Pape? Fran?i?ek nagovoril sveti sinod ciprske pravoslavne Cerkve
Pape? Fran?i?ek
Govor svetemu sinodu v pravoslavni katedrali v Nikoziji
Bla?enost, dragi ?kofje Svetega sinoda,
vesel sem, da sem med vami in sem vam hvale?en za prisr?en sprejem. Hvala, dragi brat, za va?e besede, za odprtost srca in za prizadevanje pri pospe?evanju dialoga med nami. Pozdravljam duhovnike, diakone in vse vernike Ciprske pravoslavne Cerkve, s posebno mislijo na menihe in menihinje, ki s svojo molitvijo o?i??ujejo in povzdigujejo vero vseh.
Milost, da sem tukaj, me spominja, da imamo skupen apostolski izvor. Pavel je ?el preko Cipra in kasneje pri?el v Rim. Izhajamo torej iz iste apostolske gore?nosti in povezuje nas ena sama pot, pot evangelija. Zato mi je v?e?, ko nas vidim na isti poti, v iskanju vedno ve?jega bratstva in polne edinosti. Na tem robu Svete de?ele, ki razliva milost tistih krajev v Sredozemlje, je naravno ponovno premisliti ?tevilne svetopisemske strani in like. Med vsemi bi rad ponovno omenil sv. Barnaba in izpostavil nekatere vidike, ki nas lahko usmerjajo na poti.
»Jo?ef, ki so ga apostoli klicali Barnaba« (Apd 4,36). Tako ga predstavljajo Apostolska dela. Poznamo in ?astimo ga torej po njegovem vzdevku, ki je bil zna?ilen za njegovo osebo. Beseda Barnaba isto?asno pomeni »sin tola?be« in »sin spodbujanja«. Lepo je, da v njegovem liku temeljita obe zna?ilnosti, ki sta nepogre?ljivi za oznanjevanje evangelija. Vsaka prava tola?ba namre? ne more ostati intimisti?na, ampak jo je treba prevesti v spodbudo, ki mora svobodo usmeriti k dobremu. Hkrati pa lahko vsaka spodbuda v veri temelji le na tola?ilni Bo?ji prisotnosti, spremljati pa jo mora bratska ljubezen.
Tako Barnaba, sin tola?be, spodbuja nas, svoje brate, da se lotimo istega poslanstva prina?anja evangelija ljudem in nas vabi, naj razumemo, da oznanjevanje ne more sloneti samo na splo?nih spodbudah, na ponavljanju zapovedi in predpisov, ki jih je treba spolnjevati, kakor se je pogosto po?elo. Hoditi mora po poti osebnega sre?anja, biti pozorno na vpra?anja ljudi, na njihove eksistencialne potrebe. Da bi bili sinovi tola?be, moramo, preden kaj re?emo, poslu?ati, se pustiti izpra?evati, odkriti drugega, podeliti. Kajti evangelij se prena?a preko ob?estvenosti. To kot katoli?ani ?elimo ?iveti v prihodnjih letih in ponovno odkriti sinodalno razse?nost, ki je ena od konstitutivnih razse?nosti za biti Cerkev. In pri tem ?utimo potrebo po intenzivnej?i hoji z vami, dragi bratje, ki nam z va?o izku?njo sinodalnosti zares lahko pomagate. Hvala vam za va?e bratsko sodelovanje, ki se ka?e tudi v dejavnem sodelovanju v Me?ani mednarodni komisiji za teolo?ki dialog med katoli?ko in pravoslavno Cerkvijo.
Iz srca upam, da se bodo pove?ale mo?nosti, da se sre?amo, se bolje spoznamo, da ovr?emo ?tevilne predsodke in u?ljivo prisluhnemo na?im izku?njam vere. Za vse bo to dobra spodbuda k bolj?emu delu in obema stranema bo prinesla duhoven sad tola?be. Apostol Pavel, od katerega izhajamo, pogosto govori o tola?bi in lepo si je predstavljati, da je Barnaba, sin tola?be, navdihnil nekatere njegove besede, kakor tiste, s katerimi nam na za?etku Drugega pisma Korin?anom priporo?a, naj se med seboj tola?imo s tola?bo, s katero nas je Bog potola?il (prim. 2 Kor 1,3-5). V tem smislu bi vam, dragi bratje, rad zagotovil molitev in bli?ino sebe in katoli?ke Cerkve v najbolj bole?ih problemih, ki vas mu?ijo, kakor tudi v najlep?ih in najbolj smelih upih, ki vas razvnemajo. Va?e ?alosti in radosti nam pripadajo, ?utimo jih kot svoje! In ?utimo, kako zelo potrebujemo va?o molitev.
Nadalje – drugi vidik – je sv. Barnaba predstavljen kot »levit, po rodu s Cipra« (Apd 4,36). Besedilo ne dodaja drugih podrobnosti, ne o njegovem videzu in ne o njegovi osebi, pa? pa takoj razkrije Barnaba skozi neko njegovo zna?ilno dejanje: kot lastnik »je prodal svojo njivo in prinesel denar ter ga polo?il k nogam apostolov« (v. 37). Ta veli?astna gesta nam svetuje, da moramo, ?e se ho?emo po?iviti v ob?estvu in poslanstvu, tudi mi imeti pogum, da se odre?emo kar je zemeljsko, ?eprav je dragoceno, da bi dali prednost polnosti edinosti. Seveda ne mislim na to, kar je svetega in pomaga sre?ati Gospoda, ampak na nevarnost absolutiziranja nekaterih obi?ajev in navad, ki ne zahtevajo enotnosti in soglasja vseh. Ne pustimo, da bi nas ohromil strah pred odpiranjem tega in pred smelimi dejanji in da ne sledimo tisti »nezdru?ljivosti razlik«, ki nima potrditve v evangeliju! Ne dovolimo, da bi tradicije, v mno?ini in z malim »t«, te?ile k prevladi nad Tradicijo, v ednini in z velikim »T«. Ta nas spodbuja, naj posnemamo Barnaba in zapustimo tisto, kar bi lahko, ?eprav je dobro, ogrozilo polnost ob?estva, prvenstvo ljubezni in potrebo po edinosti.
Ko je to, kar je imel, odlo?il k nogam apostolov, je vstopil v njihovo srce. Tudi nas Gospod vabi, naj se sklonimo k nogam bratov, da bi ponovno odkrili, da smo del istega Telesa. Seveda je na podro?ju na?ih odnosov zgodovina odprla ?tevilne jarke med nami, toda Sveti Duh ?eli, da se s poni?nostjo in spo?tovanjem spet zbli?amo. Vabi nas, da se ne prepustimo delitvam preteklosti in skupaj, s potrpe?ljivostjo, vztrajnostjo in konkretnostjo obdelujemo njivo Kraljestva. Kajti ?e pustimo ob strani abstraktne pojme in delamo skupaj drug ob drugem, na primer v kr??anski dobrodelnosti, v izobra?evanju, v pospe?evanju ?lovekovega dostojanstva, bomo ponovno odkrili brata in ob?estvo bo samo od sebe dozorelo v Bo?jo slavo. Vsak bo ohranil svoje na?ine in svoj slog, vendar bo s?asoma skupno delo pove?alo slogo in se izkazalo za rodovitno. Kakor je te ?udovite sredozemske de?ele olep?alo spo?tljivo in potrpe?ljivo ?lovekovo delo, tako z Bo?jo pomo?jo in s poni?no vztrajnostjo gojimo svoje apostolsko ob?estvo!
Dober sad je, na primer, to kar se dogaja tukaj, na Cipru, v cerkvi Svete Marije, ki je prekrita z zlatom. Panagia Chrysopolitissa je danes kraj ?e??enja za razli?ne kr??anske veroizpovedi, poleg tega pa je priljubljena pri ljudeh, ki jo pogosto izberejo za obhajanje porok. Ta kraj je torej znamenje ob?estva vere in ?ivljenja pod pogledom Bo?je Matere, ki zbira svoje otroke. V notranjosti kompleksa je tudi steber, pri katerem je Pavel po izro?ilu pretrpel devetintrideset udarcev z bi?em, ker je oznanjal vero v Pafosu. Kakor ob?estvo gre tudi poslanstvo vedno skozi ?rtve in preizku?nje.
Prav preizku?nja – to je tretji vidik, ki ga zajemam iz Barnabovega lika – je zaznamovala njegovo ?ivljenje in za?etke ?irjenja evangelija v teh de?elah. Ko se je s Pavlom in Markom vrnil na Ciper, je tam na?el Elimasa, »vra?arja in la?nega preroka« (Apd 13,6), ki jim je zlobno nasprotoval in sku?al kriviti Gospodove ravne poti (prim. v. 8.10). Tudi danes ne manjka la?nivosti in prevar, ki jih preteklost postavlja pred nas in ki ovirajo pot. Zaradi stoletij razdeljenosti, stoletij oddaljenosti smo tudi nehote sprejeli veliko sovra?nih predsodkov glede drugih, predsodkov, ki pogosto temeljijo na pi?lih in izkrivljenih informacijah, ki jih je ?irila agresivna in polemi?na literatura. Vendar vse to izkrivlja Bo?jo pot, ki je ravna, ki se izteguje k slogi in edinosti. Dragi bratje, Barnabova svetost je zgovorna tudi za nas! Kolikokrat smo se kristjani v zgodovini ukvarjali z nasprotovanjem drugim, namesto da bi poslu?no sprejeli Bo?jo pot, ki te?i k temu, da razdeljenosti ponovno sestavi v ljubezni! Kolikokrat smo pove?evali in ?irili predsodke o drugih, namesto da bi izpolnili spodbudo, ki nam jo je Gospod ponavljal zlasti v evangeliju, ki ga je napisal Marko, ki je bil z Barnabom na tem otoku: postati majhni, slu?iti drug drugemu (prim. Mr 9,35; 10,43-44).
Bla?enost, med najinim dana?njim pogovorom sem bil ganjen, ko ste govorili o Cerkvi Materi. Na?a Cerkev je mati, mati, ki vedno z ne?nostjo zbira svoje otroke. Imejmo zaupanje v to Mati Cerkev, ki zbira vse nas in nas s potrpe?ljivostjo, ne?nostjo in pogumom vodi naprej po Gospodovi poti. Da pa bi za?utili to materinskost Cerkve, moramo vsi mi iti tja, kjer je Cerkev mati. Vsi mi s svojimi razlikami, a vsi otroci Matere Cerkve. Hvala za razmi?ljanje, ki ste ga danes podelili z mano.
Gospoda prosimo za modrost in pogum, da bomo sledili njegovim potem, ne na?im. Prosimo po pripro?njah svetnikov. Leontios Machairas, kronist iz 15. stoletja, je Ciper ozna?il kot »sveti otok« zaradi mno?ice mu?encev in bla?enih, ki so v teh de?elah ?iveli skozi stoletja. Poleg najbolj poznanih in ?a??enih, kot so Barnaba, Pavel in Marko, Epifanij, Barbara, Spiridion, je ?e veliko drugih: ne?tete vrste svetnikov, ki nas zdru?eni v nebe?ki Cerkvi – Materi Cerkvi – spodbujajo, naj skupaj plovemo proti pristani??u, po katerem vsi vzdihujemo. Od zgoraj nas vabijo, da Ciper, ki je ?e most med Vzhodom in Zahodom, naredimo za most med nebesi in zemljo. Naj bo tako, v hvalo Presvete Trojice, v na?e dobro in v dobro vseh. Hvala.
