenje se uresni?uje, ko nosimo rane skupaj, ko soo?amo probleme skupaj, ko se poslu?amo in se pogovarjamo. In milost je ?iveti v skupnosti, razumevati vrednost tega, da smo skupaj, da smo v skupnosti. To prosim za vas: da bi mogli biti vedno skupaj, biti vedno zdru?eni; da bi ?li naprej tako in z veseljem: bratje kristjani, otroci istega O?eta. In to prosim tudi zase.
Tretji prehod: z veseljem oznanjati evangelij
In tretji prehod: z veseljem oznanjati evangelij. Po tem, ko ju je Jezus ozdravil skupaj, sta anonimna protagonista evangelija, v katerih se lahko prepoznamo, za?ela razgla?ati novico po vsej tisti de?eli, o tem sta govorila povsod. V tem dejstvu je nekaj ironije: Jezus jima je zabi?al, naj nikomur ni?esar ne povesta, onadva pa storita ravno nasprotno (prim. Mt 9,30-31). Vendar pa se iz pripovedi razume, da njun namen ni, da ne bi ubogala Gospoda; preprosto ne moreta zadr?ati zase navdu?enja, da sta bila ozdravljena, veselja glede tega, kar sta do?ivela v sre?anju z Njim. In to je ?e eno znamenje, ki je zna?ilno za kristjana: veselje evangelija, ki je neustavljivo, »napolnjuje srce in celotno ?ivljenje ljudi, ki se sre?ajo z Jezusom« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 1); veselje evangelija osvobaja nevarnosti pred intimisti?no, resnobno in to?e?o vero ter uvaja v dinamiko pri?evanja.
Izstopimo in ponesimo lu?, ki smo jo prejeli
Predragi, lepo vas je videti in videti, da z veseljem ?ivite osvobajajo?e oznanilo evangelija. Za to se vam zahvaljujem. Ne gre za prozelitizem – prosim, nikoli ne izvajajte prozelitizma –, ampak za pri?evanje; ne gre za moralizem, ki obsoja, ampak za usmiljenje, ki objema; ne za zunanje bogoslu?je, ampak za ?iveto ljubezen. Spodbujam vas, da hodite naprej po tej poti: kakor dva slepa iz evangelija, tudi mi obnovimo sre?anje z Jezusom in brez strahu izstopimo iz samih sebe, da bi pri?evali o Njem tistim, ki jih sre?amo! Izstopimo in ponesimo lu?, ki smo jo prejeli, izstopimo in razsvetlimo no?, ki nas pogosto obdaja! Bratje in sestre, potrebni so razsvetljeni, predvsem pa svetli kristjani, ki bi se z ne?nostjo dotaknili slepote svojih bratov; ki bi z dejanji in besedami tola?be pri?igali lu?i upanja v temi. Kristjane, ki bi zasejali kali evangelija v suha polja vsakdanjosti, ki bi prina?ali ne?nost v samote trpljenja in rev??ine.
Jezus, verujemo, da je tvoja lu? ve?ja od vsake na?e teme
Bratje in sestre, Gospod Jezus hodi mimo, hodi tudi po na?ih cestah Cipra, poslu?a vpitje na?ih slepot, ?eli se dotakniti na?ih o?i, ?eli se dotakniti na?ega srca, da bi pri?li na svetlo, se prerodili, ponovno vstali znotraj: to ?eli storiti Jezus. In tudi nam namenja vpra?anje, ki ga je postavil slepima: »Ali verujeta, da morem to storiti?« (Mt 9,28) Ali verujemo, da more Jezus to storiti? Obnovimo svoje zaupanje Vanj! Recimo mu: Jezus, verujemo, da je tvoja lu? ve?ja od vsake na?e teme; verujemo, da nas Ti more? ozdraviti, da Ti more? prenoviti na?e bratstvo, da more? pomno?iti na?e veselje; in z vso Cerkvijo ti kli?emo, vsi skupaj: Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«] Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«] Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«]
