杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek – Vatikan

Govor pape?a Fran?i?ka

Bla?enstva, dragi bratje ?kofje,
dragi duhovniki, redovnice, redovniki in bogoslovci,
dragi katehisti, bratje in sestre, Χα?ρετε! [Pozdravljeni!]

Vesel sem, da sem med vami. Rad bi izrazil svojo hvale?nost kardinalu Béchara Boutros Raï za besede, ki mi jih je namenil, in prisr?no pozdravil patriarha Pierbattista Pizzaballo. Hvala vam vsem za va?o slu?bo in va?e slu?enje; posebno vam, sestre, za vzgojno delo, ki ga vr?ite v ?oli, ki jo tako pogosto obiskujejo otroci z otoka, in je prostor sre?evanja, dialoga, u?enja umetnosti gradnje mostov. Hvala! Vsem hvala za va?o bli?ino ljudem, zlasti v socialnih in delavskih okoljih, kjer je najte?je.

Z vami delim veselje, da sem obiskal to de?elo, ko kot romar hodim po sledeh velikega apostola Barnaba, sina tega ljudstva, v Jezusa zaljubljenega u?enca, neustra?nega oznanjevalca evangelija, ki je, ko je hodil med nastajajo?imi kr??anskimi skupnostmi, videl na delu Bo?jo milost in se je veselil (prim. Apd 11,23) ter vse spodbujal, »naj z vsem srcem ostanejo zvesti Gospodu« (v. 23). Prihajam z isto ?eljo: videti Bo?jo milost na delu v va?i Cerkvi in v va?i de?eli, veseliti se z vami zaradi ?udovitih Gospodovih del in vas spodbuditi, da bi vedno vztrajali, ne da bi se naveli?ali, ne da bi izgubili pogum. Bog je veliko ve?ji od na?ih nasprotij. Naprej!

Ko vas gledam, vidim bogastvo va?e razli?nosti. Lepa sadna kupa ste, vsi razli?ni! Pozdravljam maronitsko Cerkev, ki je v teku stoletij ve?krat pristala na otoku in je skozi pogostne preizku?nje vztrajala v veri. Ko pomislim na Libanon, sem zelo zaskrbljen zaradi krize, s katero se soo?a, in ?utim trpljenje ljudstva, ki je utrujeno in preizku?eno zaradi nasilja in bole?ine. V svoji molitvi nosim ?eljo po miru, ki prihaja iz srca te dr?ave. Zahvaljujem se vam za to, kar delate tukaj, na Cipru. Libanonske cedre so pogosto navedene v Svetem pismu kot vzor lepote in veli?ine. A tudi velika cedra se za?enja iz korenin in po?asi vzklije. Vi ste te korenine, presajene na Ciper, da bi ?irili lepoto in vonjavo evangelija. Hvala vam!

Pozdravljam tudi latinsko Cerkev, ki je tukaj prisotna ?e tiso?letji, ki je do?ivela, da je skozi ?as skupaj z njenimi otroki raslo navdu?enje vere, in ki se danes zaradi prisotnosti ?tevilnih bratov in sester migrantov predstavlja kot »ve?barvno« ljudstvo, resni?ni prostor sre?anja med razli?nimi etni?nimi skupinami in kulturami. Ta obraz Cerkve odseva vlogo Cipra na evropski celini: de?ela zlatih polj, otok, ki ga ljubkujejo morski valovi, predvsem pa zgodovina, ki je preplet ljudstev in mozaik sre?anj. Tako je tudi s Cerkvijo: katoli?ka, se pravi vesoljna, odprt prostor, v katerem so vsi sprejeti in vse sprejema ter dosega Bo?ja milost in povabilo k ljubezni. To ne smemo pozabiti. Nih?e med nami ni bil poklican sem zaradi pridiganja prozelitizma. Prozelitizem je sterilen. Ne daje ?ivljenja. Vse nas je poklicalo Bo?je usmiljenje, ki se ne utrudi klicati nas, ne utrudi se biti blizu, ne utrudi se odpu??ati. Kje so korenine kr??anskega poslanstva? V Bo?jem usmiljenju. Tega nikoli ne pozabite, saj Gospod nikoli ne razo?ara. Njegovo usmiljenje ne razo?ara. Vedno nas ?aka. Prosim vas, v katoli?ki Cerkvi ni in naj tudi ne bo zidov. To je skupni dom, to je prostor odnosov, to je so?itje razli?nosti, kot je melkitski obred, kot je oni drugi obred. To, da tista sestra vidi stvari na tak?en na?in, ona sestra ?ivi na tak?en na?in, ona sestra vidi na druga?en na?in. Gre za razli?nost vseh. V tej razli?nosti je bogastvo edinosti. In kdo dela to edinost? Sveti Duh. In kdo dela razli?nost? Sveti Duh. Kdor more razumeti naj razume. On je avtor razli?nosti in je avtor harmonije. Sv. Bazilij je rekel: »Ipse harmonia est«. On je tisti, ki daje razli?nost darov in dela harmoni?no edinost Cerkve.

Predragi, sedaj bi rad z vami podelil nekaj o sv. Barnabu, va?em bratu in zavetniku. Iz njegovega ?ivljenja in njegovega poslanstva bom vzel dve besedi.

Prva je potrpe?ljivost. O Barnabu se govori kot o velikem mo?u vere in ravnovesja, ki ga je jeruzalemska Cerkev – lahko bi rekli materna Cerkev – izbrala kot najbolj primernega ?loveka za obisk nove skupnosti v Antiohiji, ki so jo sestavljali razli?ni na novo spreobrnjeni iz poganstva. Poslali so ga, da bi ?el in pogledal, kaj se dogaja, skoraj kot raziskovalec. Tam je na?el ljudi, ki so prihajali iz drugega sveta, iz druge kulture, iz drugega verskega ?utenja; ljudi, ki so pravkar spremenili ?ivljenje in je zato njihova vera polna navdu?enja, vendar je ?e vedno krhka. V teh razmerah je Barnaba skrajno potrpe?ljiv. Zna ?akati, zna ?akati, da drevo za?ne rasti. Gre za potrpe?ljivost, ki se stalno podaja na pot; potrpe?ljivost za vstopanje v ?ivljenja dotlej neznanih ljudi; potrpe?ljivost sprejemanja novosti, ne da bi jo prenagljeno obsojali; potrpe?ljivost razlo?evanja, ki zna povsod dojeti znamenja Bo?jega delovanja; potrpe?ljivost za »preu?evanje« drugih kultur in izro?il. Barnaba ima predvsem potrpe?ljivost spremljanja. Zna spodbujati rast tako, da spremlja. Krhke vere pri?lekov ne zdrobi z strogimi, neprilagodljivimi stali??i ali s prete?kimi zahtevami za spolnjevanje predpisov. Spremlja jih, pusti jim rasti, jih prime za roko, se z njimi pogovarja. Barnaba se ne pohuj?uje, kakor se o?e in mama ne pohuj?ujeta nad otroki. Spremljata jih, jim pomagata rasti. Na to mislite, da delitve, prozelitizem znotraj Cerkve, - ta je od tega, ta od onega, oni od drugega, - ni v redu. Pusti rasti in spremljaj. In ?e mora? koga opomniti? Opomni ga, a z ljubeznijo, v miru. Bil je ?lovek potrpe?ljivosti.

Potrebujemo potrpe?ljivo Cerkev, dragi bratje in sestre. Cerkev, ki se ne pusti vznemirjati zaradi sprememb, ampak vedro sprejme novost in razmere razlo?uje v duhu evangelija. Na tem otoku je dragoceno delo, ki ga opravljate, ko sprejemate nove brate in sestre, ki prihajajo z drugih obal sveta: kot Barnaba ste tudi vi poklicani, da gojite potrpe?ljiv in pozoren pogled, da ste vidna in verodostojna znamenja potrpe?ljivosti Boga, ki nikogar ne pusti zunaj hi?e, nikoli nikogar ne prikraj?a za svoj ne?en objem. Cerkev na Cipru ima te odprte roke: sprejema, vklju?uje, spremlja. To je pomembno sporo?ilo tudi Cerkev po vsej Evropi, ki jo zaznamuje kriza vere: ni? ne koristi, ?e smo impulzivni in prav tako ni? ne koristi, ?e smo nasilni ali nostalgi?ni, se prito?ujemo, pa? pa je dobro iti naprej ob branju znamenj ?asa, tudi znamenj krize. Ponovno  moramo za?eti potrpe?ljivo oznanjati evangelij, iti z roko v roki z blagri, zlasti pa oznanjati novim rodovom.

Vam, bratje ?kofje, bi rad rekel: bodite potrpe?ljivi pastirji v bli?ini, nikoli se ne naveli?ajte iskati Boga v molitvi, iskati duhovnikov v sre?anju, bratov drugih kr??anskih veroizpovedi s spo?tovanjem in skrbjo, vernikov tam, kjer ?ivijo.

In vam, dragi duhovniki, ki ste tukaj, bi rad rekel: bodite potrpe?ljivi z verniki, bodite vedno pripravljeni spodbujati jih, bodite neutrudni slu?abniki odpu??anja in Bo?jega usmiljenja. Nikdar strogi sodniki, ampak vedno ljube?i o?etje. Ko prebiram priliko o izgubljenem sinu... Starej?i brat je bil strog sodnik, toda o?e je bil usmiljeni sin. To je podoba O?eta, ki vedno odpu??a, ?e ve? vedno ?aka, da bo odpustil. Lansko leto je skupina mladih, ki pripravlja spektakle, pop glasbo, hotela pripraviti priliko o izgubljenem sinu, zapeto v pop glasbi in z dialogi… Zelo lepo! Toda najlep?a je zaklju?na razprava, ko izgubljeni sin gre do svojega prijatelja in pravi: »Tako ne morem ve? naprej. Vrniti se ho?em domov, a se bojim, da mi bo o?e pred nosom zaloputnil vrata, me odgnal stran. V tem strahu ne vem, kaj naj storim…« »Toda tvoj o?e je dober! »?e, ?e, a vedi, daj moj brat tam, ki mu razkuri glavo. Zagotovo je res tako«. Pop opera o izgubljenem sinu prihaja h koncu. Prijatelj mu pravi: »Tole stori. Pi?i svojemu o?etu in mu reci, da se ho?e? vrniti, a se boji?, da te ne bo dobro sprejel. Reci svojemu o?etu, da naj, ?e te ?eli dobro sprejeti, da en robec na okno, ki je najvi?e v hi?i. Tako ti bo tvoj o?e najprej povedal, ?e te ho?e lepo sprejeti ali pa te pognati stran«. S tem se zaklju?i ta dejanje. V naslednjem dejanju sin hodi proti o?etovi hi?i. In ko tako hodi, se obrne in vidi o?etovo hi?o polno belih robcev. Polno. Tak?en je Bog do nas. Ne utrudi si odpu??ati. In ko za?ne? govoriti: »Oh, Gospod, storil sem to in to…« »Tiho«, mu zapre usta. In vi duhovniki, ne bodite rigoristi v spovednici. Ko vidite, da ima neka oseba te?avo, recite: »Razumem, ?e razumem.« To ne pomeni biti ?irokih rokavov, ampak pomeni, da imate o?etovsko srce, kot srce Boga O?eta.

Delo, ki ga Gospod opravlja v ?ivljenju vsakega ?loveka, je sveta zgodba: dovolimo, da nas prevzame. V pisani razli?nosti va?ega ljudstva potrpe?ljivost tudi pomeni imeti u?esa in srce za razli?ne duhovne ob?utljivosti, za razli?ne na?ine izra?anja vere, za razli?ne kulture. Cerkev no?e uniformirati, ampak potrpe?ljivo integrirati. To je, kar ?elimo delati po Bo?ji milosti na sinodalni poti: potrpe?ljiva molitev, pozorno poslu?anje za Cerkev, ki je poslu?na Bogu in odprta za ?loveka.

V Barnabovi zgodbi je ?e drug pomemben vidik, ki ga ?elim poudariti: njegovo sre?anje s Pavlom iz Tarza in njuno bratsko prijateljstvo, ki ju je privedlo do tega, da sta skupaj ?ivela poslanstvo. Po spreobrnjenju Pavla, ki je bil prej zagrizen preganjalec kristjanov, »vsi so se ga bali in mu niso verjeli, da je u?enec« (Apd 9,26). Tu knjiga Apostolskih del pove nekaj zelo lepega: »Tedaj ga je Barnaba vzel s seboj« (v. 27). Predstavil ga je skupnosti, povedal, kaj se je zgodilo, jam?il je zanj. Prisluhnimo temu »ga je vzel s seboj«. Izraz spominja na poslanstvo Jezusa, ki je s seboj vzel u?ence po poteh Palestine, ki je vzel nase na?o ?love?kost, ranjeno zaradi greha. Gre za dr?o prijateljstva in podelitve ?ivljenja. Vzeti s seboj, vzeti nase in prevzeti skrb za zgodbo drugega, vzeti si ?as, da bi ga spoznal, ne da bi ga etiketiral, nalo?iti si ga na ramena, ko je utrujen ali ranjen, kot je storil usmiljeni Samarijan (prim. Lk 10,25-37). Temu se re?e bratstvo. To je druga beseda.

Barnaba in Pavel kot brata potujeta skupaj, da bi oznanjala evangelij, tudi sredi preganjanj. V Antiohijski cerkvi sta »vse leto delovala skupaj v tamkaj?nji Cerkvi in pou?evala veliko mno?ico” (Apd 11,26). Po volji Svetega Duha sta bila oba namenjena za ve?je poslanstvo in »sta odplula na Ciper« (Apd 13,4). Bo?ja beseda se je ?irila in rasla ne samo po njunih ?love?kih sposobnostih, ampak predvsem, ker sta bila brata v Bo?jem imenu in to njuno bratstvo je odsevala zapoved ljubezni. Potem se je, kot se dogaja v ?ivljenju, zgodilo nekaj nepri?akovanega: Apostolska dela pripovedujejo, da je pri?lo med njima do hudega nesoglasja in njune poti so se lo?ile (prim. Apd 15,39). Tudi med brati se razpravlja, v?asih se celo prepira. Vendar se Pavel in Barnaba nista raz?la iz osebnih razlogov, ampak sta razpravljala o njuni slu?bi, o tem, kako nadaljevati poslanstvo; in imela sta razli?ne poglede. Med drugim je Barnaba na poslanstvo hotel vzeti s seboj tudi mladega Marka, Pavel pa ni hotel. Razpravljala sta, vendar je iz nekaterih Pavlovih poznej?ih pisem razvidno, da med njima ni bilo jeze. Timoteju, ki bi se mu moral pridru?iti malo pozneje, Pavel pi?e: »Potrudi se in ?im prej pridi k meni […] Vzemi Marka [ravno njega!] in ga pripelji s seboj, ker mi zelo koristi za slu?bo« (2 Tim 4,9.11). To je bratstvo v Cerkvi: razpravljamo lahko o pogledih, o razli?ni ob?utljivosti in idejah. In v dolo?enih primerih pomaga, da si stvari odkrito povemo v obraz, je prilo?nost za rast in spremembo. Vendar se vedno spomnimo: ne razpravljamo zato, da bi se vojskovali, da bi se drug drugemu vsiljevali, ampak da izrazimo in ?ivimo ?ivljenjsko mo? Duha, ki je ljubezen in ob?estvo. Razpravljamo, vendar ostanemo bratje.

Dragi bratje in sestre, potrebujemo bratsko Cerkev, ki bo orodje bratstva za svet. Tukaj na Cipru obstaja veliko duhovnih in cerkvenih ob?utij, razli?ne zgodb o izvoru, razli?nih obredov in izro?il; vendar razli?nosti ne smemo ob?utiti kot gro?njo identiteti, niti ne smemo biti ljubosumni in zaskrbljeni zaradi posameznih prostorov. ?e pademo v to sku?njavo, raste strah, strah poraja nezaupanje, nezaupanje vodi v sumni?enje in prej ali slej vodi v vojno. Bratje smo, ljubljeni od edinega O?eta. Potopljeni ste v Sredozemlje: v morje razli?nih zgodovin, v morje, ki je zibalo veliko civilizacije, morje, iz katerega se ?e danes izkrcavajo ljudje, ljudstva in kulture z vseh koncev sveta. S svojim bratstvom lahko vsakogar, celotno Evropo, spomnite, da je za graditev ?loveka vredne prihodnosti treba delati skupaj, presegati delitve, poru?iti zidove in negovati sanje o edinosti. Moramo se sprejemati in vklju?evati, hoditi skupaj in biti vsi bratje!

Zahvaljujem se vam za to, kar ste, in za to, kar delate, za veselje, s katerim oznanjate evangelij, in na napore in odpovedi, s katerimi ga podpirate in mu pomagate napredovati. To je pot, ki sta jo za?rtala sveta apostola Pavel in Barnaba. ?elim vam, da bi vedno bili potrpe?ljiva Cerkev, ki razlo?uje, ki se nikoli ne ustra?i, ki razlo?uje, ki spremlja in ki vklju?uje; in bratska Cerkev, ki dela prostor za drugega, razpravlja, a ostaja zdru?ena in tudi raste v razpravljanju. Blagoslavljam vsakega od vas in prosim, da ?e naprej molite zame, saj to potrebujem! Efcharistó! [Hvala!]